Otroci so naša bodočnost, otroci so naša sreča, otroci so središče našega sveta, otroci so punčice naših oči, otroci so vse, kar imamo. Slišati je brez dvoma lepo, še lepše pa je, če takšno življenje živimo tudi v resnici – in če se taisti naši otroci strinjajo, da živijo z nami v idili. Včasih namreč ni čisto tako.


O otrocih kroži seveda še veliko več rekov, od tistega “Kar se Janezek nauči, to Janez zna” pa do onega “Majhni otroci, majhen križ, veliki otroci, velik križ”. Tako se konec koncev včasih zalotimo pri misli, da nam pošteno presedajo, da nas s svojimi zahtevami, željami, pričakovanji in neskončnimi vprašanji spravljajo ob živce. Če pa isti odnos pogledamo iz drugega zornega kota, dobimo včasih prav presenetljive slike. Astrologija je polna razlag, kakšne medsebojne odnose imajo pripadniki posameznih znamenj, kadar gre za otroke in starše, na primer kako lahko shajata oče Oven in sin Bik ali oče Bik in sin Oven ter nato vse do konca zodiaka, torej do znamenja Rib. V osnovi si s temi besedili lahko pomagamo, za kaj več pa je le treba pokukati v natalni karti (“horoskopa“) obeh oseb, kjer je medsebojni odnos ponavadi razgaljen do take mere, da je težko kaj skriti.

Kako vidimo svoje otroke?

Glede na to, da je natalna karta v astrologiji razdeljena na dvanajst hiš, astrologi otroke (enako kot ljubezen, spolnost, igro, zabave, ustvarjalnost in še marsikaj) razvrščamo v peto astrološko hišo. Ko jo preučimo, lahko iz posameznikove karte ugotovimo, kakšen odnos ima ta oseba do otrok, koliko je pripravljena vlagati vanje, zatem možnost, ali otroci v njenem življenju sploh bodo, kdaj in koliko, in podobno. Kot v preostalih hišah horoskopa je tudi tu možnih nešteto možnosti – v tem polju je lahko veliko planetov, lahko nobenega. Ocena marsikoga, da prazna peta astrološka hiša pomeni, da ta oseba ne bo imela otrok, je seveda napačna, saj tako enostavno le ne gre. Če naj bi število planetov avtomatsko kazalo na število otrok osebe, koliko planetov bi v peti hiši svojega horoskopa morala imeti denimo Marija Terezija – sedemnajst? Znani so tudi primeri z veliko planeti v tej hiši, a ima oseba samo enega otroka, pa tudi obratno, da ima neka oseba več otrok ob čisto prazni peti hiši.

Vsekakor je treba upoštevati planet, ki je povezan z znamenjem, katero se nahaja na vrhu (to je na začetku) te hiše, saj je od njegovega položaja zelo odvisno, kaj se v življenju dane osebe dogaja v zvezi z otroci, ne smemo pa zanemariti tudi Merkurja, planeta, ki je nekako “zadolžen” za otroke in mladost nasploh, v ženskem horoskopu pa seveda marsikaj pokaže tudi položaj Lune (materinstvo). Tako je v horoskopu lepo videti, da so otroci naša sreča po eni ali pa težava po drugi strani. Nekateri otroke smatrajo za svoje izpolnjenje, jih idealizirajo in opravičujejo vsako njihovo potezo. Drugi morda za svoje otroke nimajo časa ali pa so do njih preveč zahtevni. Tudi primerov, ko želijo starši lastne neuresničene sanje izživeti skozi otroke, je zelo veliko.


otroci in vzgoja

Otroci kot del karme

Če ta odnos pogledamo z nekoliko drugačnega zornega kota, lahko vidimo, da gre za nemara najbolj karmičen odnos med vsemi. Ni dvoma, da srečamo osebo, ki nam mora v življenju nekaj nuditi, dati, vzeti ali povzročiti, in to potem povezujemo z usodo ali karmo. Vendar pa smo prav starši, kot je dandanes vse bolj znano in jasno, tisti, ki moramo vpeljati otroka v življenje, ki mu je bilo zapisano (usojeno) in mu ustvariti prav tiste pogoje, da bo njegova naloga čimbolj natančno takšna, kakršna je bila predvidena, preden se je odpravil na ta svet, kar že samo po sebi govori o karmičnem poslanstvu. Zadeva je še nekoliko bolj zapletena, saj so tudi otroci del naše karme, saj so tu zato, da znamo, se naučimo ali pa trpimo zaradi svoje sposobnosti ali pa nesposobnosti starševstva, torej naloge, ki ni niti najmanj lahka. Istočasno pa se ti isti otroci učijo od nas, da bodo v določenem obdobju tudi sami postali starši in s tem opravili pomemben del lastne karme. In tako gre veriga naprej, ljudje pa smo – predvsem pod vtisom danes še vedno veljavne Darwinove teorije – pogosto zmotno prepričani, da smo na svetu samo “zaradi ohranitve vrste”, torej človeštva.

