Se je tudi vam kdaj zgodilo, da ste se znašli zunaj telesa, da ste z razdalje opazovali lastno telo? Morda pa ste kdaj imeli izkušnjo, da ste se zgolj z zavestjo premaknili v nek drugi kraj in prostor, kjer sicer ne bi mogli biti prisotni, in opazovali dogajanje tam, pozneje pa se je morda celo potrdilo, da se je tisto kar ste videli, res zgodilo? Ali pa morda spadate v krog tistih, ki se jim takšni opisi zdijo predvsem plod prevelike domišljije in želje po nenavadnih doživetjih? A ne pozabimo, življenje je polno presenečenj.


možgani

Doživljanje izstopa zavesti iz telesa je navidez nenavadna in neznana izkušnja, o katerih se je do danes malo govorilo ali pisalo. A zdi se, da so ti časi minili. Postopoma se s tem vprašanjem bolj odprto srečujejo tudi zdravniki in znanstveniki. Eden od prvih znanilcev sprememb je zanimiv članek na to temo, ki je bil pred časom objavljen v reviji Nature. V njem nevrolog dr. Olaf Blanke opisuje doživljanje izventelesne izkušnje, do katere pri neki pacientki prihaja ob stimulaciji določenih možganskih centrov z električnimi impulzi. Vsakič, ko stimulirajo možganske centre, pacientka z zavestjo izstopi iz svojega telesa in nase gleda od zunaj. Ker je izkušnja ponovljiva, hkrati pa se odvija v okviru nadzorovanega eksperimenta pod okriljem resne zdravstvene ustanove, je postala zanimiva tudi za znanstvene kroge.

Članek je vzbudil precej polemik. Za tiste, ki jih zanima duhovnost in “nadnaravno”, je bila izkušnja dokaz, da je zavedanje neodvisno od fizičnega telesa. Za nekatere pa je opisana izkušnja  oblika samoprevare razuma, ki prebuja nerealne občutke. Vrstili so se tudi nadaljnji poizkusi, vendar, kot pravi klinični nevrolog John Marshall iz Oxforda: “Ti niso ponudili dokazov, da se ljudje, ki verjamejo v nadnaravno, v resnici motijo.”

Zunajtelesna izkušnja ni nekaj novega

V resnici so doživetja zunajtelesnosti bila zabeležena že v zgodovini. Grški filozof Plotin je zapisal takole: “Dvigal sem se iz telesa, v samega sebe, postajal zunanji vsem drugim stvarem in osredotočen na sebe, opazujoč čudežno lepoto. Potem pa sem se, bolj kot kdaj, začel zavedati svoje enotnosti z najbolj vzvišenim redom.”
Znan je tudi primer iz 17. stoletja, ko je mlada redovnica Marija iz Agrede v stanju ekstaze začutila, kako se je preselila v nek drug kraj, kjer je srečala domorodce in se z njimi tudi pogovarjala. Takšna srečanja so se vrstila več let. Pozneje so po naključju izvedeli, da so bila ekstatična doživetja mlade nune povezana z Novo Mehiko.


Pojav izkušenj zunajtelesnosti torej nikakor ni neznan ali povezan zgolj s sodobnim zanimanjem za nenavadno. Prenekatere duhovne in religiozne tradicije so takšne izkušnje beležile kot običajni del duhovne prakse. Sicer pa gre za področje, ki v zadnjem času priteguje vse več ljudi. To deluje spodbudno tudi na vse tiste, ki so izventelesno izkušnjo že imeli, pa zaradi osebnih zadržkov tega še niso povedali nikomur. Tako se pojavlja vse več pričevanj, ki potrjujejo realnost te izkušnje.

Naj tako predstavimo tudi dve sodobni izkušnji. Prvo opisuje gospa srednjih let: “Ko sem se z vrha hriba vračala nazaj v dolino, sem nekoliko nerodno stopila in se zapletla v korenino. V naslednjem trenutku sem se že kotalila po tleh in po nekaj metrih treščila z glavo v štor. Skoraj istočasno pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Zdelo se mi je, kot da me je neka nevidna sila potegnila ven iz telesa in v neobičajnem miru in tišini sem zrla na lastno nezavestno telo. Vse je bilo mirno, le zaskrbljena prijateljica je tam spodaj nemočno tresla moje telo in ga skušala obuditi k zavesti. Ne da bi zares vedela kako, sem se čez čas spet znašla v telesu. Česa podobnega še nisem doživela nikoli prej niti pozneje.”
Drugo izkušnjo je po globoki meditaciji opisala 35-letna ženska: “Nenadoma sem se znašla v nenavadnem položaju. Na svoje telo sem gledala iz kota sobe. Preveval me je občutek neizmerne lahnosti in svobode.”

Kaj se dogaja?

Gre za fenomen, ki ga po veljavni znanstveni paradigmi nikakor ne bi smelo biti. Kot danes razumemo človeka, naj bi bila zavest produkt elektrokemičnih procesov v možganih. Ko se ti procesi ustavijo, izgine tudi zavest. Izventelesne izkušnje pa so pojav, ki ta prepričanja postavlja pod vprašaj. Gre namreč za izstop zavesti iz fizičnega telesa in to pogosto v času, ko fizični možgani sploh več ne dajejo znakov življenja. Človek dejansko gleda na svoje telo in prostor, v katerem se nahaja, iz druge perspektive, pogosto lebdi nad telesom. Torej njegovo zavedanje fizično ni vezano na možgane.

V različnih duhovnih in ezoteričnih tekstih lahko najdemo opise teh izkušenj in razlage, kaj se v resnici takrat dogaja. Sicer pa tudi danes že marsikdo ne gleda nase več kot zgolj na fizično bitje, ampak sprejema tudi obstoj bioenergijske plati. Tudi sodobne raziskave potrjujejo, da je z bioenergijo moč vplivati na primer na kvaliteto vode ali zdravje ljudi. Vendar je to le ena, še ne dovolj raziskana plast človeka. Poleg te bioenergijske plasti pa imamo ljudje še čustveno, miselno in duhovno globino. In prav s temi je pogosto povezana zunajtelesna izkušnja.
Tako v nekaterih izkušnjah izstopa zavesti iz telesa posamezniki opisujejo, da še vedno imajo telo, le da je to kot iz svetlobe. Temu svetlobnemu telesu ezoterični teksti pravijo astralno telo, telo duševnosti. Izventelesna izkušnja je potemtakem stanje odmika svetlobnega, astralnega telesa ter zavesti ven iz fizičnega telesa. V takšnem stanju je zavest mnogo bolj svobodna, neodvisna od petero čutil, zato lahko zaznava v drugačni perspektivi, pa tudi dosti širše in celovitejše. V takšnem stanju je možen premik skozi prostor in srečevanje z oddaljenimi dogodki, kraji in ljudmi, kot to opisujejo nekatere izkušnje.


Kdaj lahko doživimo zunajtelesno izkušnjo?

Gre za zelo različne življenjske okoliščine, ki so spontano sprožile izstop zavesti iz telesa: bližina smrti, udarec z glavo, različni prehodi v tako imenovana nezavestna stanja (npr. anestezija), trenutki med budnostjo in spanjem, meditacije, molitve ipd. Dosežemo pa jo lahko tudi s posebnimi postopki.

Prvi so znani iz raznih plemenskih okolij, kjer je bila razširjena uporaba različnih psihotropnih snovi v te namene. Tudi v prejšnjem stoletju se je precej eksperimentiralo s temi snovmi. Vendar mnoge psihotropne snovi zameglijo zavest in odprejo človeka zgolj lastni duševnosti, kjer v prepričanju, da doživlja zunajtelesnost, blodi po lastnih kotičkih čustveno-miselne domišljije in podzavesti. Torej ne gre za objektivno stanje zunajtelesnosti. Imajo pa te substance poleg naštetega lahko tudi dolgotrajne negativne posledice na človekovo fizično in psihično zdravje.

Mnogo bolj primerni so meditativni pristopi, ki uporabljajo različne oblike vizualizacije, pa tudi različne tehnike “budnega sanjanja”. V večini primerov gre za postopke, pri katerih se poizkuša doseči najprej stanje globoke psihofizične sproščenosti, nato delni ali popoln odmik svetlobnega oziroma astralnega telesa od fizičnega, končno pa še zavesten in nadzorovan premik v prostor.

Kaj pa, če je vse skupaj le prevara?

Če izhajamo iz dosedanjih prepričanj o povezanosti možganov in zavesti, je lažje razumeti razlage, ki pravijo, da gre zgolj za občutek izventelesnosti, ne pa za realno stanje. Gre res le za plod domišljije oziroma zgolj občutek, da si zunaj telesa? Težko bi lahko temu pritrdili. Doživljanja so vedno povezana z budno zavestjo, saj se človek pogosto točno spominja realnega dogajanja okoli sebe, svojih občutkov in misli.


Trditve o samoprevari spodbija tudi dejstvo, da je v mnogih primerih šlo za obsmrtno doživetje, pri katerem fizični možgani niso bili več aktivni. Človek v takšnem stanju naj ne bi bil več pri zavesti, saj so njegovi možgani po EEG-ju nedejavni, torej mrtvi. Vseeno pa ti ljudje opisujejo dogajanje v tem času, na primer dogajanje v prostoru, pogovore ljudi, ki so bili v bližini, včasih pa opišejo celo dogodke, ki so se dogajali v sosednjih prostorih ali še dlje. Težko je najti drugačno smiselno razlago, kot je ta, da je zavest neodvisna od fizičnih možganov in da se ob takšnih izkušnjah lahko svobodno giblje po prostoru.

Mnogo ljudi je doživelo izventelesno izkušnjo enkrat samkrat, pred tem pa niso nikoli slišali za ta fenomen, niso se ukvarjali z duhovnostjo niti jih ni pritegovalo nadnaravno. Pogosto gre torej za čisto običajne ljudi, ki so zgolj opisali lastno izkušnjo in je neredko sploh ne razumejo.

V čem je smisel teh izkušenj?

V prvi vrsti te izkušnje postavljajo pod vprašaj naše razumevanje človeka. Očitno je človek sam sebi še vedno največja uganka. Številnost opisov teh izkušenj opozarja, da ne moremo kar zamahniti z roko in reči, da gre za nepomembno reč. Zdi se, da je prišel čas, ko bo treba obstoječe meje sveta, ki smo jih začrtali z dosedanjim razumevanjem človeka, precej premakniti v prid subjektivnih oziroma duhovnih globin. Pa to sploh ne bo lahko, saj je v sodobno kolektivno zavest močno zakoreninjeno prepričanje, da obstaja le tisto, kar lahko z napravami zmerimo ali stehtamo. Naš razum se namreč – paradoksalno – počuti precej bolj svobodnega in varnega v ujetništvu ustaljenih pogledov in prepričanj o življenju kot pa v odprtem prostoru, kjer omejitve niso jasno definirane oziroma so še neraziskane.

Zunajtelesne izkušnje so tako po eni strani izziv za tistega, ki se sreča z njo, saj mu precej spremenijo pogled na življenje in odnos do samega sebe. Takšna izkušnja namreč odpre precej življenjskih vprašanj o lastni samopodobi, o življenju, o smislu bivanja in še o mnogočem?
Po drugi strani pa so takšne izkušnje velik izziv za znanstvene kroge, saj bo marsikaj potrebno še pojasniti. A vse se očitno le ne bo dalo razložiti s pomočjo elektrokemičnih procesov, ki se odvijajo v možganih. Človek je očitno mnogo več kot le fizično bitje. In to spoznanje bo precej spremenilo dosedanje razumevanje človeka in naše vloge v življenju.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: