Ker čustvene rane in bolečine predstavljajo določene deformacije naše avre oziroma našega celotnega čustveno-osebnostnega polja, lahko nanje pogledamo tudi z energijskega zornega kota.


avra

Nekatere globlje psihološke bolečine puščajo v naši avri večjo sled in začasno ali trajno spremembo v »avrični odpornosti«. To pomeni, da je človek takrat manj čustveno stabilen ter bolj odprt za negativne (zanj neustrezne) vplive okolja. Zato je naravno, da se človek, ki trpi, izogiba drugih ljudi, saj nagonsko čuti, da je njegova avra na nek način poškodovana ter, da ga ne ščiti več.

Na primer ob manjših ali večjih izgubah v življenju potrebuje vsak človek obdobje žalovanja, v katerem se notranje poslovi od osebe, ki jo je izgubil (službe, doma, starega načina življenja …), sprejme novo življenjsko okoliščino in postopno opusti energijske povezave s to osebo ter zaceli svojo poškodovano čustveno avro. Zato je potrebno to obdobje spoštovati, tako pri sebi kot pri drugih ljudeh in si dovoliti odmik od življenjskega vrveža zato, da smo sami s seboj, da lahko v miru razmislimo in prebolimo izgubo.

Čustveno-osebnostna avra je človekov energijski ščit

Naše avrično polje predstavlja po eni strani vse naše misli, občutke, čustva, želje, razpoloženja, vzorce delovanja, spomin, samopodobo in odnos do sebe ter tudi mnoge potisnjene občutke in misli. Avro ves čas »nosimo« s seboj, kot bi bili oviti vanjo. Je kot nekakšno energijsko jajce (zapredek) okrog vsakega človeka. Na nek način predstavlja avra človekov psihološki intimni pas. Avre se da začutiti, če so prijetne (npr. pri osebah finejših čustev, dobronamernih in umirjenih), nam je lepše, po drugi strani pa manj lepo ali celo neprijetno, če smo v bližini nekoga, ki pogosto izraža nekontrolirano jezo, zavist ali pa močno depresijo. Še manj prijetno je seveda v družbi ljudi, ki sovražijo (ne nujno nas),  gojijo ljubosumje ipd. Avra je energijsko ves čas delujoča, kjerkoli smo.


Po drugi strani pa avra predstavlja tudi našo zaščito.Tako kot je telo pokrito s kožo, da vanj ne vdirajo kakršnikoli delci, ki bi poškodovali notranje dele telesa, tako imamo mi svoje avrično polje in avrično »kožo«, ki nam nudi varnost pred energijskimi vdori za nas neustreznih energij iz okolja. To so lahko čustveno-energijska stanja drugih ljudi, skupin (delovnih, družinskih …) ter splošnega okolja v katerem živimo. Npr. stanovanjskega bloka, naselja, mesta, dežele… Namreč vse to ima svoja različna energijsko, čustveno, miselna avrična delovanja. Tako kot vsak človek tudi vsak kraj, družina ipd. delujejo znotraj svojega specifičnega avričnega  polja. Naša avra, kadar je zdrava in celovita, deluje kot ščit pred dotokom teh energij iz okolja oziroma zaustavlja tiste energije (predvsem miselno-čustvene), ki niso v sozvočju z nami. To pomeni, da se nemiren človek ne more zaščititi pred nemirom okolja, ker njegova avra priteguje podobne vibracije.

Prav tako bo človek, ki ima zelo ranjeno avro (svoje čustveno polje ali tudi svojo samopodobo) premalo odporen proti negativnim vplivom okolja. Prav to je razlog za odmik iz okolja, kadar občutimo močne čustvene bolečine. Takrat je potrebno poskrbeti za to, da si z ljubeznijo in potrpljenjem do sebe zacelimo svoje rane. Mnogi ljudje, ki uspešno manipulirajo z drugimi (čustveno izsiljevanje ali pa besedno nasilje) zlorabljajo ravno to lastnost naše avre. Namreč ko smo prizadeti, se naše avrično polje na nekaterih mestih poškoduje, kot bi se »naluknjalo« in takrat smo deloma nezaščiteni in odprti tako, da imajo drugi lahko nad nami nadzor. V mnogih ločitvenih procesih se na primer dogaja, da eden izmed partnerjev izsiljuje drugega z občutki krivde ali pa se pretkano maščuje drugemu preko otrok ipd.

Dandanes se vsakodnevno srečujemo z mnogimi oblikami nasilja med ljudmi. Telesno nasilje je samo eno izmed njih. Pri vsakem telesnem nasilju pa se poškoduje tudi naše avrično polje, saj človek zaradi nasilja duševno trpi. Vendar je tudi čustveno in besedno nasilje povzročitelj čustvenega trpljenja in s tem zmanjšane avrične odpornosti (povečana občutljivost v medsebojnih odnosih in zmanjšana odpornost proti stresnim dogodkom). Zato je še kako pomembno, da znamo taka delovanja prepoznati pri sebi in pri drugih. Nihče nam ne more pomagati, če si tega sami ne ozavestimo.

Čustvene poškodbe – avrične deformacije:

a) Lažje poškodbe čustvenega polja
To so pravzaprav lažje in kratkotrajne čustvene bolečine, ki puščajo v avri le kratkotrajne »odrgnine«, ki pa se hitro zacelijo. Nekdo nas morda užali, zanemari, se jezi na nas ali nas poniža ipd. Če so to dogodki, ki trajajo le malo časa in se ne ponavljajo, potem jih hitro prebolimo in pozabimo.


b) Hujše poškodbe čustvenega polja
To so čustvene rane, ki se kažejo tudi kot večje rane v avričnem polju in potrebujejo več časa, da se zacelijo. Pogosto so povezane z dolgotrajno prizadetostjo v nekem odnosu z bližnjo osebo, z izgubami (oseb, lastnine, položaja, službe…) ali s prestanim nasiljem v kakršnikoli obliki. Večje rane v avri se le deloma zacelijo. Ostanejo brazgotine, ki se ob podobnih dogodkih v življenju spet odprejo in zabolijo. Tak človek močneje trpi, kot bi v isti okoliščini trpel nekdo drug. Rešitev za vsakogar je, da si svojo preteklost temeljito ozavesti, prepozna vso resnico o dogodkih ter si z lastno ljubeznijo in sočutjem zaceli svoje rane, v odnosu do oseb, ki so ga morebiti prizadele pa opusti nerealna pričakovanja ter osebam odpusti.

Omenila bi dva tipa takih večjih ranjenosti čustvenega polja. Pri svojem delu z ljudmi sem pogosto zaznala neke vrste energijske luknje v avri, ki so bile posledica izgub. Na primer ob izgubi otroka (prezgoden odhod otroka od doma, smrt otroka), ob izgubi partnerja, prijatelja ali starša. Prav tako kot starš bo imel tudi otrok energijsko luknjo v svoji avri, če bo izgubil mater in ne bo dobil ustreznega nadomestila, ali pa če bo izgubil očeta, brata, sestro… Najhuje pa je človek zaznamovan, ko izgubi starše (predvsem mater) v zgodnjem otroštvu, ali pa če so starši do njega nasilni in sovražni.

Do tretjega leta starosti naj bi se otrok ne zavedal prihodnosti oziroma si ni sposoben predstavljati, da je še kaj potem (jutri, čez teden dni …), torej otrok ne ve, da bo mati prišla na obisk ali da bo čez nekaj tednov morda odšel domov, če je na primer začasno od doma. Zato take nekajmesečne odsotnosti od matere puščajo globok pečat v otrokovi osebnosti in avri. Psihologi so ugotovili, da otroci, ki so v zgodnjem otroštvu za daljši čas ločeni od matere in nimajo okrog sebe ljudi, ki bi jim izkazovali starševsko nežnost in ljubezen, padejo na nižjo stopnjo psihofizičnega razvoja, da so potrti, prestrašeni, zaprti vase, apatični in telesno občutljivi za okužbe. Tudi ko tak otrok odraste, težko pokaže svoja čustva, saj se instinktivno zaveda, kako zelo je ranljiv. Poškodovana je njegova avra, ki ima tam, kjer je potekala energijsko-čustvena popkovina z avro matere, sedaj »luknjo«.

Vsi ljudje, ki smo vpleteni v bližnje odnose, smo med seboj tudi energijsko povezani. Tako ima otrok z materjo močno energijsko popkovino, po kateri prejema njeno podporo. Bioenergijska popkovina z materjo se naravno pretrga, ko je otrok star sedem let in zrel za šolo, čustvena pa približno ob koncu pubertete (dekleta pri 14 letih, dečki pri 15 letih). Kadar se popkovina zaradi okoliščin prezgodaj pretrga, ostane na njenem mestu v avri otroka energijska luknja. Ta odprtina v avri se sčasoma sicer zapre in zaceli, vendar se ob podobnih dogodkih v življenju spet odpre. Če takega človeka, ko je že odrasel, nekdo zapusti, se bo zelo boleče odzival, ker ga v resnici hudo zaboli tudi stara rana.


Ljudje, ki so bili na tak ali podoben način ranjeni, naj bi s seboj ravnali obzirno, pozorno in spoštljivo. Ko vemo, da nas je preteklost (ali sedanjost z velikimi razočaranji v življenju) tako prizadela, potem je prav, da se v težkih obdobjih svojega življenja z ljubeznijo posvetimo sami sebi, si dopustimo čas, ki je potreben za to, da prebolimo izgube, ter se ne obsojamo, češ da smo šibki, če čutimo bolečino in žalost.

Tako kot posvečamo pozornost telesu, kadar je bolno, in se nam zdi naravno, da si vzamemo bolniško ali vsaj več počitka, tako naj bi posvečali pozornost tudi svoji duševnosti, svojemu notranjemu doživljanju življenja. Naša duševnost namreč deluje s svojo energijo v naši avri, znotraj katere smo, ves čas, ko spimo ali bedimo. Če je avra ranjena, nam moč odteka in se zamaje naš notranji mir. Zato je tudi energijsko dogajanje v nas pomembno in so čustvene rane prav tako potrebne zdravljenja, nege in okrevanja v ljubečem in mirnem okolju. Kadar doma takega okolja ni, je prav, da se za nekaj ur, dan ali dva umaknemo in smo sami s seboj.

Z za nas primernim ozaveščanjem preteklih dogodkov, ki so povzročili čustveno poškodbo (lahko je to lastno razčiščevanje, pogovor s terapevtom, prijateljem…), s potrpežljivostjo do sebe in zaupanjem vase, bomo postopno premagali čustvene težave ter se modrejši in močnejši zopet srečevali z vsakodnevnim življenjem. Lepša prihodnost se bo začela šele takrat, ko bo preteklost v energijskem smislu in v naši zavesti »razvozlana«, razumljena in odpuščena.

Komentiraj

*****************