Je ni religije na vsem ljubem svetu, ki ne bi v svojih izročilih imela prvega moškega in prvo žensko na svetu, prastarša vseh ljudi. Od njiju naprej se je množil in razvijal človeški rod. Kljub vsej svoji popolnosti so bili bogovi ali Bog vseeno zmotljivi in so pri ustvarjanju človeka kmalu opazili, da izdelek ni prav takšen, kot so si ga predstavljali. Nič drugega jim ni preostalo, kot da izdelek uničijo in ponovno skušajo narediti nekoga, ki jim ali mu bo služil.


Adam, prvi ločenec na svetu

Zelo zanimivo je prebrati, kaj so o nastanku človeka mislili Sumerci. Njihova verzija o nastanku človeka se razen v enem detajlu, da je boginja Aruru naredila prvega človeka iz zemlje oziroma iz gline, močno razlikuje od svetopisemskega nastanka človeka.

»Sumerski bogovi so radi živeli v izobilju, zapostavljali so svoje dolžnosti in se opijali, da pa bi lahko brezskrbno uživali, so si v ta namen ustvarili bitja, ki so jih imeli Sumerci za polbogove. Ta bitja so imela nalogo, da opravljajo dela namesto bogov in izdelujejo zanje vse, kar so potrebovali. Vendar so tudi ti polbogovi pričeli posnemati svoje gospodarje in čedalje slabše skrbeli za bogove.

Ker bogovi niso mogli sami pridelovati hrane, so se zatekli po pomoč k vrhovnemu bogu Enkiju in ta je dal boginji Namu, materi vseh bogov, potrebna navodila, kako naj naredi človeka. Namu je s pomočjo boginje rojstev Ninmi in še z nekaterimi drugimi bogovi ustvarila človeka iz posebne vrste ilovice, ki so jo nabrali v nekem prepadu.«
Iz močno poškodovanih tablic lahko prepoznamo samo dve vrsti človeka, od šestih. Ena od teh vrst je bila nerodovitna ženska, druga pa evnuh – njegova dolžnost je bila, da stoji pred kraljem. Iz nadaljnjega besedila lahko razberemo, da je obstajala še ena vrsta človeka, slabega telesa in uma. Enki je zahteval od Namu, da svojo napako popravi, vendar je bila brez moči, da bi naredila karkoli.


Preden so bogovi postavili človeka na Zemljo, so zanj zgradili prekope, mesta, hrame, kašče, hleve in še veliko drugega – po ukazu bogov Enkija in Enlila. Ob vsem tem je zanimivo, da je Enlil izumil kramp in ga dal v last črnoglavemu ljudstvu, kot so sami sebe imenovali Sumerci.

Ta mit o človekovem nastanku izrecno poudarja, da so bogovi naredili človeka samo zato, da bi jim služil. Očitno so bili sumerski bogovi zelo velikodušni do svojih stvarjencev, saj so jim dali vse udobje, ki naj bi jim olajšalo težko življenje na zemlji, po drugi strani pa od njih zahtevali zvestobo in učenje.

Tako Sumerci. Biblija ne govori veliko o zmotljivosti Boga, čeprav jo je tudi mogoče zaslediti. Bolj odkrito priznanje o tem lahko preberemo v hebrejski mitologiji. Hebrejci odkrito povedo, da se je Bog zmotil že, ko je ustvarjal Zemljo. Večkrat jo je uničil, ker ni bila takšna, kot si jo je želel. Vsakokrat, ko je naredil svet, ga je naselil z ljudmi in z vsakim uničenjem je uničil tudi tisočletne človeške rodove, da ni za njimi ostalo niti najmanjše sledi. Šele z zadnjim izdelkom je bil zadovoljen.

adam in evaKer je bil svet brez človeka nepopoln, čeprav je bil naseljen z rastlinami in živalmi, se je odločil, da bo še enkrat naredil človeka. Iz skrbno izbrane vrste prsti, ki je bila očiščena vsakršne umazanije, je naredil človeka po svoji podobi in mu dal ime Adam, kar naj bi pomenilo “človek iz zemlje, zemljak”, in ga postavil v Rajski vrt. V tem vrtu je imel Adam vsega v izobilju. Vse je lahko vzel v roke, družil se je lahko z vsako živaljo, le k drevesu spoznanja se ni smel približati. Tako mu je ukazal Bog, njegov stvarnik. Nekateri viri navajajo, da sta bili v rajskem vrtu dve drevesi: Drevo spoznanja in Drevo življenja. Kmalu pa se je Adam naveličal takšnega življenja in si je zaželel bitje, njemu podobno. Svojo željo je povedal Bogu in ta mu je iz iste prsti izdelal družico, ki jo je poimenoval Lilit. Nekaj časa sta bila vesela drug drugega, do tistega trenutka, ko si je Adam zaželel še kaj drugega od družice in ne samo sprehajanje in pogovor. Mogoče bi do združitve tudi prišlo, če ne bi Lilit hotela biti zgoraj in ne spodaj, kot je želel Adam. Močno sta se sprla. Adam nikakor ni mogel ali hotel razumeti, zakaj hoče imeti njegova žena pravico močnejšega, torej zgornji položaj namesto podrejenega, tistega, ki ji pripada. V arabskih skupnostih je še danes ženska tista, ki mora biti na tleh. Prepiri so trajali toliko časa, dokler se ni Lilit tako močno razjezila, da je izgovorila božje ime. Po izrečenem imenu se je nenadoma dvignila v zrak in poletela k Rdečemu morju, na katerem bregu so živeli zli duhovi. Tam se je prepustila vsakovrstnim užitkom.


Adam je potožil Bogu, da mu je žena ušla. Prisluhnil je Adamu in, ko je ta končal s pripovedjo, zakaj je do tega prišlo, je poslal angele Senoja, Sansenoja in Semangelofa, da jo pripeljejo Adamu nazaj. Lilit se je vrnila, toda miru ni bilo. Med Lilitino odsotnostjo se je Adam družil z njej podobno žensko, Naama po imenu, sestro Tubala Kajina, ki tudi ni bila ravno čiste duše in telesa. Ker so se prepiri med Adamom in Lilit nadaljevali, konca pa ni in ni bilo videti, se je Adam še enkrat potožil Bogu. Stvarnik je spoznal, da Adam ne more tako živeti in da si je Lilit na obrežju Rdečega morja pridobila vsakovrstne izkušnje, ki niso ravno v čast božjemu stvoru, zato je pretrgal njeno vezo z Adamom, jo nagnal iz raja ter jo dal Luciferju za ženo. Dva zla duhova sta tako našla drug drugega.

Adam je bil zopet sam in zopet je potožil Bogu glede svoje samote. Tokrat pa Bog ni naredil iste napake in mu izdelal družico iz prsti, temveč je Adama uspaval in mu iz njegovega rebra naredil drugo ženo. Tako je bil Adam prvi ločenec na svetu in prvi drugič poročeni moški.

Adam in Eva – ime ji je dal Adam – sta brezskrbno živela v Rajskem vrtu. Ni jima bilo treba skrbeti za hrano, saj sta vse imela na dosegu rok. Bilo jima je dovoljeno vse razen dveh stvari:
nista se smela približati in dotakniti Drevesa spoznanja, ki se je nahajal v sredini Rajskega vrta ali Edena, in nista smela utrgati sadež z njega. V pripovedi o Rajskem vrtu ni izrecno povedano, kakšen sadež je rasel na Drevesu spoznanja, tako da lahko samo ugibamo, o kakšen plodu je beseda.

Po hebrejskem izročilu in po izročilu zapisanem v Adamovi knjigi – ki sicer ni sestavni del Svetega pisma, je pa kot samostojno delo zapisana v grškem, ruskem, amorejskem in etiopskem jeziku – sta bila Adam in Eva v Edenu svetlobni bitji, ki sta se svetili kot najčistejši biseri. Kača je zapeljala Evo, da je prva okusila sadež iz prepovedanega drevesa. Ker se je Eva ustrašila kazni, s katero je Bog grozil tistemu, ki se bo pregrešil zoper prepoved, je pregovorila Adama, da je tudi on poskusil sadež z Drevesa spoznanja. Takoj, ko sta pojedla sadež, sta spoznala, da sta gola in ju je postalo sram. Svojo nagoto sta skušal skriti z listjem. Prekršek ali greh je bil storjen in je zaslužil kazen. Stvarnik se je silno razjezil in oba kaznoval z izgonom iz Edena, Rajskega vrta.


Izgon iz raja

Iz Mojzesove I. knjige, 3/17
In Adamu je rekel: “Ker si poslušal glas svoje žene in jedel od drevesa, o katerem sem ti dal tole povelje: ,Ne jej od njega!’ – bo prekleta zemlja zaradi tebe! V trudu boš živel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila, in vendar boš moral poljsko zelišče jesti. V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.”

Hebrejska mitologija in Adamova knjiga bolj podrobno opisujeta izgon iz Raja kot Sveto pismo. Po obeh prvo naštetih virih je Bog rekel Adamu, da bo svet postal puščava, polna peska in kamenja.

Ko sta prva človeka stopila iz Rajskega vrta, sta pred seboj zagledala negostoljubno deželo, polno peska in kamenja. Njuni svetlobni telesi sta izginili, namesto njih pa se je pojavila koža. Od močnega sonca so ju začele boleti in peči oči. Takšne svetlobe nista bila navajena. Postalo ju je strah v neznanem in neprijaznem svetu, polnem prežečih in neznanih nevarnosti, katerih v Edenu nista spoznala. Bog se ju je usmilil in jima dovoli prebivati v votlini zakladov, v katero sta se lahko skrila pred močnimi sončnimi žarki in pred nevarnostmi, vstop v Rajski vrt pa jima je za vedno bil prepovedan. Da se ne bi ponovno pregrešila in skušala samovoljno vstopiti v Eden, je Bog postavil na vzhodna vrata kerube in ognjeni meč. Z izgonom iz Raja sta Adam in Eva izgubila nesmrtnost in postala navadna smrtnika.

Vprašamo se lahko, zakaj je Bog v Rajski vrt zasadil drevo, iz katerega je bilo prepovedano jesti, ko pa je vse drugo bilo dovoljeno. Je hotel preizkusiti zvestobo prvih dveh zemljanov? Na ta vprašanja ne bomo našli odgovora v svetih spisih. Vendar, če ju je naredil oziroma ustvaril, bi moral vedeti, kako še bosta obnašala, očitno pa Bog tega ni vedel in po vsej verjetnosti odtod njegov preizkus prvih dveh Zemljanov.

Oglejmo si na tem mestu, kaj naj bi beseda “Adam” pomenila. Profesor Bryant iz oksfordske univerze je že davnega 1880. leta analitično primerjal besedi ali, če že hočete, imeni Adam in Eva z drugimi izročili o prvih dveh ljudeh na svetu. “V sanskrtu pomeni Adim “prvi”. Po indijskem verovanju je bil Adima prvi človek na svetu, njegova žena Hava pa prva ženska. Živela sta na velikem otoku, za katerega menijo, da je današnja Šri lanka. Nekega dne sta se podala na celino, da jo raziščeta, vendar jima je velika katastrofa preprečila vrnitev na njun otok in sta bila prisiljena ostati na celini.” Profesor Bryant je v nadaljevanju zapisal: “Korena besed Ad in Ada prav tako pomenita “prvi”. Stari Perzijci so prvega človeka imenovali Adamah; Adon je bilo ime vrhovnega boga pri Feničanih, iz njega pa je izpeljano ime grškega boga Adonisa. Arv-ad v hebrejski Genezi se pri Kušitih spremeni v Ar-ad, ki se kasneje preobrazi v Ru-Ad.”

Sir William Jones postavlja perzijske mite v močno oddaljeno nedoločeno preteklost in pravi: “Prvi kralj v predperzijskem Iranu in na vsemu svetu je bil Aašab-Ad. Na Zemljo ga je postavil Stvarnik, da bi med ljudmi razširjal besede iz svete knjige, napisane v nebeškem jeziku.” Profesor George Smith je iz sumerskih zapisov v klinopisu ugotovil, da je na samem začetku obstajala človeška rasa, opisana kot Zalmat-qaqadi ali po naše temna rasa ali Temni ljudje, ki so jo imenovali tudi Ad-mi ali Ada-mi in se je razlikovala od rase Sarku ali svetle rase, Svetli ljudje. Ada-mi raso so imenovati tudi “Tisti, ki so padli” oziroma rasa Padlih, kar se po vsej verjetnosti nanaša na ljudstvo, uničeno v Potopu. To ljudstvo naj bi Bog ali bogovi za kazen s Potopom uničil zaradi pokvarjenosti in moralne izprijenosti. Ime Adam je v tej legendi uporabljeno kot ime ljudstva in ne kot ime ene same osebe.
V drugem poglavju Geneze po hebrejskem izročilu je rečeno, da je Bog ustvaril moškega in žensko in ju poimenoval Adam, kar bi lahko pomenilo, da so bili ljudje Adami oziroma ljudstvo z imenom Ad. Avtor ali avtorji Geneze za opis ljudi, ki jih je pogoltnil potop, vedno uporabljajo besedo Haadam, “ljudstvo Adamitov”.

A vrnimo se k tistima prvima človekoma, ki ju najbolje poznamo.
V mitih piše: “In Adam je spoznal svojo ženo.” Eva je Adamu v mukah rodila prvega sina, ki sta ga poimenovala Kajn. Čez leto dni je povila še drugega sina in temu sta dala ime Abel. Kajn je bil pastir, torej živinorejec, Abel pa kmetovalec. Z drugimi besedami povedano: Kajn je bil glede na svojo naravo dela trmast, neukrotljiv in krut človek, saj je vsakodnevno imel opravka s svojeglavo živino, poleg tega je bil tudi mesar in klavec pa tudi nomad, kar prav tako spada v njegovo delo. Abel je bil pravo nasprotje svojega brata: bil je umirjen, dobrega srca in ustaljen na enem kraju. Kajn je bi ljubosumen na Abela, ker sta ga starša kot najmlajšega imela raje. Prelomnico v odnosu pa je naredil tudi Bog sam, ko je sprejel Abelovo daritev, Kajnovo pa zavrnil. Kajn, togoten, jezen in razočaran, je nekega dne na polju srečal Abela in ga ubil. S tem dejanjem si je nakopal božjo jezo. Bog pa ga ni umoril kot bi lahko pričakovali, ampak ga je preklel, da pa ga ne bi drugi ljudje ubili, mu je dal (vtisnil) od daleč vidno znamenje, kar pomeni, da je poslej bival pod posebno zaščito Boga. Takoj se pri tem utrne misel: Zakaj je Bog zaščitil prvega morilca? Kakšen razlog je imel za to? Kdo je še živel na Zemlji, če sta Adam in Eva bila prva človeka? In še eno vprašanje: Z žensko katerega rodu je imel Adam odnose, ko ga je Lilit zapustila? Z neandertalko? Toda pustimo to grešno vprašanje pristojnim za te zadeve in poglejmo naprej.

Po umoru Abela se je Kajn odpravil proti vzhodu in prepotoval mnoge dežele, predno je prišel do pokrajine Nod, v kateri se je za stalno naselil. V nadaljevanju sledi, da se je Kajn poročil in imel otroke. S kom, če so bili na vsem svetu samo trije: Adam, Eva in Kajn? Z neandertalko?  Kajnova vrsta se je razmnožila in živela daleč od dežele tretjega Adamovega sina Seta, ki je bila na zahodu in jo je uničil Potop. Kajn se je s posebnim znamenjem, ki naj bi mu ga vtisnil Bog, s potovanjem proti vzhodu umaknil iz dosega Stvarnika njegovega očeta Adama in ni klical niti častil njegovega imena. Z odhodom iz Adamove dežele se je Kajn s svojim ljudstvom pravzaprav rešil pred velikim potopom. Biblija nam ne pove, da bi Kajnovo ljudstvo izginilo v Potopu. V potopu so torej izginili otroci, ki so častili Stvarnika! Zakaj je Bog kaznoval svoje zveste privržence, morilca in njegovo ljudstvo pa pustil pri miru? Še ena uganka brez odgovora. Če že na ta vprašanja ne najdemo odgovora, pa odgovor lahko najdemo glede Kajnove družice.
Naše Sveto pismo še zdaleč ne pove vsega. V hebrejski mitologiji in v Adamovi knjigi beremo, da sta Kajn in Abel imela še sestri: Luluvo in Aklijo. Zakaj je naše Sveto pismo zanikalo obstoj Adamovih hčera?

Morebitni odgovor bi lahko poiskali v egipčanski mitologiji. V ta namen vam bomo v naslednji številki revije predstavili nadaljevanje zapisa o svetopisemskem raju in nekaj drugačnih pogledov na uveljavljene resnice, pri čemer boste morali pošteno zajeti sapo.

Boris Muževič, foto: sxc

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: