Mnogi stari zapisi in verovanja pravijo, da se je prva civilizacija na Zemlji pojavila na daljnem severu, preden je led prekril arktična prostranstva.


vesolje

Sijajni bogovi s severa
Morda so prav zato Kitajci verovali, da njihov cesar črpa moč od “Zmajevega boga” na severnem tečaju. Egipčani so oboževali “Sijajne bogove”, ki so živeli v ozvezdju Velikega medveda, Eskimi pa se spominjajo “Sijajnih bogov” s severa, Zeus in Merkur pa sta poletela z Olimpa, ki simbolizira severna področja.

Po teoriji angleškega raziskovalca Raimonda Draka se je drugi ciklus človeštva razvijal na kontinentu Hiperboreji, kjer so ljudje živeli na večni sončni svetlobi. Legenda pravi, da so bili Hiperborejci vesoljci, ki so kolonizirali Zemljo. Velika naravna kataklizma je Hiperborejo uničila in njene prebivalce pokopala pod velikimi ledenimi gmotami.

Tako se je pričel tretji ciklus na lepem kontinentu Lemuriji, ki je pred nekaj milijoni let obsegale večji del današnjega Pacifika. To dokazujejo najdbe odtisov stopal v steni ob reki Tennessee, v Velikem kanjonu pa je neka ekspedicija odkrila petroglif, ki ponazarja velikega dinozavra, le-ti pa so bili prebivalci močvirnatih predelov. Znanstveniki trdijo, da Veliki kanjon ni bil pod vodo 40 milijonov let. V Kaliforniji in Arizoni pa so bili izkopani skeleti velikanov, ki so imeli na nogah šest prstov.

Grobnice malih zelenih bitij

Leta 1829 so bila v državah Tennessee in Kentucky odkrita skrivnostna grobišča. V kamnitih grobnicah so ležali skeleti neverjetno majhnih ljudi. Največji skelet je meril vsega 47 centimetrov. Kosti so bile čvrste, kar je dokazovalo, da gre za okostja odraslih oseb. Bila so skladno razporejena v vrste, z glavami, obrnjenimi proti vzhodu, rokami, prekrižanimi na prsih, ležali pa so na hrbtu. Vse skrivnostne grobnice so bile enako globoke, natanko 60 centimetrov. Nikoli ni bilo ugotovljeno, čigavi so ti skeleti, zadnja leta pa je vse več tistih, ki verjamejo, da so v grobnice pokopavali “mala zelena bitja”, goste iz vesolja, davne obiskovalce našega planeta. Morda se v tem dejstvu skriva odgovor, da so Maji na Jukatanu svoj največji in najlepši tempelj poimenovali Tempelj palčkov.


Vrnimo se k prazgodovini in nastanku prvih civilizacij. Poročila o Lemuriji najdemo tudi v najstarejši azijski literaturi, v njej je tudi opis fizičnega videza Lemuranov. Njihova višina se je z leti zniževala, spominjali so na ameriške Indijance, le da je njihova koža imela rahlo modrikast odtenek. Tipičen Lemuran je imel neskladno veliko glavo z zelo visokim čelom in za oreh veliko izboklino na sredini, poznano kot “tretje oko”, dokaz visoko razvite psihične moči.

Leta 1938 je kitajski arheolog Či Pu Tei odkril grobnice avtentičnih Lemuranov. V votlinah v Tibetu je našel grobove, v katerih so bili neobičajno majhni skeleti z nenavadno velikimi lobanjami. Stene votline so bile okrašene z astronomskimi in vesoljskimi slikarijami: na njih so bile zvezde, planeti sončnega sistema, ljudje s skafandri. V grobovih so našli še 716 okroglih ploščic, debelih dva centimetra, ki so bile popisane z neznano klinasto pisavo.

Prileteli smo z neba
Profesor Akademije za prazgodovino v Pekingu je leta 1962 dešifriral nekatere zapise na skrivnostnih ploščicah. Raziskavo je objavil leto kasneje pod naslovom “Klinasti zapis o vesoljskih ladjah”. Na ploščicah je med drugim pisalo: “Prileteli smo z našimi plovili z neba. Naši moški, ženske in otroci so se dolgo časa skrivali po votlinah. Ko so prebivalci Zemlje končno razumeli naše znake, so spoznali, da imamo miroljubne namene …”

V sodelovanju z geologi je dokazal, da imajo kamnite ploščice znatne primesi kobalta in drugih kovin, kar dokazuje, da so bile izpostavljene zelo visoki električni napetosti. Po nekaj kritičnih odgovorih nemških in ruskih znanstvenikov so kitajski arheologi prenehali raziskovati ploščice in niso do konca razvili teorije o vesoljski katastrofi, ki se je zgodila pred več kot 12.000 leti.


Uničenje Lemurije je bil dolgotrajen  proces. Kontinent so iz leta v leto pretresale podzemne eksplozije, dokler ni prišlo do katastrofe, po kateri so ostali le planinski vrhovi, današnji eksotični pacifiški otoki.

Sporočila iz vesolja
Znanstveniki z vsega sveta ugotavljajo, da so vesoljski raziskovalci že velikokrat obiskali Zemljo, in prav zato želijo tudi sami navezati stike s takšnimi obiskovalci.

V začetku leta 1961 sta direktor observatorija v Zahodni Virginiji in njegov pomočnik pripravila projekt OZMA. To je bila akcija prisluškovanja vesolju, ki naj bi odkrila, ali želijo druge civilizacije stopiti v stik z Zemljo. To je bil civilni program, ki ga vojaška oblast ni odobravala. Velika antena observatorija je bila obrnjena v smeri zvezde Keti, vključen je bil mehanizem za kompenzacijo zemeljske rotacije, sprejemnik in magnetofon za registriranje morebitnih signalov. V manj kot dveh minutah je sprejemnik začel sprejemati močne signale, ki so se v časovnih intervalih prekinjali, na podlagi česar so strokovnjaki ugotovili, da gre za šifrirana sporočila. Po nekaj trenutkih so signali popolnoma utihnili. Znanstveniki so bili tako presenečeni, da tega sploh niso želeli objaviti. Kot vsaka strogo varovana skrivnost pa je tudi ta pricurljala v sredstva javnega obveščanja, in v dogajanje se je vključil Pentagon, ki je zahteval od vodilnih delavcev v observatoriju, da demantirajo to, kar so slišali na lastna ušesa. Seveda so ubogali ukaze Pentagona in tako se je projekt OZMA končal.

Tudi v Rusiji in Veliki Britaniji dobijo veliko sporočil, za katera znanstveniki trdijo, da prihajajo iz vesolja in da želijo tuje civilizacije na ta način navezati stike z Zemljani.


Skrivnostni črni princ
Ruski strokovnjaki trdijo, da bi lahko odgovorili na mnoga vprašanja z raziskovanjem enega od umetnih satelitov, imenovanega “Črni princ”. Njegova značilnost je, da rotira okoli Zemlje v obratni smeri kot vsi drugi umetni sateliti. Glede na dejstvo, da ni nobena od vesoljskih velesil priznala lansiranja tega satelita, lahko domnevamo, da so ga poslale tuje civilizacije, in sicer za navezovanje stikov z Zemljani. “Črni princ” se je že javil, in sicer avgusta 1971 med poletom Apolla 15 na Mesec. Razgovor med astronavti in kontrolo v Houstonu je bil tega dne zelo običajen. Nenadoma pa so se pojavile motnje in neobičajni šumi, zveza je bila nekaj časa prekinjena. Kot so ugotovili, motnje niso nastale niti v vesoljski ladji niti v vesoljskem centru, saj so vsi inštrumenti delovali z vzorno natančnostjo in na njih ni bila ugotovljena nikakršna okvara. Nekaj časa je trajala mučna tišina, nato so se oglasili čudni šumi, podobni tistim na radioaparatih ob iskanju postaje, nato je zopet vse utihnilo in javil se je nenavadno zategel moški glas: “Lama rabi alardi dini endavur esa kunis alim…” Ponovno je zavladala tišina in čez neka trenutkov je bila vzpostavljena zveza med Apollom 15 in centrom v Houstonu. Prvi se je javil zmeden astronavtov glas: “Ponovite še enkrat, nisem vas razumel…” Tudi kontrola na Zemlji je bila zmedena, za preprečitev panike pa so zvito sporočili: “Vse je O.K. Nadaljujmo s programom aluniranja.”

Mesece in leta so strokovnjaki poskušali razvozlati tajno sporočilo, kdo in od kod ga je poslal. Z Zemlje zagotovo ne.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: