Sramežljivost se po navadi pokaže že pri majhnih otrocih, a lahko nastopi tudi šele v puberteti – predvsem v odnosu do nasprotnega spola. Bi nas moralo skrbeti, če otrok ni najglasnejši na zabavi in tisti, ki bi začenjal pogovor?


Marsikaterega starša jezi otrokova sramežljivost. Tudi če so starši sami sramežljivi, si pogosto želijo, da otrok ne bi bil tak. Velikokrat se zgodi, da ga proti njegovi volji silijo k družabnosti. Zavedati se je treba, da ni nič narobe s tem, če otrok ne uživa v zabavah in se igra le z majhnim številom prijateljev, s katerimi si deli zanimanja. Sramežljivost ni bolezen in nehrupni otroci se po navadi presenetljivo dobro razumejo s hrupnejšimi in bolj vpadljivimi prijatelji.

Otrok in samozavest

Otrok ima lastno osebnost, ki je ne bomo mogli spremeniti. Lahko mu le pomagamo pri tem, da se bo okrepila njegova samozavest. Če mu vzbudimo zanimanje za nekaj novega in ga spodbudimo k različnim aktivnostim, bo postal samozavestnejši in v družbi ne bo tiho, saj bo vselej našel temo za pogovor. Otrok potrebuje pomoč strokovnjaka le v primeru, da ga njegova sramežljivost omejuje do točke, ko ne more normalno živeti.

Zagotavljanje občutka varnosti

Če otrok od staršev dobi podporo in brezpogojno ljubezen, dobi močan občutek varnosti. Prav slednji mu bo pomagal, da se bo v življenju lahko spopadal s težavami. Če otroštvo spremlja negotovost (npr. pogosto menjavanje skrbnikov, odkrito nestrinjanje med staršema glede njegove vzgoje), se to lahko kasneje razvije v zmedenost in negotovost ter celo duševno motnjo. Seveda morajo starši paziti, da ne ravnajo preveč zaščitniško, saj bi dosegli nasproten učinek – otrok bi se brez njih v zunanjem svetu začel počutiti negotovo.


Spanje z medvedkom

Dojenček ali majhen otrok je morda vajen spati z mehkim predmetom, ki ga je moč tudi sesati. To igračko stisne k sebi, ko je utrujen, pretresen ipd. Gre za predmet, ki v otroku vzbudi občutek varnosti, saj ga spominja na prve tedne življenja v materinem naročju. Otrok bo spanje z igračko opustil med petim in šestim letom starosti, lahko pa nanjo ostane navezan vse otroštvo. Pri tem seveda pazi, da se s svojim medvedkom ali zajčkom ne pokaže v družbi. Če otroku njemu ljubo igračo prezgodaj vzamemo, bo morda začel sesati palec, to navado pa ohranil vse do najstniškega obdobja.

Kako pomiriti otrokov strah?

Otroci zelo radi poslušajo pravljice, v katerih nastopajo tudi malce strašljiva pravljična bitja. Takšne zgodbice so koristne, saj omogočijo otrokom, da se soočijo s strahom v varnem okolju. Po raziskavah sodeč se otroci bolj bojijo zgodbic, ki jih gledajo v filmih, saj oseb na ekranu, ki govorijo in se premikajo, ne morejo nadzorovati s svojo domišljijo. Otroka zato pogosto prestraši del zgodbice, ki jo je videl na televiziji ali smo jo prebrali mi. Znak, da otroka nekaj muči, je, da stalno zastavlja enaka vprašanja. Takrat otroka pomirimo tako, da mu povemo, da razumemo njegov strah, vendar zanj ni razloga. Z igračami ali barvicami mu pomagamo, da prežene strah skozi igro in ustvarjalnost ter morda postane manj občutljiv.

Ko je otrok že nekoliko starejši, se lahko začne bati dogodkov iz realnega sveta, npr. ugrabitev, nesreč ipd. Naloga starša je, da otroka takrat nežno opogumi, da se sooči s svojim strahom.

VEČ VSEBIN: