Od vseh vrst odvisnosti je verjetno najtežje govoriti o duhovni oz. religiozni odvisnosti, saj diskusija o tej temi zadeva najgloblje intimne kotičke človekove osebnosti. Mogoče pa je ravno zato duhovnost najbolj dovzetna za zmote in zablode – nikjer drugje namreč ni mogoče najti tako velike izbire izgovorov in opravičil kot tu.


duhovnost

Na ravni duše in Boga je težko določati kategorije ali enote, nekakšen standard, ki bi jasno določil to področje in bi se lahko pripadniki povsem različnih kultur čisto dobro razumeli, tako kot se lahko sporazume fizik ali kemik iz Japonske z znanstvenikom iz Portugalske. Njun strokovni jezik je enak in omogoča jasno komunikacijo. V duhovnosti pa take enotnosti ni in jo je tudi (praktično) nemogoče doseči, vsaj v današnjem svetu; duhovnost namreč sprejemamo intuitivno, skoraj nagonsko od staršev, kulture, prevladujoče religije, duhovnih avtoritet itn. Ko je vtisnjena v podzavest (ali kakorkoli že rečemo človeški intuitivni, duševni plasti), jo je težko izbrisati ali spremeniti.

Kdor je dovolj bister, zlahka ustvari nekakšna »pravila igre«, pojasni delovanje sveta, predstavi tako ali drugačno podobo Boga, določi družbene zakonitosti in vse skupaj ogradi z logičnim miselnim okvirom. Na podlagi izjemno izvirnega modela duhovnosti, ki ga je začrtal prvi učitelj, lahko njegovi nasledniki ustvarijo svoje različice, njihovi nasledniki spet nove itn., dokler se izvorni (in ponavadi pristni) nauk neskončno ne razveja … in razvodeni.

V tem oceanu »duhovnosti« plava večina lačnih ribic, ki hlastajo po duhovni hrani, vmes pa je tudi obilo trnkov, ki so jih nastavili »veliki učitelji«, željni moči, občutka duhovne vzvišenosti in udobja. Ko se tega trojega nabere preveč, se njihova prevzetnost toliko poveča, da prekrije vse sledi začetne duhovne iskre, ki je nekoč dejansko tlela. Tako se lahko celo gibanja, ki so bila nekoč povsem čista, sprevržejo v legla zla – samo zaradi človekove slabosti, ki ga preplavi, ko dobi v roke oblast. Če želite koga zares dobro spoznati, ga postavite na oblast v duhovni skupini – če ni zares vzvišena osebnost, bo takrat pokazal svojo najtemnejšo stran.


Religiozna dediščina prejšnjih stoletij je stkana iz strogega odnosa duhovnih avtoritet do podložnikov. Svečeniki, duhovniki, menihi, zlasti tisti najvišji na hierarhični lestvici, so bili marsikje obredno čaščeni in spoštovani ter so veljali za neoporečne, transcendentne. Pravzaprav je bilo bogokletno gojiti slabe misli o njih, božjih poslancih v tem svetu. Tudi če so bili morilci, posiljevalci, tatovi, ničvredneži. Ne trdim, da so bili vsi taki, vsekakor pa jih ni bilo malo, toda množice so bile pred njimi nemočne, njihova »duhovna« moč je bila prevelika.

Vzorec takega odnosa do religioznih avtoritet se je po mnogih stoletjih razbohotil v skupnem nezavednem zahodne kulture kot velika trdnjava. Zato smo tudi danes, ko religija zavzema le še sekundarno vlogo v družbi, zelo podložni klanjanju verskim voditeljem. Če se nad vsemi razpoložljivimi razočaramo, pa se ne moremo ubraniti hrepenenja po iskanju tistega pravega, ki bi se mu lahko poklonili in tako odrešili svojo dušo. Kakšen oblak prekrije človeka, ko najde »vse odgovore na življenjska vprašanja«, je težko reči, so pa psihološki sociologi pri posameznikih in zlasti skupinah, ki jih življenjska pot zanese v duhovne vode, opazili nekaj podobnih potez. Celoten razvoj so razdelili na tri stopnje: zgodnjo, srednjo in pozno; sili, ki človeka žene v tako nezdravo duhovnost, pa pravijo strupena vera.

Nekatere od značilnosti strupene vere so: vodja je »nad« drugimi, popoln idol in bolj ali manj izrazit diktator; razmišljanje članov je v okviru »mi in oni«; komunikacija je zaprta; poveličujejo se značaj, sposobnosti in znanje, ki ga nudi skupina in premorejo njeni pripadniki; napake se strogo kaznujejo, nagrad je malo; ni objektivne odgovornosti; člani so zasuti s številnimi opravili; birokracija je močna; navadni člani se veliko mučijo in trpijo; vse in vsakdo ima svojo označbo.

Duhovna zloraba ni omejena na sekte. Celo velike religije so uporabljale svoje nauke v nečiste namene. Pod njimi so cveteli kulti, prežeti z zlorabo in nasiljem v imenu družine, Boga in države. Religija in duhovnost sta dejansko vitalnega pomena za človeka in nista sami po sebi osnova za zlorabo. Duhovna odvisnost in zloraba nastaneta, če duhovni vodje in religiozne institucije zlorabljajo svoj vpliv, slepa vera privržencev pa duhovno zlorabo še poglobi. Oglejmo si, kakšen je njen razvoj.


ZGODNJA FAZA
K duhovnosti se ponavadi zatečejo ljudje, ki trpijo zaradi pomanjkanja smisla, denarja, zdravja, ljubezni, uspeha … Nesreča jim zamegli zdravo presojo. Ker so razočarani nad ponavljajočimi se neuspehi (lahko le na ozkem področju), želijo končno najti rešitev za ta problem. Ker je ne najdejo, so obupani in ne vidijo smisla svojega obstoja – mislijo, da je življenje ničevo in prazno. Zadnje preostalo zatočišče je duhovnost, ob katero se bodisi spotaknejo ali pa jim pade v naročje – kakorkoli že, kmalu je očitno, da je to prava rešitev strašnih težav. Upanje je prepleteno z dvomi – če so sprejeli duhovni nauk iz knjig, so pogosto na začetku sami in hrepenijo po »odrešenikih«, ki bi jim pomagali. Če ti ne pridejo, začnejo dvomiti o tem, ali Bog zares skrbi zanje. Če pa pridejo, se potopijo v njihovo družbo in hitro privzamejo nove vedenjske vzorce, navade in zunanjo identiteto. Nehajo se zanimati za vse drugo in se posvečajo izključno opravilom, povezanim z duhovno skupino. S svojim vedenjem »preženejo« prijatelje in sorodnike, ki preprosto ne zdržijo enostranskega pogovora in vedenja. Konstruktivni pogovori postanejo nemogoči, edina tema, o kateri hočejo govoriti, je religija po merilih njihove duhovne skupine. Z vsakim novim obiskom srečanja se očaranost povečuje, kakor tudi želja po še pogostejšem druženju, s katerim si izborijo pripadnost skupini, čeprav se občutek stika z Bogom pogosto zmanjša. Privzemati začnejo vedno več navad, ki prevladujejo v skupini – videz, govor, oblačila, življenjski stil, dnevni red ipd. Celo intimne zveze žrtvujejo zavoljo religije oz. duhovne skupine, vsa svoja dejanja pa opravičujejo s citati iz svetih knjig, ki jih vneto proučujejo.

Zgodnjo fazo duhovne odvisnosti je težko prepoznati, saj so mnoge njene poteze značilne tudi za pristno religiozne ljudi (red, uživanje v družbi duhovnih ljudi, citiranje svetih knjig …), zlasti težko pa jo prepozna sam odvisnik.

SREDNJA FAZA
Posameznik se zlije s sistemom in postane aktivni član, ki se identificira s skupino. Pozna propagando skupine in vešče citira voditelja ali ustanovitelja. Pri argumentiranju je brez dlake na jeziku. Veliko denarja prispeva skupini in s tem pridobiva priljubljenost, čeprav družina živi v pomanjkanju. Stiki z ljudmi izven skupine so omejeni na najbolj nujna opravila in na pridobivanje novih članov, kar je prav tako zelo cenjeno. Samo bivanje v skupini je zdravilo za vse bolezni in mu vliva neskončno energije za dejavnosti, h katerim ga drugi člani spodbujajo. To je obdobje najvišje ekstaze, ko je vse videti rožnato in črna barva ne obstaja.

