Danes se v povezavi z medosebnimi odnosi oziroma določenimi ljudmi pogosto omenja toksičnost. Morda ste tudi za sami za nekoga že rekli, da gre za toksično osebo. To je sicer lahko precej širok pojem, zato je dobro, da nekoliko specificiramo, za kaj gre, ko uporabljamo takšne oznake. Prav tako pa se moramo zavedati, da niso samo posamezniki tisti, ki so lahko »toksični«. Pogosto je mogoče govoriti tudi o toksičnih družinah. Kot lahko verjetno domnevate, v takšnih družinah običajno najbolj trpijo otroci. Kaj so torej tisti najpogostejši znaki, na podlagi katerih je mogoče govoriti, da gre za »toksično družino«?


Toksična družina

Družina – nedotakljiva vrednota?

Najpogostejši rezultat odraščanje v toksični družini je omajana samozavest v kombinaciji z nezaupanjem do sveta oziroma drugih ljudi. Mnogi tako menijo, da je precej bolje govoriti o toksičnih starših kot o toksičnih družinah. Starši so namreč tisti, ki v družini zasedajo »pozicijo moči«. Ne glede na to konkretno poimenovanje, pa je jasno, da ta tema še vedno ni deležna pozornosti, ki bi si jo zaslužila. Precej lažje namreč obtožimo posameznika, da je »toksičen«, medtem ko se zdi družina pogosto nedotakljiva svetinja – okolje, v katerem naj bi bili varni, sprejeti in ljubljeni. Žal pa realnost mnogokrat ni takšna. Določeni vzorci obnašanja staršev še posebej izstopajo, ko govorimo o toksičnih družinah …

Družine, kjer je v središču ena sama (narcisoidna) oseba

Pogosto so »toksične družine« organizirane tako, da je v središču dogajanja večinoma en sam član, ki pravzaprav nadzoruje vse. Običajno gre za posameznike, ki so zelo narcisoidni, pogosto pa tudi manipulativni. Za druge člane lahko to pomeni ogromno omejevanja svobode. Oseba, ki nadzoruje dogajanje v družini, ne kaže nikakršnega spoštovanja do drugih. Ne upošteva njihovih želja in potreb. Otroci, ki odraščajo v takšnem okolju, imajo seveda tudi kasneje pogosto občutek podrejenosti. Težko se postavijo zase in zahtevajo spoštovanje, ki jim pripada. Še posebej ob stiku z »avtoritetami« se hitro ponovno znajdejo v vlogi nemočnega otroka, čeprav gre za odrasle in samostojne osebe.

Ko otroci prevzamejo vlogo staršev …

Še ena precej tipična oblika »toksične družine« je tista, v kateri starši niso zares zreli za svojo vlogo, zato ogromno odgovornosti prelagajo na otroke. V tem primeru morajo otroci zelo hitro odrasti in se spopadati z nalogami, ki jih v resnici še niso zares kos.


Starši, ki prenašajo svoje frustracije na otroke

Seveda so starši zgolj ljudje, zato pogosto doživljajo tudi negativna čustva. Vendar pa je pomembna razlika v tem, kako nato ravnajo s temi čustvi. Za toksične družine zelo značilen pojav je, da starši težko obvladujejo frustracije in jih pogosto prenašajo na otroke. Tako se otroci soočajo s strahovi, ki pravzaprav niso njihovi, pogosto pa tudi s hudimi občutki krivde. Takšni starši poleg tega otroke pogosto silijo, da dosegajo cilje, ki jih sami v otroštvu niso mogli, kar lahko seveda pomeni ogromno pritiska za otroke.

Uporaba otroka kot orožja v boju s partnerjem

Zagotovo ena najslabših stvari, ki jih lahko starši naredijo, je ta, da otroka uporabijo – oziroma izrabijo – kot orožje, kadar pride do prepirov med partnerjema. To lahko v končni fazi pomeni tudi manipuliranje z otrokom, če pride do ločitve. Posledično je otrok ujet med dvema ognjema. V želji, da ne bi nikogar prizadel, potiska svoje želje na stran, kar seveda nikakor ni dobro za zdravo odraščanje.

Komentiraj

*****************