Hiperaktivnost otrok: »Vragec« v glavi

Vsi živahnejši otroci niso hiperaktivni, četudi se jih v nestrokovnem izrazoslovju izraz dostikrat prime. Hiperaktivnost ali hiperkinetičnost pomeni motnjo z nevrofiziološko osnovo, ki se izraža z močnim gibalnim nemirom in velikimi težavami z zbranostjo ter impulzivnostjo otrokovega vedenja. Težave se lahko pokažejo tudi drugače, z navzven nemotečim, a odmaknjenim vedenjem. V skrb zbujajočem obsegu najpogosteje vzniknejo s pričetkom šolanja.

»V moji glavi sedi vragec, ki vse zameša. Rad bi mirno sedel, se dobro učil in bil priden, toda nič ne morem narediti proti temu vražičku.« Tako je neki otrok, pri katerem so ugotovili hiperkinetični sindrom ali motnjo pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo (angleška kratica ADHD – Attention Deficit Hyperactivity Disorder), opisal ujetost v svoj položaj.

Hiperaktiven otrok

Živahen ali hiperaktiven otrok?

Hiperaktivnost otrok je tema, o kateri zadnja leta precej govorimo. Že za marsikaterega predšolskega otroka slišimo odrasle reči, da je hiperaktiven, a je v resnici otrok le živahnega temperamenta, ki ga poganja v vedno nove podvige. Ko dejansko lahko govorimo o hiperaktivnosti, natančneje o hiperkinetičnemu sindromu, je celostna slika otrokovega stanja in obnašanja bistveno drugačna.

Kot nakaže že predpona »hiper«, je v ospredju izraženost pretirane dejavnosti, ki je v sklopu obravnavanega sindroma nesmotrna (brezciljna), čezmerna in izčrpavajoča tako za otroka kot okolico. Motnjo pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo sestavlja niz treh znakov:

  • težave s pozornostjo
  • težave z nadzorom vedenja
  • čezmerna telesna dejavnost.

Kaj ima s tem sladkor

Vzroki motnje še niso docela pojasnjeni. Klinične preiskave otrok s hiperkinetičnim sindromom kažejo na določene z živčevjem povezane (nevrološke) znake. Največkrat se ti kažejo kot razvojni zaostanek v grobi in fini motoriki, torej v gibanju.

Ena od postavljenih teorij nastanka motnje govori o možnem zaostanku v dozorevanju osrednjega živčevja, pri čemer nevrološka osnova tega v podrobnosti ni znana. Obstajajo tudi druge teorije, denimo ta, da naj bi ključno vlogo imela zmanjšana presnova glukoze v možganih oseb s hiperkinetičnim sindromom. V eni od raziskav se je pokazalo, da so imeli hipekinetični preiskovanci v 30 do 60 posebnih možganskih regijah pomembno zmanjšano presnovo glukoze, kar pomembno vpliva na delovanje možganskih celic, saj je glukoza edini vir energije za njihovo delovanje.

Ta motnja v delovanju naj bi oškodovala predvsem prednji deli možganov in telesno občutljive regije, ki so bistvene za usmerjanje zbranosti in gibanja. Zmanjšana dejavnost presnove verjetno vodi k neuravnoteženosti možganskih središč za vzburjanje in zaviranje, pri čemer so središča za zaviranje manj dejavna in zaradi tega središča za vzburjanje dobijo prevlado. V vedenju se to pokaže kot hiperaktivnost.

Obstaja pa tudi hipoteza, da je možgansko dogajanje hiperkinetičnih otrok pod ravnijo običajne vzburjenosti in da jo ti s hiperaktivnostjo sami sprožajo, da bi izravnali čutni primanjkljaj.

Hitri in nepremišljeni

Hiperkinetični sindrom ima tri glavne pojavne oblike. Nekateri otroci so oškodovani s hudo hiperaktivnostjo in impulzivnostjo, medtem ko imajo s pozornostjo manjše težave. V odzivanju so hitri, nepremišljeni in neučakani. Zaradi tega v družbi težje shajajo. Hitro vzkipijo, v pogovoru ne izbirajo besed in pogosto izustijo povsem neprimerne komentarje. Delujejo brez pričakovane previdnosti in zadržanosti, vedejo se neodgovorno, dostikrat izzivalno in razdiralno. Redno kršijo pravila, ker jih ne razumejo ali se jih ne zmorejo držati.

S pridruženo hiperaktivnostjo so v vrstniški skupini pogosto odrinjeni in osamljeni. Ti otroci niso nikoli pri miru; begajo naokoli, se dotikajo predmetov, plezajo, raziskujejo, neoziraje se na morebitno nevarnost, zaradi česar je marsikdo kdaj tudi poškodovan. Igra jih ne zaposli in ne pritegne za dlje časa. Lahko tudi preveč govorijo. Govorimo o besedni hiperaktivnosti ali govornem izlivu, ki ga je komaj mogoče ustaviti.
Otroci ne zmorejo zdržati pri miru niti v času obrokov ali denimo poslušanja pravljice in samostojnega opravljanja prijetnih nalog v tišini. Označuje jih gon po neprestanem gibanju, ki budi pozornost, začudenje, tudi nerazumevanje okolice. Opisana vrsta motnje je pogostejša pri dečkih.

Brezvoljni in pasivni

Pri skupini otrok z drugo pojavno obliko je glavna težava bistveno zmanjšan obseg pozornosti.
Otroci s to vrsto motnje so mirni, zadržani, vendar povsem brezvoljni in pasivni. Nepozornost se pokaže s tem, da ima otrok:

  • velike težave z vzdrževanjem potrebne pozornosti, denimo že pri prijetni igri
  • ne dokonča nalog, si ne zna organizirati dela
  • dnevno sanjari, lahko deluje zmedeno, upočasnjeno
  • ni pozoren na navodila
  • zdi se, kot da ne posluša, četudi je neposredno nagovorjen
  • je pozabljiv – pozablja dogovore, predmete …
  • vse ga hitro zmoti
  • hitro prehaja z ene dejavnosti k drugi, hitro se zdolgočasi
  • se težko osredotoči
  • je notranje neorganiziran.

Do določene stopnje je lahko tudi pri teh otrocih prisotna motnja hiperaktivnosti in impulzivnosti, vendar ne v tako izrazitem obsegu kot pri prvi skupini otrok. Ti otroci bolje shajajo z drugimi, so nemoteči, vendar pri dejavnostih nezbrani in posledično neuspešni. Ker niso toliko vpadljivi, lahko s svojimi težavami ostanejo neprepoznani. Opisana vrsta motnje je pogostejša pri deklicah.

V tretji skupini so otroci z mešano vrsto hiperkinetičnega sindroma. Med otroki ta oblika prevladuje. Pomeni, da se pri otroku v enakem obsegu pojavljajo težave s čezmerno dejavnostjo in impulzivnostjo kot tudi težave s pozornostjo.

Zaplete se v šoli

Kljub visoki gibalni odločnosti je gibanje, kot ugotavljajo strokovnjaki, pri otrocih s hiperkinetičnim sindromom nezadovoljivo razvito. Srečamo težave s telesnim ravnotežjem, s koordinacijo oko-roka, spretnostjo prstov in drugimi spretnostmi, potrebnimi za pisanje. Pogoste so učne težave, zlasti tiste, povezane s pisanjem in branjem, pri čemer miselne oziroma kognitivne sposobnosti otrok niso zmanjšane. Učne dosežke po navadi znižujejo prav težave z nemirom, pozornostjo, čustveno in vedenjsko impulzivnostjo.

Kot navaja nemški pedopsihiater Peter Altherr, skoraj pri vsakem otroku z motnjo opazimo tudi drugo vedenje, ki zbuja pozornost. Odvisno je od razvojne stopnje otrok in značilnosti okolja. To so lahko čustvene težave, kot so strah, potrtost, občutek krivde, obup, slaba samopodoba ali manjvrednostni občutek, ki obstoječe razmere še dodatno zapletejo. »Otrok doživlja tako naklonjenost okolja kot zavračanje le-tega, ne da bi razumel, zakaj je tako, in ne da bi vedel, da k temu pripomore tudi sam. Zlasti inteligentni otroci doživljajo svojo nemoč, a ne vedo, kako bi lahko kaj spremenili,« svoje izkušnje z otroki opisuje Peter Alther.

Ni enega zdravila za vse

Hiperaktivnost

Pomoč pri vodenju otroka z motnjo pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo lahko starši z otrokom poiščejo v najbližjem Svetovalnem centru za otroke in mladostnike.

Enovitega vzorca pomoči otrokom s tovrstnim sindromom ni, pri vsakem posamezniku je potrebno skrbno ubirati zanj prave poti. Strokovna pomoč se prične z natančnim ugotavljanjem motnje, kjer običajno sodelujejo strokovnjaki različnih profilov: zdravnik, specialni pedagog, psiholog in socialni delavec.
V primerih, ko ostali načini pomoči niso dovolj učinkoviti in ko otrokove težave ogrožajo njegov psihosocialni razvoj, je ob soglasju staršev uvedeno tudi zdravljenje z zdravili (denimo z metilfenidatom, ki je v Sloveniji dostopen kot Ritalin ali Concerta). Učinkujejo tako, da povzročijo kemično ugodne spremembe in da določen čas pomirjajo in lajšajo otrokove simptome. V času učinkovanja se otrok miselno in motivacijsko lahko posveti delu, izboljša socialno vedenje in doživi uspeh.

Številni starši imajo pomisleke glede jemanja zdravil, saj tako kot vsa zdravila s seboj lahko prinašajo stranske učinke, obenem pa učinkovitost ni pri vseh uporabnikih enaka.

Pravica do pomoči

Ko se otrok spoprijema s težavami, je s psihološkega vidika pomembno, da:

  • ima podporo družine, zlasti v času šolanja, ko je zaradi zahtev prilagajanja in učenja otrokova stiska navadno največja.
  • imajo starši moč in znanje za ustrezno premeščanje pogostih težavnih položajev.
  • uspejo pravilno razbrati in okrepiti ugodne osebnostne poteze otroka ter konkretna področja, na katerih je otrok močan.
  • na podoben (zlasti strpen in poučen način) deluje tudi šolsko osebje, ki s starši in otrokovim zdravnikom tvori tim s skupnim ciljem, to je karseda učinkovito pomočjo in enakovrednim vključevanjem otroka v njegovo okolje.

Otrokom z ugotovljeno motnjo pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo po veljavni šolski zakonodaji pripada pravica do dodatne strokovne pomoči in določenih prilagoditev pri pouku.

Trnova pot

Hiperkinetični sindrom prizadene vso družino, četudi ima najbolj daljnosežen vpliv na samega otroka. Starše težave pogosto izčrpajo že v prvih letih otrokovega življenja. Sčasoma ne vedo več, kateri vzgojni prijemi bi sploh pomagali in kako zastaviti vzgojo, da bi družina lažje živela.

Kot meni nemška psihologinja Cordula Neuhaus, vodja terapevtskega centra za pomoč osebam z motnjo pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo, so pri vzgoji teh otrok pomembni vsaj trije dejavniki – ljubezen do otroka, poznavanje problematike in ustrezno sprejemanje otroka.

»Vzgoja naj bo primerno prilagojena vsakokratnemu razvojnemu stanju otrok, vodena pregledno in dosledno. Otrok mora vedenje staršev, njihove obljube in smernice ceniti. Pri tem je pomembno, da starši svojega otroka jemljejo takega, kot je, in da ne pričakujejo nenehno, da bo postal normalno vodljiv otrok,« poudarja terapevtka. Otroci, ki imajo težave z usmerjanjem samega sebe, pojasnjuje Neuhausova, spoštujejo dosledno vzgojo, saj jim ta zariše prepotrebno področje dovoljenega in nedovoljenega, brez katerega delujejo izgubljeno. Jasna pravila z napovedanimi posledicami neupoštevanja otrokom pomagajo pri samodisciplini, s tem se zmanjšajo nenehna trenja in družinsko ozračje se začenja spreminjati na bolje.

Otrok s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo potrebuje tudi dobro strukturirano okolje, vključno s časom. Potrebuje navade, nespremenjene rituale, vsakodnevna opravila, s čimer pridobiva na zavzemanju odnosa do stvari in dogajanja v življenju.

In v šoli? Nujno je, kot pravi Cordula Neuhaus, da se tudi posamezen učitelj sprijazni s posledicami posebnega možganskega delovanja otroka in da razume, da otrok ne razdira pouka nalašč, pač pa da je in bo vedno bolj razdražljiv kot drugi otroci. Opomini ne koristijo, tudi moraliziranje ne. Smiselno je, da učitelj otroka k dejavnostim močneje pritegne in ga z dotikom, mirnimi ter sproščenimi besedami pomiri. Včasih pomaga, da motečemu vedenju ne nameni pozornosti ali otroka začasno premesti iz nastalega položaja.

Vsaj pol leta

Velik delež otrok je v zgodnjem razvojnem obdobju nagnjen h gibalno intenzivnemu, nepreudarnemu ali burnemu vedenju. Prav tako pri večini otrok pozornost rada niha in odrasli jih kdaj pa kdaj s težavo pripravimo k zanimanju. A vendar je znaten razkorak med razvojno pričakovanimi vedenjskimi znaki in tistimi, ki presegajo okvir običajnega razvoja.
Pri otrocih z motnjo pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo se nepozornost, vzkipljivost in gibalni nemir pojavljajo v veliko izrazitejši obliki, težavam smo priča brez bistvenega premora. Na prisotnost motnje lahko sklepamo, ko opisane težave neprekinjeno opažamo vsaj pol leta in so prisotne v veliko bolj vpadljivi obliki kot pri otrocih enake starosti.

Hiperaktivnost ni tako redka

Motnja pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo se po ocenah pojavlja pri treh do petih odstotkih otrok. Med spoloma v razširjenosti ni razlik, v pojavni obliki pa.
Dečki so pogosteje gibalno nemirni in uporniški, zato prej vzbudijo pozornost.
Pri deklicah so pogostejše težave z znatno omejeno pozornostjo, zasanjanostjo ali miselno odsotnostjo. Ker niso moteče, se težave na škodo otrok dostikrat spregledajo.

Barbara Oražem Grm, univ. dipl. psihologinja, arhiv revije Zdravje

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Prijava