Odkar obstaja družba, so se iz nje vedno izluščili posamezniki, ki se niso zadovoljili z obdelovanjem polj in z lovom, temveč so v svoji skupini prevzeli vajeti v svoje roke, najprej skrbeli za celo skupnost, si nato prilastili denar in oblast ter se trudili ostati na tronu kar se da dolgo, pri čemer pogosto niso izbirali sredstev.


napoleon

Velikih vladarjev, vojskovodij in drugih mogočnežev se ne da niti našteti, saj ne smemo pozabiti, da so nekdaj obstajala močna kraljestva, za katera danes komajda vemo ali pa sploh ne. Kljub vsemu pa so nekateri veliki možje pustili v zgodovini svoj močan pečat, na primer Ramzes II, Nebukadnezar, Aleksander Veliki, Atila, Karel Veliki in mnogi drugi.

Dano jim je bilo, da postanejo na nek način nesmrtni, to pa uspe le redkim. Kot zmagovalci so v zgodovini večinoma zapisani lepo, vendar to praviloma niso bili ljudje ljubeznivih in medlih značajev, temveč ravno nasprotno. Če so hoteli obvladovati osvojena prostranstva, so morali izkazati izjemne sposobnosti, bili so trdni, odločni, iznajdljivi, pogosto okrutni in – če je imelo ljudstvo srečo – tudi pravični. Čeprav njihovi horoskopi povečini niso znani, pa bi iz njih lahko izluščili tisto, kar jih je ločilo od ostalih ljudi.

Tudi v novejši dobi je nekaj vladarjev, ki so svojemu času in prostoru zapustili neizbrisen pečat. Zaradi njih se je spreminjala zgodovina, nastajala in izginevala so kraljestva, tudi ljudstva. Če ob stran pustimo manj pomembne, v svetovnem smislu bolj obrobne diktatorje, med katere spadajo recimo Idi Amin, Mussolini, Franco, Castro in drugi, lahko na primer za Napoleona, Hitlerja in Stalina mirno rečemo, da so bili diktatorji brez primere. V novejšem času jim ob bok radi postavljamo Sadama Huseina, pa čeprav bolj zaradi strateške pomembnosti kot pa dejanske veličine. V njihovo družbo pa velja kar iz nekaj razlogov postaviti tudi Slobodana Miloševića, ki bi kaj lahko spadal med “lokalne” diktatorje, če mu ne bi uspelo v razmeroma kratkem času spremeniti usodo in podobo cele regije, zaradi česar je tudi postal prvi državnik, ki mu sodi mednarodno sodišče. Že to samo po sebi priča o tem, kam ga razvršča svetovna javnost.


Kaj imajo ti ljudje skupnega? Ali lahko rečemo, da je v horoskopu mogoče najti nekaj, kar opredeljuje diktatorja, krvnika narodov?

OČETOVSKI PRINCIP
Vsak od naštete peterice je seveda osebnost zase, vsak je vezan na svoj čas in svoje okolje, za njihov vzpon, pa tudi padec so se morale ustvariti posebne okoliščine. Če pa njihove značaje – in seveda tudi rojstne horoskope – pogledamo nekoliko bliže, lahko opazimo kar nekaj zanimivih podrobnosti, ki se v eni ali drugi niansi pojavljajo pri vseh. Če pri tem združimo astrološki pogled z danes mnogo bolj uveljavljenim psihološkim pristopom, nam je omogočeno spoznati marsikateri vzvod, ki nekega posameznika pripelje do takih višin, da je mogoče pričakovati samo še strmoglavljenje.

Prva taka skupna značilnost je neugoden odnos med Marsom in Venero, aspekt, ki ga povečini povezujemo le z ljubezenskim življenjem. Tak položaj v horoskopu ima zelo veliko ljudi, vendar pa se moramo zavedati, da gre v primeru diktatorjev za osebnosti izjemnih sposobnosti in potencialov, zaradi česar dobijo planetarni vplivi povsem druge razsežnosti. Ker imajo v rokah izjemno moč, lahko neugoden odnos med tema planetoma ocenjujemo tudi kot konflikt med bogom vojne (Mars) in boginjo miru (Venera). S psihološkega stališča pa taisti aspekt lahko obravnavamo kot razočaranje nad lastno moškostjo, sposobnostjo doseganja ciljev in sliko očeta (Mars v posebnem položaju), po drugi strani pa tudi kot resno pomanjkanje ljubezni in topline (težak položaj Venere). A se tu stvar šele začne.

Če te trditve primerjamo s horoskopi teh vladarjev, potem najdemo naslednje: pri Napoleonu in Stalinu je Mars v konjunkciji z Neptunom (“oče, ki to ni”), pri Hitlerju v kvadratu s Saturnom (po mnenju mnogih najbolj negativen aspekt v astrologiji), pri Huseinu pa je Mars del kompleksne inkonjunkcije (ki velja za aspekt neprilagojenosti), v katero so vključeni še Sonce, Luna (predstavnika obeh staršev) in Uran. Tudi Milošević ima te elemente povezane z inkonjunkcijo – Mars, Venera, Neptun in Lunarna zanka.


Tudi Venera je v teh horoskopih praviloma postavljena neugodno: pri Napoleonu, Stalinu (položaj v Škorpijonu) in Huseinu je povezana s Plutonom, pri Hitlerju s Saturnom, pri Miloševiću pa z Neptunom, skratka temeljno nezadovoljstvo ali pa rušenje podobe matere. Malo podrobnejši pogled na horoskop nam pokaže, da se v nekaterih primerih ti planeti povrhu vsega gibljejo retrogradno.

Težavnost teh položajev lahko pojasnimo z doživljanjem slabosti staršev, na primer nezanesljivosti, slabištva ali nagnjenosti k pijači, če gre za povezavo z Neptunom, pri negativni povezavi s Plutonom pa enega od staršev pogosto ni (oče Huseina) ali pa je umrl nasilne smrti (pri Miloševiću celo oba).

Tako je na primer znano, da je bil Napoleon izjemno nezadovoljen nad svojim očetom, ki se je stalno prilagajal in ni kazal narodne zavesti (ne pozabimo, da je šlo za Korzičane!), temveč se je klanjal Francozom, poleg tega je mati skrbela za vse štiri hišne vogale in vseh osem otrok. Stalinov oče, kmet in čevljar, je bil pijanec, ki je sina nenehno pretepal, poleg tega ga je dal šolat v samostan za duhovnika, medtem ko se je Napoleon od devetega leta starosti šolal v tujini. Za oba je značilno, da sta občutek negotovosti in odtujenosti nadomestila z železno disciplino, kar je pogosta reakcija tistih moških s konjunkcijo Mars-Neptun, ki so odrasli v neusmiljenih pogojih. Ni nepomembno, da je pri obeh Neptun postavljen pred Marsom: “od razočaranja do bitke” (za moškost).

Tudi pri ostalih treh lahko najdemo močne težave s podobo očeta. Tako je bil Hitlerjev oče nezakonski otrok, ki se je moral boriti za svoj priimek, to pa je Hitlerjevim nasprotnikom dalo veliko možnost norčevanja, s tem ko so ga žalili z očetovim prvotnim priimkom “Schicklgruber”. Brez očeta je sicer ostal pri štirinajstih. Husein je očeta izgubil še bolj zgodaj, stric, pri katerem je nato živel, pa je bil do njega izredno nasilen in okruten. V skladu z neusmiljenimi pogoji življenja v plemenu je bil smatran za nezakonskega, zaradi česar so ga imenovali za “kurbinega sina”. Tudi v Miloševićevi družini tragedije ni manjkalo – samomor so storili oče, mati in stric.


Zanimivo je, da sta si dva od teh diktatorjev med bojem za lastno identiteto izbrala psevdonima, povezana s pomenom Marsa. Tako si je Josip Visarionovič Džugašvili, Gruzinec po rodu, pri tridesetih nadel ime “Stalin”, kar pomeni “jekleni”, Husein al Takriti (Husein iz Tikrita) pa “Sadam”, kar pomeni isto kot “tisti, ki sooča s sovražnikom”.

Zanimivo je, da je Hitler ostal pri priimku, ki si ga je oče tako težko priboril, medtem ko je Napoleon iz svojega imena (in ne priimka!) raje napravil mit, božanstvo (že bežen pogled na njegovo samoljubno Venero kaže na to). Milošević je rad slišal naziv “vožd” (“vojvoda”), kaj dlje pa pri tem ni prišel.

MATERINSKA LJUBEZEN
Mnogi psihologi opozarjajo na dejstvo, da so veliki diktatorji pogosto “mamini sinčki”, kar v astrološkem pogledu le še jača neugodne očetovske pokazatelje. Prihaja do pojava, ko se diktatorji s svojo železno voljo kažejo v podobi očetovskega lika kar se da široko – celemu narodu. To je toliko močneje, kadar gre v otroštvu za pomanjkanje ljubezni in priznanja. O tem govori problem Venere, gre za simptom neljubljenega otroka. Ta planet pa je neugodno postavljen v vseh petih primerih.

Iz psihologije je dobro znan tudi pojav, da oseba ob pomanjkanju dobrih lastnosti izpostavi slabe: “bolje je biti slab, kot da te ne opazijo!” Iz tega sledi, da si nekateri priznanje izborijo z nasiljem, če pa imajo dovolj možnosti (in državniki jo pogosto imajo),  pa – z vojno. Drug aspekt kompenzacije manjše vrednosti in pomanjkanja ljubezni je velika težnja po oblasti in širjenju. “Postati prvi v deželi in usmeriti vse poglede k sebi” postaja najvišji cilj – vladarjeva slika mora zato viseti tudi v vsaki kuhinji, spomenik, postavljen že za časa življenja, pa mora biti viden kilometre daleč! Pa to še ni vse. Ko je cilj dosežen, nastane nezadržna potreba po nadaljnjem širjenju, nakar pride do osvajanja tujih ozemelj. Vojna tu sploh ni cilj, temveč le sredstvo. Največja težava pri tem je, da so te težnje neustavljive, tako da je take osebe mogoče ustaviti samo s popolnim porazom. To se je zgodilo tako Napoleonu kot Hitlerju in Huseinu, medtem ko se je Stalin – verjetno zahvaljujoč izjemno močnemu vplivu znamenja Kozoroga, kar mu je dalo skrajno samokontrolo – ustavil že prej, usoda Miloševića pa danes še ni dokončna; njegov horoskop omogoča napoved, da bo manipuliral še naprej. Danes vsekakor še ni poraženec.

NUJEN POGLED V JUTRI
Življenje oblastnikov je podobno kot življenje jet-set zvezd močno na očeh javnosti. Če so nekdanji diktatorji uspeli ustvariti medijsko zaporo, to njihovim današnjim kolegom ni več dano. Cel svet je postal ena velika vas, informacije dosežejo drug konec sveta v trenutku. Zato se postavlja vprašanje, ali tudi danes lahko kak državnik v skladu s svojimi notranjimi vzgibi preraste meje in se postavi nad vse – s pritiskom, vojno in uničenjem. Sociologi pravijo, da se bodo vojne v bodoče odvijale na računalniškem in gospodarskem polju. A zakaj potem tudi tisti najbolj razviti stalno rožljajo z orožjem?! Je mednarodna skupnost dovolj pri zavesti, predvsem pa dovolj močna, da se pravilno odzove na samopašnost, ki smo ji danes priča? In – ali nismo ene zelo podobne situacije doživeli že z Društvom narodov, ki ga je kot predhodnika današnje OZN uničil Hitler? Ameriškega vladarja astrološko skoraj po ničemer ne moremo postaviti ob bok zgoraj naštetim. Če gre verjeti opisanim principom, se s te plati nimamo česa bati. Ampak nekaj zdrave pameti bi pa vseeno prišlo prav. Tako njemu kot človeštvu nasploh.

Bern Jurečič (www.astrology.si)

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: