Vzgoja otrok

Vzgoja otrok je občutljivo področje in že v razpravah o pravilni vzgoji otrok bomo težko našli dve osebi, ki bi se o vsem popolnoma strinjali, kaj šele v praksi. In veliko je staršev, ki s prstom kažejo na druge in se z njihovimi vzgojnimi prijemi ne strinjajo, svoje pa kujejo v zvezde. Dosti jih je, ki celo trdijo, da kakor koli je človek pri vzgoji pazljiv, se napakam ne more izogniti. Vsak se pač trudi po svojih močeh, dobro pa je, da se o vzgoji pozanimamo tudi pri drugih virih in se ne zanašamo zgolj na svoj prav.vzgoja otrok

V splošnem poznamo nekaj načinov vzgoje. Avtoritativni način, pri katerem je en od staršev glavni v družini in je tisti, ki ukazuje in grozi, brez popustljivosti in malo čustvene topline. Otroci, ki živijo z avtoritativno vzgojo, so doma plašni, drugje pa se obnašajo po zgledu, ki ga dobivajo doma, so občutljivi in konfliktni. Za popustljivi način vzgoje je značilno, da ni osebe, ki bi ustvarjala red, otrok je center družine in vsi se podrejajo njegovim potrebam in muham. Otroci, ki so vzgojeni na ta način so sebični in brezobzorini. Naslednji je demokratični način vzgoje, kjer gre za enakopravno partnerstvo med starši in otrokom. Starši upoštevajo tudi želje otrok, z njimi se pogovarjajo o težavah in upoštevajo njihovo mnenje. Sporočila so posredovana jasno in nevsiljivo, odrasli pa pri njih vztrajajo. Kadar otrok pohvalo zasluži, jo tudi dobi, enako pa velja tudi za grajo in kazen. Otroci morajo prevzemati odgovornosti za stvari, za katere so dovolj zreli.

Preden se vzgoja dejansko začne, je treba premisliti, kaj želimo z vzgojo pri otroku pravzaprav doseči. Dolgoročni cilj naj bo vzgojiti samostojno odraslo osebo, ki je sposobna čim bolj srečno živeti v družbi. Starši bodo uspešni, če bodo čim bolj pogosto preverjali, če njihove metode k temu cilju tudi dejansko vodijo.

Vzgoja se z dajanjem občutka varnosti in ljubezni prične takoj ob rojstvu, proti koncu prvega leta starosti pa lahko govorimo o vzgoji v pravem pomenu besede. Takrat se začne pojavljati potreba po postavljanju omejitev, saj se otrok začne počasi prosto gibati in je že sposoben razumevanja in upoštevanja določenih pravil.

Kljub neštetim mnenjem pa obstajajo nekatera temeljna pravila vzgoje, na podlagi katerih lahko starši postavijo svojo različico. Dobro je torej vedeti, da morajo biti zahteve in cilji, ki jih otroku zastavimo, nujno prilagojene njegovim sposobnostim. Če so prenizki, se potenciali otroka ne bodo v polnosti uresničili, previsoki cilji pa ne vplivajo dobro na njegovo samopodobo. Pri kritiki morajo starši paziti, da nikoli ne grajajo otroka samega, temveč tisto, kar je naredil narobe (“To, kar si storil, ni bilo prav.” in ne “Ti si poreden, nesposoben ipd.”). Vsaka graja naj vsebuje tudi razlago, saj se bo le tako otrok iz napake tudi kaj naučil. Torej najprej povemo, kaj je naredil narobe, potem naj sledi obrazložitev, zakaj je to narobe, oziroma se tega ne sme početi, potem pa mu povemo, kaj lahko namesto tega počne ali kaj lahko naredi drugače, da bo ravnal pravilno.

Pri prvem otroku so starši velikokrat zelo zaskrbljeni, saj niso prepričani ali ravnajo prav in velikokrat iščejo nasvete pri drugih. Pri drugorojencu, pa so že bolj samozavestni, le da jih takrat skrbi toliko bolj, kako bo prvi otrok sprejel novega člana družine. Sčasoma se seveda vsak iz izkušenj nauči, kaj je učinkovito in prav ter kaj ne. Zavedati pa se je treba, da ni mogoče vseh otrok vzgajati na enak način, saj ima vsak svoje temperament in značilnosti, katerim se je za uspešno vzgojo potrebno prilagoditi.

Pri vzgoji otrok naj kazen starši uporabijo le takrat, ko kritika in opozorilo ne zaleže, pri tem ne smejo pretiravati, kazen pa morajo izvršiti, ne z njo zgolj groziti. Starši so otrokom za zgled, tako da bodo že z lastnim pravilnim ravnanjem otroku pomagali, da bo spoznal, kaj je prav in kaj ne.

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Prijava