Toda kasneje v srednji fazi se začnejo pojavljati trenutki razočaranja, ko zanos pojenja. Ti trenutki postajajo vedno daljši in poglabljajo nezadovoljstvo. Odvisnik začne iskati olajšanje v bolj intenzivni praksi duhovnosti, da bi magično dosegel nekakšno razsvetljenje ali katarzo. Ko se to ne zgodi, poišče drugo odvisnost, da zastre nelagodje – pogosto je to najprej odvisnost od hrane, druženja, dela ali neke relativno neškodljive razvade, kasneje pa lahko postane celo odvisnost od alkohola, seksa in nasilja. Zavedati se začne, da se diskvalificira kot pripadnik skupine, zato poveča agresivnost duhovne prakse – osoren je do tistih, ki niso v skupini, strog do drugih pripadnikov, za svoja odstopanja pa išče razloge v samem »duhovnem« nauku. Zorno polje omeji na nauk skupine do te mere, da postane prepričan o njeni nenadkriljivi izjemnosti. Odvisnost od skupine postane tako velika, da brez nje ne more živeti; če bi odšel, bi verjetno zblaznel. Oditi torej ne more, z normami skupine pa se prav tako ne ujema več povsem – edina rešitev dileme je prikrivanje svojih hib (oziroma lastnosti, ki v skupini veljajo za hibe) in bežanje pred dejstvom, da ima udejanjanje duhovnega nauka napake.


POZNA FAZA
Obup postane tako velik, da odvisnik več ne more živeti z njim. Strupena vera ne prinaša želenih rezultatov, kar ga vodi v blodnje in zmedo. Ve, da ne ravna prav, vendar ne more spremeniti prepričanj, ki se jih je tako dolgo oklepal – namesto da bi spremenil srce, poskuša spremeniti vedenje. Ko se mu ruši svet vere, se jezi na vsakogar in vidi krivce povsod naokrog, le v sebi ne. Na koncu se prepričanja dokončno sesujejo in ga pustijo v stanju nemoči, ki se odraža na telesu kot izčrpanost, pomanjkanje teka, zdravstvene težave, na čustvih pa kot depresija, malodušnost in občutek ujetosti. V iskanju rešitve se zateče k drugim predmetom odvisnosti, kot so alkohol, mamila, spolnost in hrana. Izolira se od drugih ljudi, saj v njih vidi grožnjo. Čeprav je povsem na meji skupine, se jo boji zapustiti, pa tudi ostati v njej. Poročeni pari, zlasti tisti, ki so sklenili zvezo znotraj skupine, se znajdejo v krizi in se razidejo. Zadnja rešitev, ki preostane odvisniku, ko se mu vse podre, je, da odvrže odvisnost in se iskreno obrne k Bogu. Žal je takrat, ko končno opusti obrede, fanatično zagnanost in potrebo po popolnosti, prepozno – ne najde več volje, da bi poiskal dejanskega Boga, ki bi ozdravil njihovo skrhano srce.

Človek bi se vprašal, kako je mogoče, da celo inteligentni, razgledani ljudje podležejo vplivu strupene vere. Razlogi po mnenju psihologov segajo v otroštvo. Če so takrat doživeli zlorabo, si kot odrasli poiščejo nove »starše«, ki to zlorabo nadaljujejo. Ker otrok ni dobil občutka, da bi ga ljubili in skrbeli zanj, se počuti umazanega, krivega, ničvrednega; nima volje in moči, da bi si sam pomagal, zato ga lahko reši le čarobno očiščenje, ki ga nudi strupena vera. Skupine so privlačne tudi zato, ker posamezniku ponudijo občutek pripadnosti, ki ga še nikoli ni imel – ves čas se je počutil tujca, zdaj pa je končno našel sebi enake, s katerimi se lahko razume. Tu lahko izpolni vse fantazije, ki jih je nakopičil v svojem domišljijskem svetu in jih prej ni mogel deliti z drugimi.

Z malo žongliranja je mogoče iz ogromne knjižnice duhovnega znanja izbrskati opravičilo za katerokoli dejanje in celo pomiriti slabo vest, če že privre na dan. Zato so problematične predvsem tiste skupnosti, ki zavoljo sledenja nekega nauka omejijo duhovno rast posameznika. To je duhovna zloraba.

Besedilo: Nara  Petrović

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: