Čudi me, kako malo ljudi ima v življenju jasne cilje in realno vizijo. Usklajenost tega dvojega pa je predpogoj za srečo. Tudi mir, harmonija, samozavedanje in celo ljubezen so namreč le prazni pojmi, če jih s primerno osmišljenim življenjem ne ohranjamo živih.


cilj

Tako v vsakdanjih situacijah kot pri usodnih odločitvah se človeški obstoj vrti okoli ciljev in vizij. Vedno znova prihajamo v situacije, ki terjajo delovanje, toda zgolj inspiracija in volja nista dovolj – potrebno je skrbno načrtovanje.

Vsaka naloga, s katero se v življenju spopademo, je kakor stena. Izvirnost, ustvarjalnost, domiselnost pa so lestev, ki vodi proti cilju. Vrh stene tako predstavlja cilj, vrh lestve pa vizijo. Če si znamo jasno začrtati cilj, bomo lažje našli tudi ustrezno vizijo, ki nas bo pripeljala do njega. Večina ljudi ni povprečnih zato, ker imajo slabše izhodiščne pogoje, temveč zato, ker njihova vizija seže le do nizkih ciljev. Tudi najvišji cilji so na voljo prav vsakomur, posameznik mora biti le dovolj odprt in širok, pa jih bo lahko dosegel, ne glede na trenutni položaj. Samo videnje visokih ciljev in navdušenje nad njimi nikakor ni dovolj.

Imel sem znanca, ki je bil znan po (pre)veliki ambicioznosti. Z izjemnim navdušenjem je raz¬glašal svoje cilje in prepričeval druge, da mu pomagajo, saj bo¬do tudi sami imeli korist. Kmalu pa se je izkazalo, da ciljem ni dorasel, in so ga vsi zapustili. Nista minila dva tedna in že je imel novo fantastično idejo. Spet je poiskal podporo prijateljev, toda vedno manj mu jih je zaupalo. Spoznali so, da ga visoki cilji močno prevzamejo, nima pa realne vizije in ustreznih sredstev, da bi jih dosegel. Seveda mu tega nihče ni mogel dopovedati.


Torej imeti cilj ni dovolj. Treba je narediti pameten načrt, kako ga doseči. Pri tem je treba upoštevati svoje omejitve, sposobnosti, znanje, samozavest, okolje, razmere. Podjetniki vedo, da je treba pred začet¬kom poslovnega projekta imeti zanj zadosten kapital. Lahko so še tako navdušeni in zagnani, pa ne morejo uspeti, če nimajo finančnega kritja. Če ga imajo, morajo preveriti še mnoge druge de¬javnike. Odpiranje trgovine na ulici, kjer je že deset enakih, bi bilo nespametno (razen mogoče za gigante, ki hočejo streti konkurenco). Nova atraktivna trgovinica z ugodnimi cenami in pestro ponudbo pa bo gotovo pritegnila kupce. Pomagale bodo akcije, popusti, prijazni uslužbenci, skrbno računovodstvo, sodelovanje s podobnimi trgovi¬nami itn. Vse to mora biti del vizije uspešne trgovine.

Podobno je na drugih področjih. Če se pri tridesetih odločim postati olimpijski prvak v gimnastiki, bom predmet posmeha, saj je v teh letih nemogoče do¬volj dobro izuriti telo. Zamudil sem vlak. Podobno bi bilo, če bi se v teh letih odločil postati vrhunski glasbenik, operni pevec, cirkuški artist. Za te cilje bi moja lestev najverjetneje ved¬no ostala prekratka.

Taki primeri niso neposredno pove¬zani z osebnostnim razvojem, ki vključuje najvišje življenjske cilje; ti niso odvisni od okolja, zna¬nja, dejanj ali telesnih in umskih sposobnosti, temveč le od zavezano¬sti resnici. Uspešnost pri vzponu proti cilju je torej odvisna predvsem od tega, ali vizija obsega ta najpomembnejši element. V nasprotnem primeru nas vrline, kot so modrost, huma-nost in ljubezen, ne približajo najvišjemu idealu. Le če vidimo resnico o cilju, lahko ho¬dimo proti njemu. V duhovnosti so tovrstni cilji abstraktni, poti do tja včasih še bolj, težko je najti oporne točke. Uradne izjave predstavnikov različnih religij, ki jih slišimo ali beremo, si včasih medsebojno nasprotujejo ali pa se ne skladajo z njihovimi dejanji. Zakaj? Če ne vemo, kje smo zdaj, kako smo do sem prišli in kam nas pot vodi naprej (proti cilju), ne moremo vedeti, ali smo res na pravi poti. Pravzaprav samo vedeti ni dovolj – treba je tudi čutiti in se primerjati z drugimi – tako s tistimi, ki hodijo po isti ali podobni poti, kot s tistimi, ki se vzpenjajo po drugačnih stopniščih. Ni dovolj rast v intelektualnem poznavanju teorije o neki poti, treba je po njej tudi hoditi. Ne le s prstom po zemljevidu – zares!

Ustvarjalnost
Omenil sem, da je lestev ustvarjalnost. To je energija, ki kipi v vsakomer od nas, pa če to hočemo ali ne. Sprostiti se mora – bodisi aktivno ali pasivno; če je ne izrabimo aktivno oziroma zavestno in z lastno voljo, se bo sprostila po instinktivnem telesnem mehanizmu. Kreativnost se lahko aktivno izraža v poklicu, hobiju, umetnosti, športu, druženju in na mnoge druge na¬čine glede na značaj in ideologijo posameznika. Ustvarjalna dejavnost nam pomaga obrniti težko opredeljive občutke navzven, tako da jih lahko začu¬timo in delimo z drugimi. Brez tega je osebnostna rast nemogoča.


Obrtnik lahko svojo energijo ustvarjalno izrazi kot tesar, pek, rez¬bar, tkalec ali kovač. Zadovoljstvo lahko najde v tem, da na svoj¬stven način oblikuje razne materiale ter naredi lepe in uporabne izdelke. Poljedelec lahko ustvarjalno goji sadje, zelenjavo in žito. Vodja države, občine ali mesta lahko ustvarjalno razmišlja, kako razporediti sredstva, zaposliti ljudi in izrabiti naravne vire tako, da bodo ljudje najbolj za¬dovoljni. Učitelj lahko spodbuja ustvarjalnost učencev, menih pa z molitvami in meditacijo ustvarjalno spoznava svojo vero in išče njen smisel. Kot vidimo, je beseda »us¬tvarjalno« ključna pri vseh teh dejav¬nostih. Je kot ogrodje, na katerega »obesimo« svojo notranjo rast.

V družbi avtomatizma, tekočih trakov in strojev je človeška indivi¬dualnost le ovira ekonomski produktivnosti. V njej redki posamezniki dobijo možnost aktivnega sproščanja kreativne energije. Toda lonec bi počil od nakopičene pare, če je ne bi nekako izpustili. Ventila sta dva: spolnost in destruktivnost. Omenjam ju ločeno, čeprav sta v današnji družbi močno prepletena. Zdrava mera spolnosti je naravni ventil za sproščanje viška energije, pretiravanje in izprijena spolnost pa že me¬jita na destruktivnost. Vseprisotnost takih oblik spolnosti priča o notranji praznini posameznikov. Namesto da bi družba podpihovala iskro ustvarjalnosti v človeku, ga uporabi v svoje brezosebne namene; preoblikuje njegovo duševnost, da bi bolj gladko obratoval v družbe¬nem aparatu. Kreativna energija ostane neizkoriščena in kipi v njem. Kot sredstvo za zmanjšanje nakopičenega pritiska se ponuja spolnost, ki v takih okoliščinah dobi uničevalne poteze.

V nekaterih starodavnih kulturah sveta je bil celibat vrlina, ki so jo spodbujali pri mladini in starih ljudeh. Mnogi posamezniki so vse življenje živeli v popolni vzdržnosti kot menihi in učitelji. To je bilo možno, ker so znali kreativno energijo sproščati aktivno in živeti v notranjem miru. Več znanstvenih raziskav je dokazalo škodljivost pretiranega vdajanja spolnosti in prednosti vzdržnosti. Če pa živimo v celibatu, a ne aktiviramo kreativne energije, se bo v nas nakopičil prevelik pritisk in lonec bo prej ali slej počil. S poznavanjem sebe bi moral vsak zase vzpostaviti ustrezno ravnotežje med spolnostjo in kreativnostjo. Redki ljudje so lahko tako kreativni, da bi se celo živ¬ljenje popolnoma vzdrževali spolnosti; nihče ni tako neustvarjalen, da si ne bi mogel življenja izpolniti še s čim drugim.

Ljudje, ki so se močno odtujili od samih sebe, ne vidijo načina, kako bi lahko bili ustvarjalni. Še spolnost izgubi pomen. Depresiv¬nost postane tako močna in vseprisotna, da jo hočejo na silo odpraviti. Jezo znesejo nad navideznimi vzroki depresije (sorodniki, prija¬telji, osebnimi predmeti) ali pa nad sabo s škodljivimi navadami, ki jih zasužnjijo. Nelagodja se lahko začasno znebijo, če uničijo tisto, v čemer vidijo vzrok depresije. V resnici pa tako ničesar ne rešijo, ne-zadovoljstvo se samo še poglobi. Problema bi se morali lotiti na drugi strani – poiskati dejavnost, s katero lahko aktivno izrazijo us¬tvarjalno energijo.


Družbene norme so podrejene interesom peščice, ki pooseblja duh ureditve, zato težko najdemo prostor za aktivno kreativnost. Že od zgodnje mladosti nas spodbujajo k umski pasivnosti, hrepenenju po čutnih dražljajih in razburjenju, zato večino kreativne energije spros¬timo pasivno in postopoma otopimo. Otopelost stopnjujemo še z dru¬gi¬mi sredstvi: omamljanjem, televizijo, deloholizmom, begom v hrup velemest. Otopeli lažje prenašamo enoličnost vsakdana, ki ga nare¬ku¬jejo trenutni trendi. Ustvarjalnost v nas zamre. Namesto da bi gradili po¬tenciale, jih rušimo. Nič čudnega, da povprečen človek doseže manj kot 10% tega, kar bi v resnici lahko. Sposobni smo doseči veliko več, kot mislimo ali kot nas drugi prepričujejo, da zmo¬remo. Samo na¬¬učiti se moramo, kako čim bolje razviti sposobnosti in jih izrabiti.

Vizijo, ključni element pri doseganju življenjskih ciljev, posebej pri osebnostni rasti in duhovnosti, je torej treba jasno opredeliti, če želimo res priti tja, kamor bi radi prišli. Prevarati se ni težko, saj so si od daleč različni cilji precej podobni in smo lahko nad svojim razočarani, ko ga uzremo od blizu. Pomisel na vnovično plezanje »od nule« pa ni ravno navdihujoča, posebej, če smo za prvi vzpon porabili dvajset let. Zato je pomembno najti vir ustvarjalnosti v sebi in ga pravilno izrabiti za dosego čim točneje opredeljenega cilja po jasno začrtani poti. Srečno pot!

Nikola Petrović

Komentiraj

*****************