Naša družba precej slabo tolerira sramežljive otroke in pogosteje kot ne na sramežljivost in zadržanost gleda kot na pomanjkljivost, namesto kot na osebnostno lastnost, ki s seboj nosi tudi številne pozitivne lastnosti. Sramežljivi otroci (in odrasli) so pogosto zelo pozorni poslušalci, ljudje se v njihovi družbi počutijo dobrodošle. Pogosto je mišljenje, da imajo sramežljivi otroci težave s samozavestjo, ko je resnica prav nasprotna.


sramežljiv otrok

Odnos, ki škoduje

Okolica pogosto ne ve, kako reagirati na otroka, ki ni »na prvo žogo«, ki ne čeblja, ne maha vsem po vrsti, tudi neznancem in ki ni prvi na igrišču, kjer se brez težav vklopi v katero koli igro. Zato so ti otroci pogosto tarče komentarjev kot so »A ti je nerodno?« ali pa »Ti je muca jezik pojedla?« ali »Oh, saj ti nima biti zakaj nerodno!« ali celo »Tihih se je treba paziti.«

Takšni in podobni komentarji, pa najsi bodo še tako dobronamerni, žal ne pomagajo ne otroku ne njegovim staršem, ki tudi zaradi takšnih besed lahko dobijo občutek, da je z njihovim otrokom nekaj resno narobe. Pogosto je njihov učinek prav obraten in otrok se začne umikati vase, saj vedno znova dobiva sporočilo, da takšen kot je, ni dober, ni sprejemljiv za družbo ter da je z njim nekaj narobe.

Brez prisile

Največji strokovnjaki za otroka so brez dvoma njegovi starši in večina že intuitivno ter iz opazovanja otrokovega vedenja in odzivanja poznajo najučinkovitejšo komunikacijo. Kot pri vsakem otroku je tudi pri introvertiranemu pomembno spoštovati njegovo zasebnost. Včasih enostavno potrebujejo čas, v katerem lahko sanjarijo ali pa predelujejo informacije, ki so jih tisti dan prejeli.


Zadržani otroci se tudi ne odzivajo na takojšnje zahteve po pojasnilih, saj pogosto radi premislijo, preden spregovorijo. Ena od najhujših stvari, ki se jim lahko zgodijo so, da jih njihovi ljubljeni v javnosti spravijo v zadrego, še posebej, če jih grajajo, kar jih bo poslalo še globlje v njihovo notranjost.

Prijateljstva sklepajo počasi, a pogosto za vse življenje, zato jih ni smiselno siliti vanje, še pomembneje pa je, da lahko s svojim tempom sodelujejo z zunanjim svetom. To enostavno pomeni, da morajo najprej situacijo nekaj časa opazovati in ocenjevati, preden skočijo – ali pa previdno zabredejo – vanjo.

Ko je sramežljivost znak za globljega

Čeprav redki, pa obstajajo tudi primeri, kjer zadržanost nakazuje težave, kot na primer ko otroku služi kot ščit, da se mu ni potrebno spopadati z družbenimi situacijami. Da bi presegli to, morajo otroci predvsem okrepiti svojo samozavest, za kar potrebujejo zaupati staršem ter takšen način discipline, ki ne vodi v ponotranjeno jezo in odpor do sebe.

Nekateri pa se umaknejo vase tudi, da se zaščitijo pred okolico. Takšni otroci se navadno izogibajo očesnemu stiku ter imajo tudi druge vedenjske težave in pogosto se izkaže, da niso le sramežljivi, temveč se povsem umaknejo vase. Ko se poglobimo v takšne otroke, pogosto ugotovimo, da njihovo vedenje ne izhaja iz zaupanja in miru, temveč iz strahu in jeze ter da imajo pogosteje kot ne tudi zelo, zelo dober razlog ali razloge za svoje občutke. Ti otroci potrebujejo pomoč in podporo, včasih tudi s strani strokovnjaka.


 

 

 

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: