Otrok nam pomeni vse na svetu in marsikateri starši bi naredili vse, da bi ga zaščitili. Strokovnjaki poudarjajo, da je kljub temu pomembno, da do otroka nismo preveč zaščitniški in mu damo prostor, ki ga potrebuje za svoj razvoj.


Študije kažejo, da preveč zaščitniško starševstvo lahko vodi v večje tveganje za anksioznost, depresijo, zlorabo drog, lahko ovira otrokov občutek neodvisnosti in samozadostnosti ter razvoj sposobnosti, ki so potrebne za uspešno spopadanje z različnimi življenjskimi situacijami. Strokovnjaki zato svetujejo, da otroku dovolimo, da čim bolj samostojno izkuša življenje. Če je dovolj star in sposoben in se želi igrati s prijateljem v parku, naj to stori – popolnoma samostojno.

Otrok in uspešnost

Ne igrajmo prepogosto super junaka

Da bi otroku pomagali na poti do tega, da odraste v neodvisnega posameznika, je pomembno, da ga iz rahlo neprijetnih situacij ne »rešujemo« prehitro. Kmalu bomo namreč ugotovili, da lahko samostojno reševanje težav otroku zelo koristi, saj na ta način pridobiva tudi vodstvene sposobnosti. Zato stopimo korak nazaj in analizirajmo situacijo preden mu kot »super junak« priskočimo na pomoč že ob najmanjši težavici. Ugotovimo, ali otrok v dani situaciji res potrebuje našo pomoč ali se lahko znajde sam – in na ta način razvija svojo osebnost.

Ne hvalimo ga preveč

Veliko študij je pokazalo, da otrok pravzaprav ne bi smeli nagrajevati, saj jih to ne nauči o resničnem svetu – nasprotno, vzbuja jim izkrivljen občutek lastne pomembnosti. Če nihče drug razen nas ne pohvali otroka, bo ta nehal verjeti v naše besede. To ga lahko spodbudi h goljufanju ali pretiravanju, da bi se izognil dejstvu, da ni naredil vsega tako dobro, kot je sprva mislil. Pomembno je, da se izognemo (lažni) hvali, ko vemo, da nečesa ni naredil tako zelo dobro. Raje ga prijazno opogumimo, naj poskusi ponovno.


Stran z občutkom krivde

Težko se je izogniti razvajanju otroka – sploh, ko vidimo, da je razočaran ali razburjen. Namesto da bi se počutili krivo, otroku raje razložimo, da ne more imeti vedno prav in da beseda »ne« pomeni, da ne more vedno dobiti vsega že samo zato, ker se ne počuti najbolje. Strokovnjaki ugotavljajo, da se razvajanje otroka začne takrat, ko mu nekaj podarimo zato, ker se čutimo v to prisiljene, in ne zato, ker tako želimo sami. Ta občutek krivde je lahko še posebej prisoten pri starših samohranilcih, ločenih starših in tistih, ki se nekonsistentno držijo svojih pravil.

Kaj storiti, če vas pesti občutek krivde? Izognite se nagrajevanju otroka z materialnimi stvarmi, saj bo tako dobil občutek, da si vedno, ko naredi nekaj dobrega, zasluži fizično nagrado. Otrok bo ljubezen začel dojemati materialistično in ne bo občutil vaše prave, brezpogojne ljubezni.

Delite svoje izkušnje

Starši se pogosto bojijo, da bodo s pripovedovanjem lastnih prigod otroku dali »dovoljenje«, da naredi enake napake. Če boste z otrokom ali mladostnikom delili in se pogovarjali o vaših preteklih napakah, mu boste odprli pogled na tovrstne situacije skozi vaše lastne oči. Tudi, če otroku dovolite, da na ustrezen način tvega, ga vselej opremite s svojimi lastnimi, neprecenljivimi nasveti.

Ne zamenjajte inteligence za zrelost

Starši pogosto težko razlikujejo med inteligenco in zrelostjo. Tudi, če vaš otrok dosega nadpovprečne rezultate na nekem področju, še ne pomeni, da je dosegel tudi stopnjo zrelosti, ki mu jo pripisujete. Da bi mu pomagali razvijati čustveno zrelost in zaupanje, mu dajte na razpolago dovolj svobode.


Delajte to, kar pridigate

Če se izogibate obveznostim, iščete krajšnice, se poslužujete belih laži ipd., se bo zelo verjetno enako začel obnašati tudi vaš otrok. Otroci se namreč hitro učijo in zelo radi kopirajo obnašanje staršev. Zato bodite otroku dober zgled. V poplavi materializma je pomembno tudi to, da otroku pokažete, da nagrada za nekaj, kar so naredili dobro, ni nujno materialna dobrina, ampak je lahko tudi čustvena.

Komentiraj

*****************