Dr. Krebs je izoliral in testiral snov, imenovano laetril, amigdalin pa tudi vitamin B17, ter si za življenjsko nalogo zadal dokazati, da je ta naravna snov najbolj učinkovito zdravilo za rakava obolenja.


zdravje

Navedli smo kar nekaj dokazov in citatov zdravnikov in ljudi, ki so raka uspešno premagali, ter našteli še nekaj nekdaj smrtnih bolezni, ki pa so se izkazali ozdravljive, če je pacient spremenil – način prehrane. Kljub vsemu rak, ki ga dr. Krebs tudi prišteva med bolezni napačne prehrane, ostaja nepremagan in zapisane so ocene, da bo v 21. stoletju že kar “večina prebivalcev ZDA umrla za rakom”. Istočasno pa je snov, za katero znanstveniki trdijo, da je ne le pri preprečevanju, temveč predvsem pri zdravljenju raka izredno uspešna, v ZDA prepovedana! Še več, ljudje se z njo sicer lahko ozdravijo v Mehiki, po vrnitvi domov pa s terapijo ne smejo nadaljevati, če naj ne bi imeli težav!

Ko je kakšna stvar tako preganjana, jo je prav gotovo potrebno natančno proučiti. S civilizacijo se širi rak, s širjenjem interneta pa se širi tudi prepovedano védenje o zdravljenju raka.

Nekoliko kemije

Nasprotniki vitamina B17 imajo dober izgovor: “ta snov namreč vsebuje cianid, ki pa je strupen”. A dejstva govorijo drugače: še nikdar ni nihče umrl ob uživanju vitamina B17. Ta snov je namreč zelo “inteligentna”. Dr. Krebs je ugotovil, da B17 sestoji iz ene molekule hidrogencianida (cianovodika), ene molekule benzaldehida (sredstvo proti bolečinam) in dveh molekul glukoze (grozdni sladkor, monosaharid). Obe prvi snovi sta močna strupa, ki sama lahko povzročita smrt. Njuna kombinacija znotraj vitamina B17 pa je stabilna, kemično neaktivna in nestrupena. To spojino lahko stre samo encim beta-glukozidaza. Ta encim je sicer prisoten v vsem telesu, na tistih mestih pa, kjer so nastale rakave celice, se nahaja v ogromnih količinah.


Beta-glukozidaza razpara molekulo B17 na tistem mestu, kjer se je razvil rak. Oba strupa se sinergistično spojita in s tem ustvarita superstrup, ki je nekajkrat močnejši, kot sta obe snovi v izoliranem stanju. Zahvaljujoč selektivni strupenosti molekule B17 zadane rakavo celico kemična smrt. Encim rodaneza prevzame pri tem nadzorno funkcijo. V telesu ga je zelo malo po celem telesu, ni ga pa tam, kjer so se naredile rakave celice! Ko B17 pride v stik z zdravimi celicami, rodaneza razstrupi cianid (iz cianovodika) in oksidira skupino benzaldehidov, kar seveda pomeni, da B17 postane aktiven z zelo ostro natančnostjo samo na mestih, ki jih je napadel rak, ne pa na zdravem tkivu! Oba stranska produkta, ki nastaneta kot reakcija z rodanezo – namreč tiocianat in benzojeva kislina -, pa celo obogatita zdrave celice s hranilnimi snovmi. Če pa je teh snovi preveč, se izločajo z urinom.

Še enkrat poudarjamo: v laetrilu ni “prostega” vodikovega cianida. Šele ko pride laetril v stik z encimom beta-glukozidaza, tvori dve molekuli glukoze, grozdnega sladkorja, eno molekulo benzaldehida in eno vodikovega cianida – cianovodik – HCN. Samo rakava celica vsebuje ta encim! Ključna beseda pri tej zadevi je, da mora HCN šele nastati, saj ne plava prosto v laetrilu in se potem sprosti, ampak mora biti oblikovan. Encim beta-glukozidaza, in samo ta encim! lahko tvori HCN iz laetrila. Če ni v telesu rakavih celic, potem tudi ni beta-glukozidaze, če pa te ni, HCN ne more nastati iz laetrila. Benzaldehid, ki se oblikuje ob tej kemični reakciji, je za rakavo celico skrajno strupen. Laetril torej deluje samo na rakavo celico in ne na zdravo tkivo okoli nje! Ali povedano drugače – po dognanjih dr. Krebsa je laetril naravnost idealno, povrhu vsega pa še naravno zdravilo proti raku!!

Zakaj o vsem tem nič ne vemo?

Ker je tudi najbolj izsušen rakov pacient v očeh industrije tolst zlat osel! John D. Rockefeller je 1928 združil svoj imperij z nemškim kartelom IG Barve (ki je svoj čas z denarjem in svojimi izdelki močno podprl Hitlerja) – in s tem ustanovil največji in najvplivnejši farmakološki kartel na tem svetu. Zanj je bila največja kriva vera misliti, da ima narava zdravilo za vsako bolezen. Toda isti John Rockefeller nikdar v življenju ni uporabljal kemičnih zdravil, ampak vedno samo naravna, umrl pa je leta 1937 v starosti 99 let!

Takšni Rockefellerji vzbujajo nove potrebe. McDonald’s krmi otroke z umetnimi redilnimi snovmi, potem jim pa farmacevtska industrija prodaja kemična sredstva za hujšanje. Nove kemične snovi zaščitijo z avtorskim pravom. Dve, od njih odvisni organizaciji, odobrita njihov licenciran zvarek: AMA – American Medical Asociation in FDA – Food and Drug Administration. Obe organizaciji izobražujeta z denarjem Rockefellerjevega koncerna zdravnike, ki spravijo njihova zdravila med ljudi. Ves “napredek” v medicini financira skoraj izključno tisti kartel. Kar je nekoč izgledalo kot napredek za bolne, je končno privedlo do popolne monopolizacije medicinskega sektorja, kjer farmacija vzdržuje raziskave, ki se jih da patentirati, kajti samo te zagotavljajo velik denar. Vse, kar ima na razpolago mati narava, ne pride v poštev, zato po celem svetu onemogočajo ali celo prepovedujejo naravna zdravila ali pa zahtevajo iste pogoje testiranja, kakor si jih privoščijo največji farmacevtski velikani za svoje laboratorijske zvarke. Malim proizvajalcem naravnih zdravil to zlomi finančni tilnik.


Vzemimo primer: stevia je sladilo in zdravilo (uporabno tudi za sladkorne bolnike, ki jih je na milijone po svetu), ki ga pridobivajo iz paragvajske rastline stevia rebaudiana. Na Japonskem s stevio sladijo že več kot polovico sladkih jedi in pijač, v ZDA in EU pa njena uporaba ni dovoljena! Podobno se dogaja konoplji in glogu.

Zveni kot pravljica

V znanstvenih krogih pa se je v vsem tem času odvijala prava drama. Zgodbo pričnimo z življenjskim delom dr. Kanematsuja Sugiure, ki je veljal za najuglednejšega specialista za raka v ZDA. 1962 je objavil na stotine znanstvenih poročil v seriji štirih knjig in nihče manj kot dr. C. Chester Stock, vodja testnega oddelka pri Sloan Kettering Memorial Hospital (MSK), torej pri ustanovi, ki proučuje raka, je v predgovoru zapisal: “Težko je naleteti pri proučevanju raka na ime, ki bi bilo povsod tako poznano, kot je ime Kanematsu Sugiura. Najbolje je to izrazil ruski izvedenec za raka, ki nas je obiskal. Rekel je, da če dr. Sugiura nekaj objavi, potem nam ni treba raziskovanja ponoviti, kajti naši zaključki bi bili skladni z njegovimi.” Ta véliki strokovnjak je koncem 70ih let na newyorškem Rockefeller Institute of Sloan Kettering Memorial Hospital izpeljal študijo o laetrilu. Njegovi izsledki so postali prava blamaža za MSK in za finančnike te firme, ki jo s svojimi subvencijami držijo pri življenju.

Po petletnih raziskavah so se zaključki dr. Sugiura namreč glasili:

  • laetril omejuje rast tumorjev
  • pri miših prepreči širjenje raka (metastaziranje)
  • omili bolečine, je uspešen kot preventiva raka
  • izboljšuje splošno počutje.

Ugotovil je npr., da 77 % miši ob dodajanju laetrila ni razvilo metastaz. Inštitut Sloan Kettering in farmakološki karteli so morali nekaj ukreniti. Toda kaj? Dr. Sugiura oziroma njegovi izsledki so morali postati razvpiti ali vsaj ožigosani kot nepomembni. Torej so odredili nadaljnje raziskave, pri katerih naj bi dr. Sugiura odigral nepomembno vlogo statista. Že kmalu so uslužbenci Sloan Ketteringa ugotavljali, da izsledke dr. Sugiure namerno zamegljujejo oziroma frizirajo. Kmalu potem se je pojavilo anonimno pisanje z naslovom Drugo mnenje (Second Opinion). Poročila so obelodanila raziskovalne metode inštituta.


Med tem je dr. Sugiura izvajal nadaljnje serije poskusov, za kar je dobil od Sloan Ketteringa nekaj sodelavcev. Vendar si je vsak od teh si je mimo dr. Sugiure prizadeval dokazati, da je zdravljenje z laetrilom brezpredmetno. Dr. Sugiura je igro prepoznal, vendar je novinarski konferenci 15. junija 1977 prisostvoval kljub temu, da so aktivno udeležbo prepovedali. Šlo je za to, da svetu razodenejo nove raziskave. Zastopnik Sloan Ketteringa, dr. Robert Good, je na tej tiskovni konferenci vstal in rekel: “Po natančnih in temeljitih raziskavah moramo ugotoviti, da laetril ne kaže ne preventivnih ne tumorreduktivnih, antimetastatičnih ali celo zdravilnih lastnosti pri raku.” Nato je nekdo zaklical: “Dr. Sugiura, ali ostajate pri trditvi, da laetril ovira širjenje raka?” V dvorani je zavladala smrtna tišina in vse kamere so se usmerile na priletnega japonskega zdravnika. Dr. Sugiura, eden najslavnejših in izkušenih raziskovalcev raka na svetu, se je prav mirno ozrl po novinarjih in je odgovoril z jasnim glasom: “Da, pri tem ostajam.”

… a ne samo to

Naslednjega meseca, julija 1977, so bila izvedena sodna zaslišanja pred komitejem za zdravje in znanstvene raziskave (Subcomitee on Health and Scientific Research), kateremu je predsedoval senator Edward Kennedy. Naslov objavljenega poročila se je glasil: “Food & Drug Administration prepoveduje trgovanje zdravila laetril med zveznimi državami Amerike.” Pri zaslišanju je predsednik inštituta Sloan Kettering, dr. Lewis Thomas, izjavil: “Ne obstaja niti najmanjši znanstveni dokaz, ki bi lahko potrdil domneve, da laetril razpolaga s kakršnimi koli lastnostmi preprečevanja raka. Ne poznam znanstvenih poročil, objavljenih v uglednih medicinsko-znanstvenih revijah in ki bi objavila podatke tistih, ki odobravajo tisto snov; obstaja pa nekaj poročil – enega od njih je prav pred kratkim objavil inštitut Sloan Kettering -, v katerih stoji trdno zapisano, da pri več poskusnih živalih ni bilo opaziti nikakršnih protirakavih lastnosti.”

Phillip Day tolmači: “S to izjavo leta 1977 pred zastopniki ameriškega ljudstva je dr. Lewis Thomas pokopal ‘zdravilo’ laetril in je svoje sodržavljane opeharil za zapisano pravico, da se preskrbijo s snovmi, s katerimi se lahko sami pozdravijo – namreč prek testiranega in dokazano učinkovitega, neškodljivega, preprostega, malega vitamina.” G. Edward Griffin je šel v svoji knjigi Svet brez raka še dlje, ko je zapisal: “Direktorji in člani upravnega odbora Sloan Ketteringa izsledkov dr. Sugiure niso nehali blatiti in obenem trditi, da ni doslej nikomur uspelo ponoviti njegovih izsledkov. Drugače povedano: Brez pretiravanja lahko rečemo, da je več kot milijon ljudi nesmiselno pomrlo kot posledica te laži. Za to nezaslišanost obstaja poseben izraz. Nekaj takega se imenuje genocid.”

Vsaj nekaj časa je kazalo čisto dobro …

Znanstvenika dr. Elisabeth Stockert in dr. Lloyd Schoen (oba delata pri MSK kot biokemika) sta potrdila ugotovitve dr. Sugiure. Schoen je celo zabeležil 100% ozdravitev pri švicarskih albino miših z dodajanjem Mannersovih protinovotvornih encimov. Pozneje je postal ta postopek standarden pri zdravnikih, ki so uporabljali laetril. Tudi mediji so se poželjivo vrgli na senzacionalno novost: “Najuglednejši izvedenec za raka v ZDA je dokazal učinkovitost vitamina B17!” A zgodilo se je nekaj nezaslišanega: izsledkov dr. Sugiure njegov inštitut ni objavil! Dr. Sugiura se je pritožil, za povračilo pa so ga odpustili! Kriminalno zgodovino svojih raziskovanj je kasneje popisal v knjigi “The Anatomy of a Cover-up” (“Anatomija nekega prikrivanja”).

O tem, kako je mogoče, da se že z zdravo prehrano uspešno kosamo z rakom, in o tem, kakšni so bili poskusi, da bi to učinkovito zdravilo proti raku prepovedali ali vsaj čim bolj diskreditirali, pa boste lahko prebrali v naslednji številki revije.

dr. France Susman

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: