Kadar vzamemo v roke natalno karto neke osebe, lahko opazimo tudi izraz “Placidus” ali pa “Koch”, zakonca Parker prisegata na enake astrološke hiše, slavni astrolog Ebertin pa je astrološke hiše enostavno ovrgel.


horoskop

Natalna karta je pogojena z natančnim časom in krajem rojstva. Ascendent kaže točko na nebu (ali stopinjo Zodiaka), ki je vidna na horizontu v trenutku rojstva. Druga pomembna točka – MC – označuje najvišjo točko na nebu iznad horizonta, prav tako v trenutku rojstva (zaradi tega dejstva jo imenujemo tudi “vrh neba”). Različna položaja teh dveh točk pa sta odvisna od geografske lege mesta rojstva. Na ekvatorju, kjer noč traja 12 ur, leži ascendent vedno pravokotno na MC in čimbolj gremo proti severu, tem bolj oster kot tvorita ti dve točki. Tako ljudje na severu Škotske preživljajo zelo kratke poletne in dolge zimske noči.

Kot vemo, astrologija in astronomija do pred nekaj stoletji nista bili ločeni znanosti, zato je bilo nujno zelo dobro poznati vse mogoče astronomske odnose na nebu, če naj bi lahko pravilno izračunali rojstno karto. Tako datira prva natalna karta, ki upošteva tudi ascendent, iz 4. stoletja n.št., slavni renesančni astronomi (Tycho Brahe, Kepler in Galileo) pa so bili sočasno odlični astrologi, saj drugače niso imeli sredstev za preživljanje in raziskovanje neba. Njihove stranke so praviloma izvirale iz bogatih in vplivnih krogov, njihove napovedi pa so bile presenetljivo natančne.

Pojavijo se ‘hiše’

V preteklosti so astrologi skozi tisoče primerov ugotovili, da planeti na različnih mestih v horoskopu delujejo različno, sčasoma so se iz teh številnih izkušenj rodili vzorci, ki jih danes poznamo pod imenom “hiše” ali “polja”. Tako zamišljena razporeditev Zodiaka pomeni pravi uvod v odkrivanje različnih načinov, kako posamezna osebnost sodeluje z okoljem. Že Ptolomej je v svoji knjigi slavni Tetrabiblos, ki v marsičem predstavlja temeljno knjigo zahodne astrologije, razpravljal o problemih razdelitve horoskopa na različna področja (hiše) kot tudi o posameznih značilnostih vsake od njih.


Omeniti pa je treba, da pred dva tisoč leti vpliva okolja niso obravnavali na enak način kot danes. Tedaj je šlo v skladu z uporabo astrologije predvsem za študij vpliva podnebja na žitarice, običaje in tip družbe. Glede na naraščajoče človekovo bogastvo in družbeno religiozne razmere je pomen skupine nadvladal pomen družine.

Poznamo številne sisteme astroloških hiš. Nekateri med njimi so stari že tisočletje in več, medtem ko drugi obstajajo šele nekaj deset let. Seveda so vsi sistemi astronomsko enakovredni, razlikujejo pa se po začetnem izhodišču ter tako tudi po razporeditvi hiš. Prav te razlike pa tvorijo enega temeljnih sporov med astrologi po svetu. Kot posledica vsega tega je znana nemška šola astrologije, ki jo je ustanovil Ebertin, v popolnosti odstranila hiše prav zaradi njihovih medsebojnih nasprotij. Mnogi astrologi se niti ne zavedajo razlike med posameznimi sistemi hiš, zato niti ne eksperimentirajo s posameznimi sistemi ter zato ne poznajo njihovih prednosti in pomanjkljivosti

Ascendent in mc

Kako astrolog izbira svoj sistem hiš? Amater, ki se ukvarja predvsem z izračunavanjem, bo kot najpreprostejšega najverjetneje izbral sistem po Placidusu. Ta sistem je zelo razširjen in zanj se tudi pri nas dobijo tablice. Vsak študent katerekoli astrološke šole pa je običajno seznanjen z vsaj enim od specifičnih sistemov hiš. Časopis Prediction na primer upošteva sistem enakih hiš kot najstarejši sistem, ki ga priporoča angleška astrološka univerza.

Sistem enakih hiš upošteva dvanajst enakih delov kroga, ki si začenši z ascendentom sledijo v smeri, nasprotni od gibanja urinega kazalca in od katerih vsak ima obsega trideset stopinj. Značilnost tega sistema je v tem, da je točka MC nepovezana z razdelitvijo med hišami, kar pomeni, da se v večjem delu leta nahaja bodisi v deveti bodisi v deseti hiši. (Ta sistem uporabljata tudi avtorja “Velike šole astrologije”, zakonca Parker, zato je izračunavanje astroloških hiš po tem sistem najbolj nazorno pokazano prav tam.) Ko je izračunan ascendent, se začetek vsake hiše nahaja na isti stopinji vsakega naslednjega znamenja. Sistem enakih hiš se danes uporablja predvsem zato, ker moderna astrologija trdi, da vsak posameznik lahko svobodno postane tisto, kar mu simbolizira natalna karta kot vsota potencialov. S takšnim razumevanjem natalne karte lahko postane sistem enakih hiš tudi vsebinsko sprejemljiv.


Izkazalo se je, da je ascendent povezan z načinom, kako oseba sodeluje s svojim okoljem, zato je psihološko upravičena domneva, da bo ta oseba na vsakemu področju življenja pristopila na svoj specifičen način. Na primer, oseba z ascendentom v Vodnarju se bo do služenja denarja (kvalitete, povezane z drugo hišo) vedla na način Rib, se učila in komunicirala (tretja hiša) na način Ovna, se ukvarjala z družinsko tradicijo in starševstvom (četrta hiša) na način Bika itd. Velika prednost sistema enakih hiš leži v njegovi preprostosti, saj razen izračuna ascendenta in MC niso potrebni nikakršni dodatni izračuni.

Po drugi strani pa uporaba računalnika zelo olajša izračune, še posebno tiste, ki so povezani s različnimi sistemi hiš. S pritiskom na gumb je omogočen pristop k mnogim sistemom izračunavanja, od katerih najpogostejši so sistemi Campanus, Regiomontanus, Placidus in Koch. Glede na uporabljeni sistem je razpored planetov in znamenj po hišah zelo različen, kar kaže na način, kako ljudje reagiramo na okolje ter kako okolje vpliva na nas. Kot primer prikazujemo isti horoskop, ki je izdelan v različnih sistemih astroloških hiš in zelo jasno ilustrira razlike, pri čemer se MC in ascendent nahajata vedno na isti stopinji znamenja. MC kot najvišja točka na nebu v trenutku rojstva simbolizira cilje in ambicije, h katerim oseba teži, s tem pa predstavlja tudi potencial za osebno kariero in javno podobo o sebi, ki jo želi predstaviti svoji okolici. Te značilnosti so povezane s tistimi, ki jih simbolizira deseta hiša, ki zaradi svoje naravne povezave s Saturnom (deseta hiša je namreč “naravna hiša” Kozoroga) označuje ista interesna področja. Nekateri teoretiki zaradi tega trdijo, da je nujno, da MC istočasno pomeni tudi vrh desete hiše, kar pomeni zavračanje sistema enakih hiš. Omejitve okolja, značilne za deseto hišo in MC, so zlasti naslednje: oče ali mati, ki usmerjata ali otežkočata kariero, močna družinska tradicija, ki ji brezpogojno sledimo, ali lastni image, kakršnega narekuje pritisk od zunaj.

Nekaj najpogosteje uporabljenih sistemov

Dandanes so dosti pogosteje v uporabi različni sistemi neenakih hiš. Tu se zastavlja vprašanje, zakaj je prostor, ki ga zavzemajo posamezne hiše v teh sistemih, tako neenak. Vse je seveda odvisno od načina astrološkega pogleda na okolje in od tipa astronomskega merjenja, ki je bilo v uporabi ob delitvi nebesne sfere na dvanajst delov. Čeprav so velikosti hiš različne, pa je prostor, ki ga pokrivajo, kljub temu enak. Do tega prihaja zaradi dejstva, da je horoskop na papirju predstavljen v dvodimenzionalni tehniki, v resnici pa gre za tridimenzionalno sfero. Enakomerna razdelitev krogle (kot na dvanajst izsekov razrezana pomaranča) se na papir projicira pod različnimi koti, odvisno pač od nagnjenosti sfere proti osnovni ploskvi (ravnini papirja). Nagib je odvisen od astronomskih koordinat, ki jih uporabljamo pri delitvi na dvanajst delov, te koordinate pa so odvisne od tistega, kaj v okolju astrolog smatra za najbolj pomembno.

Joannes Campanus, redovnik iz 13. stoletja, je bil znan kot odličen matematik. Prvi je dojel astrološko potrebo po obstoju štirih vogalnih (kotnih) točk, vrhov prve, četrte, sedme in desete hiše, kakor tudi matematično podlago za potrebo po tem, da hiše zavzemajo enako veliko prostora. Zaradi tega je povezal razdelitev sfere z astronomskim ekvivalentov omenjenih štirih kardinalnih točk. Te ravni so povezane z zemljepisnim položajem, s tem pa tudi z zemljepisno širino, zaradi česar se velikost hiš razlikuje ravno v tem pogledu. Tako je risanje nekaterih hiš horoskopa nekoga, ki se je rodil nekje nad polarnim krogom oziroma nad 66° zemljepisne širine, matematično nemogoče, kar je tudi največja pomanjkljivost teh sistemov hiš. Morda je ravno Campanusov sistem hiš za take primere (za rojstva visoko na severu) še nekako najprimernejši. Taka oseba ima nekatera področja življenja bolj poudarjena od drugih. Na primer: zlitost z naravo in krčeviti napori najprej za obstanek in šele nato za čim boljše življenje (široka druga in osma hiša) bodo imeli prednost pred radostjo druženja in ustvarjalnimi aktivnostmi (zelo ozka peta in enajsta hiša).


Regiomontanusova metoda razdelitve hiš se imenuje po njenem iznajditelju, profesorju astronomije iz Koenigsberga (od tod Regiomontanus) Johannesu Muellerju, ki je izboljšal Campanusov sistem. Njegov sistem uporablja točke, kjer ekvator in horizont sekata sfero, zaradi dejstva, da je ekvator lahko največ 23,5° oddaljen od ekliptike, pa so hiše precej bolj enakomerne. Tak horoskop bolj ustreza osebi, ki je geografsko vezana na zmerni pas, t.j. področje, ki ga na svoji “poti okoli Zemlje” pokriva Sonce.

Renesansa je s sabo prinesla tudi spoznanje po posameznikovi potrebi po svobodi in želji po širjenju. Placidus de Tito, menih in matematik iz 17. stoletja, je razvil sistem, ki temelji na razdelitvi časa, ki ga potrebuje ascendent, da se premakne do točke MC. Ta sistem je prišel v veljavo in tudi širšo uporabo šele v 19. stoletju, ko so bile prvič izdane t.im. “Rafaelove tablice za izračunavanje hiš”.

Kochov sistem hiš se natančneje imenuje “metoda rojstnega kraja” in jo je (po izvirni ideji svojega sodelavca W. Knappitscha, ki je moral gotovo imeti slovenske korenine) v tem stoletju razvil avstrijski znanstvenik dr. Walter Koch, prvič pa je bila objavljena leta 1971. Zasnovana je na natančnejši (s pomočjo tisočerih izračunanih dejanskih koordinat krajev, pri čemer je bila upoštevana tudi sploščenost Zemlje) časovni krivulji gibanja od MC proti ascendentu, pri čemer je tesno povezana s horizontom. S tem dobiva MC dosti večji pomen, prav tako pa tudi lokalno zemljepisno področje. MC je neločljivo povezan z egom posamezne osebe, narodom, ki mu oseba pripada, in tistim, kar si ta oseba prizadeva postati. To seveda močno poudarja osebnostno svobodo, zaradi tega je značilno, da na primer v ZDA ta sistem množično uporabljajo predvsem astropsihologi. Placidusov in Kochov sistem sta si v svojem bistvu podobna, saj je drugi pravzaprav le korekcija prvega, osnova je vsebinsko različna le v tistem delu, ki zadeva čas.

Kateri sistem torej?

Obstajajo sicer še mnogi drugi sistemi astroloških hiš, vendar se večinoma niso izkazali s svojo uporabnostjo in zlasti točnostjo ali pa so imeli preveč pomanjkljivosti. Težko je reči, kateri izmed navedenih sistemov je “boljši” ali celo “najboljši”, saj gre predvsem za dejstvo, da ima vsak izmed njih svoje prednosti. Tako je Placidusov sistem še vedno najbolj razširjen v svetu, Kochov je – kot rečeno – svoje mesto našel zlasti na področju astropsihologije, znano pa je, da je v horarni astrologiji v uporabi še vedno sistem Regiomontanus. Nekateri (zlasti v Angliji) še vedno uporabljajo “sistem enakih hiš”, medtem ko se je Campanusov sistem nekako umaknil iz širše uporabe. Za vse tiste, ki čutijo močno težnjo po svobodnem odrejanju lastne poti, je morda Kochov sistem še najprimernejši. Daleč najbolj priporočljivo pa je, da si vsak astrolog skozi študij in primerjavo različnih poti določi sistem, ki mu najbolj ustreza. Konec koncev astrologija ni nikakršno instant znanje, temveč resen in poglobljen študij.

Bern Jurečič

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: