Kilogrami po meri

Vsakdo, ki v družbi pove, da razmišlja o znebitvi kakega kilograma, se brž znajde v središču debat o tem, “kaj je najboljše” in “kaj deluje”.

tehtnica

Nula tri imam gor!

Poletje gre mimo, pričene se je nova sezona tako v službi kot tudi v šoli in dela imamo toliko, da se kar naenkrat znajdemo sredi jeseni, ko je čas tudi za menjavo garderobe. Če nismo bili dovolj pazljivi, najkasneje tedaj opazimo, da nam kar naenkrat nekaj ni več prav. In potem je pred durmi tudi že zima, ko bo za gibanje – zlasti za delo zunaj – manj možnosti in volje, je čisto verjetno, da se bo naše telo še malo obložilo. In spet je pomlad, čas ko temeljito premislimo, če bomo letos sploh zlezli v kopalke … Če naj bi to preprečili, je za temeljit razmislek, kaj bomo počeli v tej smeri, skrajen čas prav zdaj.

Vsakdo, ki v družbi pove, da razmišlja o znebitvi kakega kilograma, se brž znajde v središču debat o tem, “kaj je najboljše” in “kaj deluje”. Mnogi zato poskušajo hujšati bolj skrito, kajti “če uspe, je dobro, če pa ne, pa tako in tako nihče ni vedel”. Znanja, informacij in različnih izkušenj je na pretek, zanje se ni potrebno truditi. Še več, kar se bitke s kilogrami tiče, lahko tudi dokaj nepozoren bralec hitro dobi občutek, da je že vse znano, jasno in napisano. Tudi spoznanje, da rigorozno hujšanje ne daje rezultatov, ampak stanje v razmeroma kratkem času samo še poslabša, je že staro. Toda kdor se s hujšanjem – lastnim kot tudi z napori drugih – ukvarja le malo bolj pozorno, lahko kaj kmalu ugotovi, da je precejšen del slabe volje mogoče pripisati slabi informiranosti in napakam, ki jih posameznik dela morda v najboljši veri, da si bo pomagal na bolje. Tako je prav neverjetno, da ob vsem napisanem posamezniki še vedno ne obvladajo čisto temeljnih postopkov, s tem pa si po nepotrebnem nakopljejo obilo slabe volje. Huje je, da so ob ponavljajočih napakah tudi možnosti uspeha pri hujšanju manjše, odtod do obupa pa ni več daleč.

A naj se hujšanja lotimo ali ne, naj si izberemo dieto s sirotko ali pa jajci, naj smo vztrajni ali pa ne, ena izmed postavk je pri vsem početju popolnoma neizogibna – tehtanje. Ne le da nam omogoča nadzor skozi cel postopek, prav tehtnica – če ne štejemo tako hitrega nabiranja kilogramov, da to opazimo v ogledalu in da nam obleke niso več prav – je tista, ki nam najprej in najbolj natančno pove, v kakšnem stanju smo. Zato se tokrat za trenutek ustavimo prav pri njej.

Mi morda malo goljufamo – tehtnica ne

Nobenega dvoma ni, da imamo za ugotovitev dejstva, da z našo težo ni vse v redu, tudi druge možnosti, na primer pogled v ogledalu, opazka partnerja ali sosede, pa tudi nekatere obleke nam nenadoma niso več prav. Tehtnica nam to pokaže prej, če pa je med našimi dobrimi lastnostmi tudi redoljubnost, potem je čisto verjetno, da se tehtamo precej pogosto.

Če naj bi dobili približen vpogled v stanje svoje teže, je zadostna stara dobra tehtnica z vrtečo skalo, kjer so pred našimi očmi poplesavale črtice, ki so pomenile posamezne kilograme, za malo resnejšo kontrolo pa nam to ne bo zadostovalo. Zato bo potrebno nabaviti tehtnico, katere razdelek je največ pol kilograma, po dokaj dostopnih cenah pa so nam danes na izbiro tudi take z razdelkom 0,2 ali celo 0,1 kg.

Zakaj je govora skoraj o “dekagramih”, postane jasno že ob prvem razmisleku o tem, kaj vse doprinese k naši teži. Kajti če se ne tehtamo slečeni ali v perilu, potem znajo biti poletne izmere drugačne od zimskih. (Delo v skupinah za hujšanje, ki poteka skozi celo leto, prinaša veliko izkušenj glede tehtanja, saj tam slačenje ne pride v poštev, pozimi pa imamo na sebi tudi do dva kilograma več garderobe, da o čevljih, ki pozimi doprinesejo kilogram do dva, rezultati pa so seveda temu primerni.)

Druga taka težava so mejne vrednosti. Pri stari dobri tehtnici je obstajala možnost ocene, koliko med dvema črticama se je tehtnica ustavila, pri novejših digitalnih napravah pa se preskok zgodi pri neki točki. Pri kilogramskem razdelku gre za območje med 0,4 in 0,5 kg, nakar se lep čas ne premakne nič, kar teoretično pomeni, da teži 65,5 in 66,4 kg tehtnica pokaže enako – “66 kg”. Kolikor natančnejšo tehtnico imamo, toliko manjše je tveganje, da bomo med tehtanjem dobili nepravi rezultat. Kajti pri razdelku 0,1 kg gre za zelo majhna odstopanja, vsekakor manjša od teže pravkar popitega kozarca vode ali dejstva, da še nismo šli na stranišče.

Red, red, red

Naslednje, na kar moramo biti pozorni, je čas tehtanja. Od vseh možnosti najbolj primerno je tehtanje zjutraj, preden se navesimo z vso obleko in nakitom ter odidemo po poslih. Nekateri se tehtajo tudi čez dan ali zvečer – in tisti so navadno najbolj slabe volje. Kajti naš “spomin”, kaj vse smo pojedli ta dan, se navadno tepe s tistim, kar nam pokaže tehtnica. A če bi bili le malo bolj realni in neprizanesljivi do sebe, kaj šele če bi vsaj malo vedeli, kakšne zakonitosti vladajo v telesu, kar se uravnavanja vode tiče, potem bi bilo slabe volje veliko manj. Zatorej – če mislite z nadziranjem telesne teže resno, se odpovejte tehtanju čez dan ali zvečer! In to naj ostane kot eno od trdnih pravil. Tudi če ste se zjutraj pozabili stehtati, ne prekršite tega pravila; preprosto na ta dan ne bomo imeli izmere.

Ali si izmere zapisujemo ali ne, je seveda čisto osebna stvar, pogosto sicer pogojena s tem, da “naši domači ne smejo videti, koliko jih imam!”, kar tudi ni nič slabega. Je pa takšno zapisovanje seveda koristno, kajti skozi daljše obdobje nam daje možnost ugotovitve vzorcev, po katerih deluje naš lastni organizem, še posebej v primeru, če ob številkah tu in tam tudi označimo kakšno posebnost.

Posamezna pravila – lahko bi jim rekli kar aforizmi – kot na primer “kar pojem po sedmi uri zvečer, imam drugo jutro na tehtnici” ali “če do dvanajstih ničesar ne pojem, bo drugo jutro na tehtnici vsaj pol kile manj” sicer veljajo, a ne za vsakogar! Ali določeno načelo velja za vas ali ne, boste morali ugotoviti sami, in to ne bo šlo drugače kot z opazovanjem ter pomnjenjem ali pa še bolje – z zapisovanjem. Prav gotovo poznate koga, ki pravi, da se mu na kilogramih najbolj poznajo pica, rižota in podobne kombinirane hrane, medtem ko nekdo drugi trdi, da to sploh ni res.

Spoznavajmo, kako delujemo!

Z zapisovanjem in skrbnim primerjanjem rezultatov bomo dosegli kar nekaj koristi. Po eni strani se bomo svojemu telesu posvetili malo bolj kot običajno in telo nam bo za to hvaležno, po drugi strani pa se bomo marsikaj naučili tudi o svojih navadah, ne le prehrambenih, tudi o drugih. O količini spanja, na primer, pa o potrebnem gibanju, o odvisnosti našega ritma od ure vstajanja in še o čem. Še bolj pa je pomembno znanje, ki si ga bomo pridobili o našem načinu prehranjevanja, o hranilih, o časovni razdelitvi in o odzivih našega organizma na posamezne dogodke oziroma odstopanja.

Tako bo vsaka ženska že v nekaj mesecih spoznala, kako se “tehtnica obnaša” v posameznih fazah menstrualnega cikla, in četudi nič ne ve o zviševanju količine natrija v telesu, ji bo kmalu postalo jasno, da je bil marsikateri njen razočaran krik ob pogledu na tehtnico ob določenih kritičnih dnevih povsem odveč. Tako bomo tudi na primer spoznali, da je sicer čisto res, da lubenica vsebuje 92% vode, ampak da se nam jutro po tistem, ko smo si za večerjo namesto sendviča ali zrezka privoščili tri kose “praktično vode”, tehtnica maščuje z dodatnim kilogramom.

Tudi bomo spoznali, da nam tehtnica ob šestih zjutraj ne pokaže istega kot ob desetih dopoldne, pa čeprav nismo počeli ničesar takega, kar naj bi se na tehtnici poznalo.
Takih spoznanj je seveda še veliko več, toda ali držijo tudi za nas ali ne, moramo ugotoviti sami. Če gremo v to in če se lotimo svojega problema “nekoliko bolj znanstveno”, imamo veliko več možnosti kot doslej, ko smo se s svojimi kilogrami borili zgolj občasno in na hudo čustveni osnovi. Marsikatere navade ali manjše razvade se bomo znebili že kar sproti, večjih zalogajev pa se bo treba lotiti drugače. Da hujšamo prej z glavo kot z želodcem, ni nobena skrivnost. A o vsem tem kaj več drugič, ko bomo počasi spregovorili tudi še o vodi, hoji, dietah in še o čem.

Sonja A. Mrak

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Prijava