V resnici gre za nekaj veliko večjega. Zato pri starševstvu ne gre za enovito nalogo, temveč za poslanstvo. To poslanstvo se začne že veliko prej, celo pred spočetjem. Ni namreč vseeno, kake vrste je odnos, preden do spočetja sploh pride. Naslednja, v številnih primerih najbolj bistvena točka, je spoznanje nosečnosti. Kako reagira mati, kako oče, kako okolica? Ali je mati obsijana s srečo, da bo izpolnjena v materinstvu, in ali je oče ponosen na to, da bo imel družino in potomce? Kako bosta povedala staršem? Ali bodo njune sreče veseli tudi oni?

Ali pa gre za čisto drug primer, ko bo nosečnost mater popolnoma presenetila in sploh ne bo vedela, kaj ji je storiti? A četudi bo sama morda srečna, kako povedati bodočemu očetu? Ali bo vzhičen tudi on ali pa se bo morda odvrnil od nje, ker na primer “ni dovolj pazila”? Ali se bosta, če sta tudi srečna oba, prisiljena odpovedati študiju ali pa ju bo morda družina postavila na cesto, “prešuštnika”? Vse take in še mnoge druge dileme, občutja in strahove je mogoče videti v astrološki, to pot v otrokovi rojstni karti in vsa ta občutja imajo za njegov razvoj bistven pomen.

Poreče kdo, češ tedaj otrok še ne ve, ne zazna in ne čuti ničesar, vendar to ne drži. Točka, kjer je mogoče opaziti in študirati ta občutja, četudi nam starši nikoli kasneje niso govorili o teh okoliščinah, se imenuje “vrh neba” ali MC, predstavlja pa deseto hišo, “hišo statusa”. Po enem od pogledov na horoskop se ta točka časovno izenačuje z dnevom, ko po nauku budizma duša vstopi v telo, medicina pa že v tako zgodnji stopnji razvoja tudi že govori o zaznavanju oziroma možganskih vtisih, t.im. engramih, ki se vtisnejo globoko v podzavest. In tak vtis o nesprejetosti že ob samem pojavu je vse kaj drugega kot dobrodošlica na ta svet. Človek s tako “informacijo” vleče komplekse in težave skozi celo življenje in pogosto sploh ne ve, kje je njihov izvor.


“Spet punca!”

Verjetno ni potrebno omenjati, da horoskop dokaj lepo izkaže tudi vsa večja občutja matere, ki ga nosi vse nadaljnje mesece. Radost pri načrtovanju, kakšno bo življenje z otrokom, se kaže tako jasno kot na primer hud strah po padcu po stopnicah v visoki nosečnosti in še marsikaj. Resnega razmišljanja o splavu recimo v horoskopu ni mogoče skriti. Kaj ob tem občuti še nerojeno dete, pa si lahko samo mislimo.

Z rojstvom ti različni vplivi ne prenehajo, ravno nasprotno postanejo še očitnejši, po nekaj letih starosti pa se zapišejo tudi že v spomin in ne samo v podzavest. Že ob rojstvu (to pa nakažejo planeti, ki so v horoskopu postavljeni v prvo hišo čim bliže ascendentu) je videti, kako so sprejeli naš prihod. Sonce na tistem mestu ali drugi ugodno postavljeni planeti kažejo na to, da je bil otrok sprejet z radostjo in da so ga s ponosom kazali vsakomur, recimo Neptun isto tam pa kaže, da je otrok povzročil razočaranje, navadno zaradi svojega spola. “Le zakaj ni punčka?!” bi temu lahko rekli. Ali pa si zamislimo, kako poteka veselo gostilniško pričakovanje vesti o novorojencu v kakšni bolj patriarhalni družbi od naše, še posebej če ima oče, bogati veleposestnik, že tri hčere – saj tukaj MORA biti sin! In kako se potem izteče, ko telefonski klic izda, da je “spet samo hči”?!

Spet torej nov pečat – nezadovoljstvo, ki se ga otrok skozi rano otroštvo, morda pa še kasneje navzame do take mere, da potem potrebuje leta in leta na sebi, da sprejme svojo podobo, spol in sebe nasploh. Neredki so otroci, ki nato otroštvo in mladost preživijo brez topline in objema preprosto zato, ker niso izpolnili pričakovanj staršev – tistih pričakovanj, ki zanje otroci sami niso niti najmanj krivi.

Zanimiv tak primer so otroci, rojeni v Kozorogu ali Devici, in vsi ostali, ki imajo v natalni karti močno poudarjenega Kozoroga ali Saturna, saj so spričo svoje nezahtevnosti in zadovoljnosti z malim za starše kot nekakšen balzam. Le-ti jih lahko jih pustijo doma ali čakati v kotu, da se igrajo sami, in ti malčki se nikoli ne uprejo niti ne zahtevajo kaj hudega pozornosti. nobene skrbi z njimi. Starši se lahko posvetijo svojemu delu ali čemurkoli že. Na žalost se ti otroci potem v kasnejših letih močno ukvarjajo natančno s tem. Če drugega ne, pa s svojim lastnim odnosom do svojih otrok, do katerih odnos je prepogosto v stilu že omenjenega reka o tistem, “kar se Janezek nauči…”. Kajti pri ljubezni ne gre le za to, da jo znaš dajati – najprej jo moramo znati sprejemati! In če je Janezek ne zna sprejemati, saj za kaj takega ni imel dosti priložnosti, kako naj bo ljubeč do lastnih otrok?


Še več informacij

Tako nam tudi horoskop staršev nam izda marsikaj. Zgoraj opisani primer starša, ki otroku ne zna, noče ali ne more dajati topline, objema in ljubezni, se navadno izteče v množici pravil, prepovedi in predsodkov, s katerimi ga zasipava. To navadno kaže Saturnov položaj v peti hiši ali pa prisotnost znamenja Kozoroga. Gre za strah, da ne bomo dobri starši, in če otrok dela vse tako, “kot je prav” (in kot so to zahtevali naši starši ali celo še njihovi starši), potem “bo menda ja vse v redu”. Kako se ob tem počuti in odziva otrok, je čisto druga štorija. Če je na primer Oven, se bo boril in bo težaven, če je Vodnar, bo vse počel po svoje in postal odlični upornik, lahko pa ga bo tak neugoden odnos staršev privedel do hudih kompleksov in pomanjkanja samozavesti, s katero se bo lahko ubadal lep del življenja – vse v skladu z rojstno karto, ki vse to pokaže zelo nazorno.

Iz znamenja, ki je na začetku pete hiše, in drugih pokazateljev je mogoče celo sklepati o naravi otroka, včasih celo o astrološkem znamenju, barvi oči in še marsičem. Tudi je mogoče predvideti, da otrok ne bo ali pa da pridejo precej kasneje. Če pa že sklepamo o marsičem v zvezi z otroki, potem na istem mestu ne moremo videti lastnosti dveh ali več otrok. Zaradi tega velja pravilo, da drugega otroka vidimo na vrhu sedme hiše, tretjega na vrhu devete in tako naprej. Primerjanje ustreznih astroloških hiš v horoskopu staršev s horoskopi otrok je zelo poučno, včasih pa tudi nekoliko zabavno. Če drugega ne, lahko ugotovimo, KAKO starši dojemajo svoje otroke – pogosto ne čisto tako, kot bi lahko sklepali po osnovnem astrološkem znamenju. Iz tega se je mogoče veliko tudi naučiti.

A če v horoskopu piše vse, se lahko vsaj malo tudi zamislimo. Zavest, da ne moremo skriti ničesar, nas bo morda pripravila do tega, da bomo svoje otroke, tako malčke kot tudi smrkavce, dojemali malo drugače. In jih recimo stisnili k sebi, pa čeprav bi včasih kar radi napravili kaj drugega…

Bern Jurečič, foto: Stockxpert

Komentiraj

*****************