Komunikacija? Nič lažjega: eden govori, drugi posluša. Ali je res tako preprosto? Še zdaleč ne! Glede na odnos med sogovornikoma (koliko se samo poslušata in koliko zares slišita) obstajajo trije načini pogovora: govoričenje, prerekanje in diskusija.

Pri govoričenju je edini cilj govorcev, da govorita; medtem ko govori prvi, drugi čaka, da pride do besede, ko govori drugi, pa čaka prvi. Teme so nepovezane in nihče nima nadzora nad tokom pogovora, zaključkov pa praktično ni. V takih pogovorih samo mine čas, ne da bi pridobili kaj resnično koristnega.


Za prerekanje je značilno, da govorca tekmujeta; vsak ima svoje stališče, ki ga ne namerava spremeniti. Drug drugega poskušata prepričati o resničnosti svojih stališč in dokazati, da je sogovornik v zmoti. Taki pogovori so zelo utrudljivi in v njih ponavadi zmaga vztrajnejši in močnejši, ne pa nujno tisti, ki ima prav. To je lepo ilustriral Lyndon Baines Johnson, ko je rekel: »Če se dva strinjata o vsem, si lahko prepričan, da razmišlja samo eden od njiju.«

Tretji način je povsem drugačen. Sogovornika sta odprta in od pogovora pričakujeta, da ju povzdigne na višjo raven razumevanja določene teme. Z veseljem izpostavljata svoja mnenja kritiki, ker jih želita izpopolniti in očistiti zmot. Na koncu sta oba spremenjena in zadovoljna.

Pri govoričenju so glavna tema pogovora ljudje, pri prerekanju dogodki, pri diskusiji pa ideje. Pri prvem ne zmaga nihče, pri drugem zmaga glasnejši, pri tretjem pa zmagata oba in šele na tej ravni se uspešno rešujejo nesporazumi.


komunikacija Poslušam, poslušam …

Kaj je treba narediti, da bi presegli prva dva načina pogovora in dosegli zrelo diskusijo? Ni  treba biti profesor (po pravici povedano se mnogi profesorji ne znajo drugega kot prerekati), dovolj je, da pozorno opazujete potek pogovora. Trudite se biti prisotni z umom, ko ima sogovornik besedo, in razumeti njegovo stališče. Kadar pa on očitno ne sledi vašemu toku misli, ker je preveč osredotočen nase, mu to jasno povejte.

Komunikacija je veščina, ki poleg tehnike terja osebno odprtost, še najbolj pa željo, da bi se izboljšali. To pa žal ni možno, če ne veste, kaj delate narobe. Kaj bi lahko bilo narobe? Razmislite o naslednjih vprašanjih: Kako pogosto se kregate z bližnjimi? Vam gredo ljudje na živce? Jih pogosteje obrekujete kot hvalite? Mogoče pa vas motijo njihova dejanja? Se kdaj počutite, kot da vas nihče ne razume? Se drugi strinjajo z vami iskreno ali samo zato, ker se vas bojijo? Se po pogovorih počutite izpolnjeni in zadovoljni ali pa vas izčrpajo in zbegajo? Kako pogosto se vam zgodi prvo oz. drugo?

Tako, pa ste že razmislili o možnih napakah, ki jih delate pri komunikaciji in jih lahko začnete odpravljati. Ko »popravite« sebe, bodite prijatelj še drugim in pomagajte tudi njim. Kako se obnaša prijatelj, lepo ilustrira naslednje razmišljanje, ki sem ga zasledil na internetu, žal brez podpisa avtorja. Čeprav na prvi pogled odstopa od teme članka, lepo ponazori odnos, ki omogoča pristno komunikacijo.

Površen prijatelj in pravi prijatelj

Površen prijatelj začne pogovor s kopico novic o svojem življenju.
Pravi prijatelj reče: “Kaj je novega pri tebi?”


Površen prijatelj misli, da so težave, o katerih tožiš, nedavne.
Pravi prijatelj pravi: “O tej isti reči tarnaš že 14 let. Zmigaj se že in ukreni nekaj! “

Površen prijatelj te nikoli ni videl jokati.
Pravi prijatelj ima ramena premočena od tvojih solza.

Površen prijatelj ne pozna tvojih staršev po imenu.
Pravi prijatelj ima njihovo telefonsko številko v adresarju.

Površen prijatelj prinese na tvojo zabavo gotovo jed.
Pravi prijatelj pride zgodaj, da ti pomaga skuhati, in ostane dolgo, da ti pomaga pospraviti.


Površen prijatelj ne mara, da ga pokličeš, ko je že legel v posteljo.
Pravi prijatelj vpraša, kaj te je zadržalo, da ga nisi poklical prej.

Površen prijatelj bi se rad s tabo pogovarjal o tvojih problemih.
Pravi prijatelj bi ti rad pri tvojih problemih pomagal.

Površen prijatelj se na obisku vede kot gost.
Pravi prijatelj odpre hladilnik in si sam postreže.

Površen prijatelj misli, da je prijateljstva konec, ko se enkrat skregata.
Pravi prijatelj ve, da se prijateljstvo, ko se kdaj sporečeta, šele začne.

Površen prijatelj pričakuje, da mu boš zmeraj na razpolago.
Pravi prijatelj pričakuje, da bo zmeraj na razpolago tebi!

Seveda ne moremo biti taki prijatelji z vsakomer, ampak naš odnos do njih veliko pove o tem, kakšen odnos bomo imeli do drugih ljudi. John Maxwell je dejal: »Najprej se potrudi razumeti in šele potem pričakuj, da boš razumljen.« Zaradi prepirov in nesporazumov po nepotrebnem potratimo veliko energije. Ali je to potrebno? Ni. Je pa neizogibno, dokler v pogovorih veliko govorimo, malo poslušamo in nič ne slišimo.

Nara  Petrović

Komentiraj

*****************