Znanstveniki so dolgo časa menili, da je bil človek sprva rastlinojed in je šele sčasoma postal tudi mesojedec. Zdaj pa so odkrili človeške ostanke, ki kažejo nasprotno. V soteski Olduvai v vzhodni Afriki, ki jo pogosto imenujejo tudi Zibelka človeštva, so namreč našli dokaze, da je meso del človeške prehrane že milijon let in pol.


lobanja

Soteska Olduvai, ki leži v afriški Tanzaniji, nam že od nekdaj ponuja odgovore na vprašanja o naših prednikih in je ena najpomembnejših prazgodovinskih najdišč. Odkar jo je odkril nemški nevrolog Wilhelm Kattwinkel leta 1911, nam je dala številne detajle iz prazgodovinskega življenja in raziskovalci se k njej vedno znova vračajo.

Dokazi v otroški lobanji

Najnovejša raziskava je potekala na delčku lobanje, ki so jo našli v soteski. Lobanja je pripadala dveletnemu otroku in kaže znake porotične hiperostoze, povezane z anemijo, za katero so raziskovalci prepričani, da je bila posledica nenadnega pomanjkanja mesa v prehrani. »Prehranjevanje z mesom že od nekdaj velja za eno od stvari, ki je človeka oblikovala, beljakovine so namreč prispevale k rasti naših možganov,« pravi Charles Musiba z Univerze v Koloradu.

»Rezultati našega dela kažejo, da pred milijonom let in pol nismo bili samo občasni mesojedci, pač pa smo aktivno lovili živali in jedli meso.« Najverjetneje je, da je otroku po odstavitvi od materine dojke primanjkovalo vitaminov B12 in B9. »Kaže, da ni dobival ustreznih hranilnih snovi in je verjetno umrl zaradi podhranjenosti,« pravi Musiba.


Razlog za mesojedost

Ta najdba namiguje, da so bili ljudje v tem času že prilagojeni na uživanje mesa celo v takšnem obsegu, da bi lahko pomanjkanje privedlo do resnih zdravstvenih težav. Premik z nabiralniškega, v večini rastlinskega načina prehranjevanja je po mnenju večine znanstvenikov odgovoren za dobavo beljakovin v naše telo, ki so poskrbele tudi za rast možganov in naš razvoj. »Prehrana z mesom je povezana z razvojem možganov,« pravi Musiba. »Možgani so velik organ in potrebujejo veliko energije. Začenjamo še bolj razmišljati o odnosu med širitvijo možganov in prehrane, bogate z beljakovinami.«

Človek je ena izmed redkih ohranjenih vrst, ki ima tako velikost možganov v primerjavi s telesom. Šimpanzi, naši najbližji sorodniki, jedo malo mesa in imajo veliko manjšo možgansko kapaciteto kot ljudje. »To nas loči od naših daljnih sorodnikov,« pravi Musiba. »Vprašanje pa je, kaj je sploh sprožilo mesojedost človeka? Je to spreminjajoče se okolje? Ali je bila to celo širitev možganov? Tega ne vemo.«

*****************