Bolezen je beseda, ki pomeni za človeka bolečino, neprijetnost, neugodje, trpljenje, skratka težave pri zagotavljanju energije, ki je potrebna za vso nemoteno dogajanje v telesu za zagotovitev najvišje možne stopnje zdravja – homeostaze.


zdravje in bolezeni

Najbolj pomembno je vedeti, zavedati se, da bolezen zadeva celotno telo, ne samo del telesa (kot s svojo doktrino počne uradna, ortodoksna medicina, imenovana tudi »strojna medicina«), telo namreč vzpostavi krizo bolezni zato, da bi doseglo cilj in ta cilj služi celemu telesu, ne le določenemu tkivu, organu, področju ali delu telesa. Če na primer vemo, da imamo obolela jetra, je v resnici obolelo celotno telo in dejstvo, da so simptomi bolezni opaženi le na jetrih, ne pomeni, da so ostali deli telesa neprizadeti – nasprotno to pomeni, da so jetra osrednja točka hudega napora izločanja na točki, ko so  strupene snovi potiskane iz telesa. Nikoli nimamo bolezni tu ali bolezni tam!  Apendicitis – strokovno diagnosticirano ime za vnetje slepega črevesa – je preprosto prenapolnjeno s strupenimi snovmi zato, ker je telo prenapolnjeno z njimi!  Inteligenca telesa skuša izločiti strupene snovi, s katerimi je le-to prenapolnjeno skozi vse organe izločanja, toda dejstvo je, da so je prenapolnjenost s strupi tako močna, da se je slepo črevo vnelo, saj bi eliminacija zahteva več, kot telo zmore.

Krizo, imenovano bolezen, sproži telo samo

Uspešnost čiščenja telesa (zdravilna kriza) je odvisna od vitalnosti telesa in pa količine oziroma nasičenosti strupov v telesu samem. Pri dojenčku je na primer vitalnost najvišja, zato ima njegov organizem zelo nizko stopnjo tolerance, prehladi so zato zelo pogosti (prehlad je osnovna, primarna čistilna kriza organizma, ki skuša na ta način, s pomočjo sluzi dodatno izločati te prekomerno akumulirane strupene snovi), po drugi strani pa vidimo nizko stopnjo vitalnosti pri večini starejše populacije, kjer prehladi pravzaprav redki. Le redki starejši ljudje še izvajajo takšen slog življenja, ki zagotavlja visoko vitalnost telesa, zato vsi ti strupeni presežki uničujejo njihove organizme, jih potiskajo v kronične oblike bolezni, degenerativne bolezni, v nepričakovane patološke stopnje, ki vodijo v nepričakovano smrt, kot je to recimo »nepričakovan« rak.

Telo mora najprej biti v takšnem toksičnem stanju, preden vpelje, sproži krizo; bakterija, bacili ali karkoli drugega ne more začeti ali vzdrževati krize, saj »zlobni mikroorganizmi« ne zmorejo voditi enotne akcije, pravzaprav ne morejo obstajati tam, kjer ni hrane zanje in: »ŽIVE CELICE niso hrana ali gojišče zanje!« Bakterije in virusi nimajo moči pri živih celicah in velika predstava o »invaziji bakterij« uradne medicine nima logičnega zaključka, saj so bakterije z nami in v nas (na trilijone jih je v telesnih odprtinah, ustih, slini, nosu, črevesju, koži…) ves čas, od rojstva pa do smrti, zato je logično razumeti, da je telo – organizem – edini aktivni udeleženec, ki sproži krizo eliminacije, čiščenja, imenovano BOLEZEN.


Bolezen je proces izločanja

Organizem vedno sam vzpostavi krizo kot odziv na lastne nujne potrebe, da iz sebe izloči  nabrane strupene snovi in popravo škode, ki je s tem nastala; posledica tega pa je, da telo preusmeri energijo, ki je sicer potrebna za normalne življenjske aktivnosti, k procesu krize zdravljenja. Ne pozabite, da organizem vedno odklanja vse snovi, ki ga iritirajo, tako na primer začne takoj izločati sluz, če v nos zaide prah, s katero obkroži to iritirajočo snov in jo s pomočjo sluzi tudi izloči. Če je ta oblika lažja, pa boste vsaj kihali, kajne? Kakorkoli že, v obeh primerih telo deluje defenzivno, obrambno, zato je vsako zdravljenje bolezni akcija telesne samoobrambe, ne zdravnika!

Skušajte torej razumeti, da bakterije ne napadajo organizma, saj so v njem prisotne ves čas, od rojstva do smrti. Prisotne so celo po obdobju postenja, ko dejansko izgubimo intestinalno floro. Bakterije so še vedno tam! V večini primerov lahko bakterija preživi na način, kot to počnejo recimo medvedje, pa tudi druge živali, preprosto »obmirujejo, prezimijo«. Nesporno je dejstvo, da Louis Pasteur ni oče bakteriologije, kot to meni večina ljudi (tudi znanstvenikov). Pravi oče znanosti bakteriologije je Antoine Bechamp, ki je bil znanstvenik v pravem pomenu besede; iz skalnate krede v pogorju Francije je odkril pra-bakterijo in najdbo poimenoval mycrozyma; odkril je, da so se navkljub izpiralnim efektom vode, vročine in drugih hranljivih snovi v okolju bakterije obdržale, ti mikroorganizmi so bili v stanju »spanja, mirovanja« več desetin milijonov let (to potrjujejo tudi najnovejša odkritja)!

Iz tega je razvidno, da imajo bakterije določene kvalitete, ki jim omogočajo preživetje, teh pa se večina ljudi (tudi znanstvenih) sploh ne zaveda. Dr. Lewis Thomas, ki je vodil Sloan-Kettering Cancer Institute, ugotavlja: »Nobene škode ni za človeka, ki je ujel bakterije, škoda je za bakterije, ki jih je človek ujel. Človeško telo jih drži v okviru določenih meja, koncentracije, telo jih torej ves čas kontrolira, telo je torej gospodar svojega področja!«

Bakterije torej ne kontrolirajo telesa, kot nas k temu navajajo (zavajajo) medicinski »strokovnjaki«!


Zdravniki se morda celo zavedajo, da ne bi mogli imeti tako dobrega, velikega posla, če bi  svojim pacientom jasno in naravnost povedali, da so v resnici sami povzročitelji svoje lastne mizerije, zato medicinski strokovnjaki krivijo vse mogoče »zlobne mikroorganizme«, le napačnega življenjskega sloga (s popolnoma napačno, meščansko, procesirano, devitalizirano, termično obdelano hrano, alkoholom, tobakom, drogami – zdravili…) posameznic/posameznikov ne, čeprav je prav življenjski slog glavni razlog za vzpostavljene čistilne krize, imenovane bolezni.

Če dvomite o tem, vam svetujem, prosim poskusite spremeniti svoje dnevne navade in v celoti uvedite slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene, katerega sestavni del je tudi “Optimalna prehrana” (presna hrana), in uspešni rezultati bodo sledili, zagotovo! Po določenem obdobju zdravnika niti zdravljenja ne boste potrebovali, nikoli več, vaše vitko, vitalno, zdravo telo pa vam bo služilo in vas navduševalo v pozna leta, leta brez bolezni. Sam se prehranjujem in živim na tak način skoraj enajst let in o superiornosti sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene  vam lahko zatrdim tudi na osnovi lastnih izkušenj, ne zgolj nekje slišanih, prebranih, naučenih,  pridobljenih s študijem, ali zapisanih »od drugih«.

Sedem stopenj bolezni

Živčna izčrpanost

Prve stopnje bolezni zdravniki uradne medicine ne priznavajo za bolezen. Prepoznavna znaka sta vsesplošna utrujenost in pomanjkanje apetita. To je stanje, v katerem telo ne ustvari dovolj energije za izvajanje vseh potrebnih nalog oziroma pri svojih dejavnostih porabi več energije, kot jo lahko proizvede. Posledica tega je seveda poslabšano delovanje vseh telesnih funkcij, kar pomeni tudi porušeno izločanje strupenih snovi, ki nastanejo pri presnavljanju hrane in obnavljanju celic, tkiv. Določena stopnja toksičnosti telesa je normalna, toda težave nastanejo, kadar je ta količina presežena z uživanjem hrane, ki ji ljudje biološko nismo prilagojeni, in ko je presežena toleranca izločanja teh strupenih snovi – odpadkov. In kaj lahko naredimo? Spanje in počitek obnavljata živčno energijo in uvajanje sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Če tega ne upoštevamo in ne vnesemo v naš dnevni način življenja, nas to stanje vodi v drugo stopnjo bolezni.

Toksikoza ali zastrupitev

Pojavi se, kadar neizločene strupene snovi iz kakršnega koli vira zasitijo kri in tkiva, limfo in medprostorne tekočine – fluide. Takrat nastane toksikoza ali prenasičenost krvi in limfe s strupi oziroma toksini. Telo seveda takšno stanje prepozna in ga skuša odpraviti, prizadeva si ga očistiti in znova vzpostaviti normalno stanje homeostaze. Začne z izločanjem, splakovanjem teh strupov iz telesa. Zgodita se dve stvari: močneje izražena opozorila v obliki neugodja in vse večji padec energije telesa. Kot funkcionalni organizmi proizvajamo zelo velike količine strupenih produktov. Tako npr. proizvedemo dovolj CO2, da nas lahko ‘ubije’ v nekaj minutah, toda to je le eden v množici strupenih produktov. Naši organizmi so sestavljeni iz več trilijonov celic in kakšnih 10 milijonov jih izumre vsak dan. Nove celice zamenjajo stare odmrle, ki so nevtralizirane z lisosomi, encimi, ki so v majhnih organelah znotraj samih celic. Po odmrtju celic ti encimi predelajo odmrle celice na manjše delce, imenovane celični odpadki.


