Mala Martina je bila zelo uspešen otrok. Na mnogih področjih je izstopala in s svojo prizadevnostjo ter vztrajnostjo bila model idealnega otroka predvsem učiteljem.


ljubezen

Ko je odraščala, se je njena izjemnost postopno izgubljala, postajala je podobna vrstnikom – tako po študijskih rezultatih kot po življenjskih uspehih. Danes je odrasli Martini povsem jasno, odkod njena ‘nadarjenost’ in uspešnost v otroških letih. “Moji uspehi so bili edini način, da sem pritegnila pozornost svojih staršev in prejela potrebno ljubezen skozi pohvale, ki sta mi jih izrekala. To mi je dalo spodbudo in voljo, da sem se trudila še bolj, tako pri glasbi, tujih  jezikih, atletiki, matematiki … Zame je bil uspešen rezultat predvsem pot do tega, da sem pritegnila pozornost mame in očeta in vsaj nekaj časa bila v središču njunega življenja. Ob tem sem imela občutek, da jima nekaj pomenim.”

Povej mi, da me imaš rad

To je samo eden od načinov, s katerimi mnogi otroci poskrbijo za to, da je vsaj  deloma potešena njihova temeljna čustvena potreba, to je potreba po sprejetosti in po ljubezni. Majhen otrok, dojenček, je v normalnih razmerah deležen veliko te prepotrebne hrane in si jo zna z jokom tudi zagotoviti. Dotik, ljubkovanje, materin in očetov glas – vse to ga pomiri in poteši. Ko pa odraščamo, se nam dogaja, da starši in drugi odrasli zaradi različnih razlogov ne ‘(u)slišijo’ v zadostni meri te potrebe. Tako si je otrok primoran zagotoviti zadostno količino ljubezni na drug, bolj posreden način. In ker otroška iznajdljivost ne pozna ovir, so načini, s katerimi pritegujejo pozornost staršev in drugih odraslih, zelo različni.

Tako je na primer zanimiva pripoved moškega, ki je v mladosti pogosto prosil svojo mamo, da mu s kremo namaže obraz. Tisto, kar je bilo pomembno pri tem dejanju, je bil dotik materinih rok in ne namazan obraz. To je bil njegov način, kako si je pomiril potrebo po dotiku, ki je mnogim ljudem pomemben izraz sprejetosti in ljubezni. Seveda kot otrok vsega tega ni tako analiziral, a danes svojo takratno željo razume na ta način. Velikokrat si zlasti deklice prikličejo pozornost in ljubkovanje z jokom. V očkovem ali maminem naročju se počutijo varne in ljubljene, in če ne gre drugače, se tja pride s solzami. Tudi izmišljevanje nenavadnih dogodkov in zgodb je način, s katerim nekateri otroci pritegnejo pozornost staršev, saj se ob pripovedovanju počutijo pomembne in upoštevanja vredne. Načinov za pridobivanje naklonjenosti je še veliko. Otroci znajo s svojo prilagodljivostjo ugotoviti, da si npr. oče vzame čas zanje, če so zelo uspešni v šoli, pri mami pa prejmejo več nežnosti in spodbude, če ji ne ugovarjajo in so ubogljivi.


Na tak in podoben način se že v zgodnjem življenjskem obdobju oblikujejo mnoge strategije in vedenjski vzorci, s katerimi dobimo tisto, kar želimo.V otroštvu je to predvsem prepotrebna pozornost, ki jo otrok čuti kot čustveno potešitev, in občutek, da ga imajo starši radi. Kasneje pa … pregovor pravi, da iz majhnega raste veliko. In iz otroka se z leti oblikuje odrasla osebnost. Tudi v odraslem človeku so potrebe po ljubezni, sprejetosti in potrditvi še kako prisotne. Imamo pa odrasli ljudje še cel kup drugih pričakovanj, želja, zahtev in strategije iz otroštva so uporabne tudi v tem primeru.

Četudi o teh potrebah ne govorimo na glas, pa jih izražamo skozi svoje vedenje. Od določenih ljudi pričakujemo, da nam jih bodo zadovoljili. To so zlasti naši najbližji. Tako lahko pri odraslih ljudeh predvsem govorimo o načinih – strategijah, s katerimi dosežemo (ali skušamo doseči) to, kar hočemo. Včasih je to sprejetost, potrditev, ljubezen, moč ali usmiljenje, drugič uveljavljanje svoje resnice ali beg pred odgovornostjo in podobno. Največkrat se svojih načinov doseganja teh ciljev niti ne zavedamo, saj so že tako ‘zakodirani’ v našo osebnost, da se samodejno (podzavestno) izražajo. K temu pa dodajmo, da nekaterih vedenjskih vzorcev, ki jih kot odrasli uporabljamo, nismo oblikovali sami, temveč smo jih privzeli iz okolja, kjer smo odraščali. Kot neke vrste dediščina družine so.

Se lahko prepoznamo

Pomudimo se še pri nekaterih najbolj poznanih strategijah vedenja, ki vodijo človekova prizadevanja za dosego različnih, že prej navedenih ciljev.

Zamera in kujanje sta orodji mnogih, ki so v otroštvu z jokom in občutkom usmiljenja  pritegnili pozornost staršev in njihovo ‘sočutje’ ali ugotovili, da se z jokom lahko ubranijo graje staršev. Ker pa odrasli brez tehtnega razloga težko pademo v jok, se največkrat  poslužimo zamere, kujanja ali jeze namesto solz. Toda če je to delovalo pri očetu in mami, ni jamstva, da bo tudi pri partnerju.


Izogibanje je tudi eden pogostih vedenjskih vzorcev, ki korenini v otroštvu. To strategijo prepoznamo po večnem iskanju izgovorov in opravičil, zakaj nekaj smo ali nismo naredili. Tudi izmikanje temi pogovora, ki je za nas neprijetna, sodi v to kategorijo. Za vse načine izogibanja je značilno, da so uspešen beg pred odgovornostjo. Enako velja za strategijo zatiskanja oči pred dejstvi, kar počno alkoholiki in drugi odvisniki, ki s tem, ko si ne priznajo resnosti problema, skušajo ubežati pred odgovornostjo. Prav to  počnemo tudi, ko si ne priznamo kake svoje pomanjkljivosti ali napake, pa čeprav nas nanjo opozarja okolica ali celo globoko v sebi vemo zanjo.

Kazanje neresnične podobe navzven je način, s katerim želimo prikriti svoje notranje, psihično  dogajanje. Podoba, ki jo kažemo navzven, se ne ujema z našim počutjem, a si jo nadenemo, ker ne želimo, da bi drugi vedeli, kaj se dogaja v nas. Tudi to ravnanje ima največkrat vzroke v mladosti, ko smo ob razkrivanju svoje notranjosti naleteli na nerazumevanje, posmeh ali kakšen drug odziv, ki nas je prizadel. Prav mogoče pa je, da smo bili deležni vzgoje, ki nas je navajala na čustveno zaprtost in izražanje prijazne ter srečne podobe drugim. Taki nauki se pogosto skrivajo v stavkih kot: “Nasmehni se že malo, saj veš, da ne maram, da si žalosten.”

Nerganje, pritoževanje in stokanje uporabljamo takrat, ko želimo drugim sporočiti, da se nam godi krivica. Ljudje, ki uporabljajo te metode, verjamejo, da so za njihovo situacijo odgovorni drugi. To je lahko država, sistem, drugi ljudje, usoda … Z nerganjem in pritoževanjem zbujajo pozornost in pričakujejo od drugih, da bodo rešili njihov problem. “Jaz sem žrtev, storite vendar nekaj, da ne bo tako!” je njihov moto. Nergači se obnašajo kot otroci, ki želijo, da starši naredijo nekaj namesto njih. Morda so kot otroci tudi tako ravnali. Spet gre za neko vrsto izogibanja odgovornosti, a tokrat tako, da želijo odgovornost preložiti  na druga ramena. Zato delujejo na način, da v drugih ljudeh vzbudijo občutek nelagodja, ki naj bi jih spodbudil, da nekaj ukrenejo in jim pomagajo.

Obtoževanje in pridiganje skrivata v sebi pritisk, s katerim želimo doseči, da drugi naredijo to, kar mi hočemo. Obtožujemo lahko z zbujanjem občutka krivde, s poniževanjem ali posploševanjem v stilu ‘nikoli ne bo nič iz tebe’. Pridiganja pa se poslužimo, ko želimo, da bi drugi ravnali v skladu z normami, za katere menimo, da so pravilne. Ali so res, se lahko vprašamo, če sebe prepoznamo v vlogi pridigarja. Še huje pa je to, da se s pridiganjem postavimo nad druge in jim s svojo govorico telesa ter morda tudi z besedami sporočamo: “Jaz vem, kako je treba. To, kar ti počneš, je narobe.” A v resnici kažemo na ta način le svojo ujetost v neko predstavo in nesposobnost vživljanja v druge ljudi ter sprejemanja drugačnosti.


Mnogo je še različnih načinov in strategij, s katerimi nezavedno, včasih pa tudi zavestno iščemo svoje mesto, veljavo ali občutek, da smo ljubljeni. Zlasti izrazito prihajajo ti načini v ospredje pri odnosih z drugimi ljudmi. A dokler nam ‘uspeva’, problema ne vidimo. Šele ko nas življenje postavi pred kakšen  nov odnos, kjer stare strategije ne ‘vžgejo’ ali pred problem, ki se mu več ne moremo na noben način izogniti ali pa nam kdo pove, kako vidi te naše značajske poteze, se pričnemo spraševati, kaj bi lahko spremenili. Če ob tem čutimo še utrujenost od napornih odnosov, dokazovanja drugim ali prikrivanja svojih čustev, potem je res čas, da nekaj spremenimo, predvsem pa opustimo. Opuščanje te ‘prtljage’ je podobno kot bi spuščali vrv, ki se je obupno oklepamo, da ne pademo v prepad. Toda ko vrvi več ne moremo držati in jo spustimo, presenečeni ugotovimo, da stojimo na trdnih tleh in je bilo držanje vrvi nepotrebno. Enako velja za naša prepričanja, hotenja, zamere, jezo,  tekmovalnost, izogibanje odgovornosti, cinizem … Ko jih spustimo, šele zares začutimo oporo, moč in smer svojega življenja. In zagotovo je v takem življenju tudi dovolj ljubezni.

Renata Bokan

Komentiraj

*****************