Nekateri od teh produktov, kot recimo železo, beljakovine in aminokisline, se reciklirajo v telesu samem in kar kakšnih 95 % potreb po železu ter približno 70 % proteinskih potreb se izoblikuje v postopku, ki ga izvede telo samo, torej z recikliranjem. Drugi komponenti odmrlih celic pa sta RNA – ribonukleinska kislina – in DNA – deoksiribonukleinska kislina (deluje kot genetski material v celicah), ki sta zelo strupeni, dokler sta v sistemu. Če se kopičita – kopičita pa se v večini človeških teles -, nastopi stanje zastrupitve. »To so snovi, ki jim ljudje uradne medicine pravijo virusi in tako zmotno pripisujejo tem mrtvim celičnim odpadkom moč življenja in zlonamernosti,« ugotavlja Thomas C. Fry, dr. med., eden izmed številnih praktikov Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Zastrupitev nastane, kadar prenapolnimo svoje telo s strupenimi snovmi od zunaj (napačna hrana) ali pa pademo na »opazovanju naših zmogljivosti« – preveč dela, premalo počitka, premalo spanja, premalo ali nič telesnih vaj, izpostavljenost močnim stresnim razmeram, čustvenim šokom, ki nas hitro oropajo živčne energije. »To je klasični univerzalni simptom, ki zelo jasno kaže na to, da so strupi dosegli koncentracijo, ki jo mora telo zmanjšati in odstraniti, preden začnejo povzročati škodo,« pravi dr. Diamond.

No, ta klasični simptom je zelo opazen v tej drugi stopnji bolezni in tudi v vseh naslednjih, od katerih zadnja se imenuje rak. V drugi stopnji je najbolj znan in običajno zelo napačno razumljen simptom vročina. Vročina je naša prijateljica in zaveznica. Ni prijetna, vendar je znak dejavnosti telesa s hitrim in edinim namenom, da se zaščiti. Vročina mobilizira vse obrambne sposobnosti telesa, kadar se pojavi nevarnost, kakršno je prekomerno kopičenje strupov v telesu. Takrat se metabolizem pospeši, vročina narašča, kar povečuje zdravljenje. To stanje kontrolira hipotalamus, ki deluje kot nekakšen termostat človeškega telesa. Dr. med. H. Diamond ugotavlja: »Metabolizem sestavljata absorpcija hranljivih snovi in pa izločanje odpadnih snovi, torej strupov, ki nastanejo ob presnovi hrane in pa odmiranja in obnove celic. Vročina je nujna pri izločanju strupov, ki so se v telesu nakopičili in močno presegli sposobnost telesa, da bi jih toleriralo in izločilo brez te izredne prilagoditve. Vročina deluje kot katalizator, ki omogoča, da se strupi topijo, utekočinijo, preidejo v krvni obtok, kri jih prenese v organe izločanja (črevesje, mehur, pljuča in koža), od koder se izločijo iz telesa.« Ob določeni stopnji toksikoze, ko se telo želi rešiti že omenjenih strupov, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

Draženje

Utrujenost in izguba apetita sta v stanju draženja izražena še močneje. Nastaneta kot rezultat strupenih snovi, ki jih občuti naš živčni sistem. Srbenje kože, ki je s kakšnimi 4 bilijoni kožnih por največji organ izločanja, je močno izločanje strupov iz telesa in ko se ti pojavijo na površju kože, se ta vzdraži, srbi, peče … Drugi opozorilni znaki so lahko depresija, živčnost, vznemirjenost, zaskrbljenost, nespečnost, glavoboli ali blažje nelagodnosti in bolečine v drugih delih telesa. Ženske imajo lahko neredno ali bolečo menstruacijo, bolj so nagnjene k PMS (predmenstrualni napetostni sindrom), za katerim trpijo tudi še zelo mlada dekleta. To je stopnja, v kateri nas telo opozarja, da je treba nekaj ukreniti. Ljudje večinoma preživijo dolga obdobja svojega življenja v takšnem stanju in če daljše obdobje nič ne ukrenejo, se koncentracija strupov povečuje in pojavi se naslednja stopnja bolezni.

Vnetje

To je stanje, v katerem zdravniki šele prepoznajo patološke spremembe. Vnetje je izredno močno prizadevanje telesa, da bi izločilo te strupene snovi in odpadke presnove, da bi se očistilo in se okrepilo. Vnetja spremljajo hude bolečine, ki pa se nikoli ne pojavijo naključno; so najučinkovitejše opozorilo, ki pove, da bomo brez razumnih in pravilnih ukrepov ogrozili naše zdravje. V tej stopnji bolezni se strupi nakopičijo v določenem organu ali kakšnem delu telesa, ki je vneto zaradi stalnega draženja strupenih snovi. Naj omenimo nekaj takšnih bolezni uradne medicine: rinitis – vnetje nosne sluznice, sinusitis – vnetje sinusov, nefritis – vnetje ledvic, kolitis – vnetje črevesa, hepatitis – vnetje jeter, artritis – vnetje sklepov, limfodermitis – vnetje limfnih žlez, tonzilitis – vnetje mandeljnov, dermatitis – vnetje kože, pri luskavici telo prav tako iztiska strupene snovi skozi kožo.

Če z razumnimi in pravilnimi postopki zmanjšamo količino strupov, se telo samo reši te neprijetne bolezni. Večina ljudi ne razume opozorila in ne ve, da je to posledica prizadevanja telesa, ki se močno trudi izločiti nakopičene strupe. Zato gredo k zdravniku, ki med množico -itisov zagotovo odkrije znake določene bolezni in jih začne zdraviti z zdravili, ki pa nikoli ne odstranijo vzrokov težav. Zdravila boleče simptome samo potlačijo, bolečina popusti, toda težave ostanejo, koncentracija strupov pa se z vnosom zdravil še povečuje. S tem postopkom zdravljenja uspešno uničujejo imunski sistem oziroma bela krvna telesca, dokler niso prizadeti tudi drugi organi. Če nič ne ukrenemo, ta stopnja bolezni preide v kronično obliko.

Gnojenje, čiri

Ta stopnja bolezni se pojavi, ko je strateška količina celic in tkiv že uničena. Stanje je zelo boleče, saj je s tem prizadet tudi živčni sistem. Telo uporablja čire kot ekstremno pot izločanja strupenih snovi iz telesa. Če zmanjšamo količino strupov v telesu, telo samo odpravi čire. Čiri so lahko notranji – čir na dvanajstniku, na želodcu, ali zunanji – rana v ustih ali odprta rana na nogi. Če se ne odzovemo razumno in ne zmanjšamo koncentracije strupov v telesu, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

Zatrditev

To je zatrditev tkiva ali čira, ki ga telo obda z »vrečko« in trdim tkivom. To je način, s katerim telo shrani in obdrži te strupene snovi na določenem mestu in jim prepreči širjenje po telesu. Ta zatrdina je znana kot tumor, ki pogosto dobi diagnozo rak, vendar ni nujno, da je tkivo že rakasto. To je zadnja stopnja bolezni, v kateri so celice še pod nadzorom. Če še ne prenehamo z uničujočim načinom prehranjevanja in življenja, postanejo te celice zajedavske, podivjajo in delujejo neorganizirano. Ta stopnja se imenuje RAK.

Rak

V vseh šestih stopnjah bolezni telo uporablja neugodje kot sporočila. Če ta opozorila razumemo pravilno in če vzpostavimo korektivne mere, se opozarjanje preneha in neugodja ni več. Če pa nadaljujemo z ustaljenimi navadami in napačnim življenjskim slogom, postajajo opozorila močnejša in s tem tudi bolečina. Ta opozorilni sistem je eden najlepših primerov veličastnosti delovanja človeškega telesa. Zadnja stopnja v razvoju bolezni je rak, ki se običajno konča usodno, predvsem kadar se nadaljujejo vzroki, ki so pripeljali do tega mesta. Na tej stopnji je vitalnost telesa že zelo ogrožena, celice že dalj časa niso več pod možgansko kontrolo, zato se množijo divje, neorganizirano.

V najboljših okoliščinah se rak lahko zaustavi in pomakne na stopnjo nižje na lestvici stopenj bolezni, vendar je za to potreben zelo marljiv, koncentriran trud. Popolna odprava vzrokov oziroma dosledno izvajanje sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene lahko toliko obnovi telo, da samo uniči rakaste celice in tkiva. Ljudje sprašujejo, kdaj se rak pravzaprav začne. Higienisti, praktiki Naravnega zdravja vemo, da se začne z otrokovim prvim »zdravljenjem« prehladov, z zbijanjem vročine in vztrajnim, dolgoletnim kršenjem zakona Narave, ki velja za vsa živa bitja. Ta patološka veriga vodi do zadnje stopnje bolezni.

Alois Kolar, praktik & svetovalec Naravnega Zdravja – nutricionist

Komentiraj

*****************