V zvezdah piše vse, znamo reči. Če naj bi čimveč izvedeli o sebi, so mnogi prepričani, da jih dovolj označuje že njihovo znamenje horoskopa in berejo horoskope v časopisih, medtem ko nekateri drugi iščejo rojstne liste ali pa o svojem rojstvu sprašujejo mame, da bi izvedeli tudi čas rojstva. Če vemo, da se podznak – in z njim praktično celoten horoskop – spremeni približno vsaki dve uri, potem k astrologu nikar ne prihajajmo brez tega podatka.


čas rojstva

S problemom netočnih rojstnih časov se astrologi ubadajo že od zdavnaj. Svoj čas so bile stranke premožne, pomembne in razmeroma redke (saj se je astrologija šele v 20. stoletju spustila med “navadne smrtnike”), zato si je bilo treba pomagati na kakršen koli način. Večina zapisov in rezultatov prizadevanj iz prejšnjih časov se ni ohranila, ampak izginila skozi čas, eni od metod pa se je uspelo obdržati do današnjih dni. Gre za metodo srednjeveškega italijanskega astrologa Guida Bonattija, ki je izkustveno (na podlagi velikega števila primerov) ugotovil, da se v primeru približno enakega odstopanja dveh planetov od osi MC – IC ta os v resnici nahaja natančno MED planetoma. (Teorija je dobila še več zagovornikov potem, ko je astrologija pričela uporabljati pojem midpointa, t.j. središčne točke med dvema planetoma, kajti pri Bonattijevi metodi gre prav za to.)

Mnenja o metodi sami so deljena. Omenjena Catherine Aubier jo omenja v svoji Enciklopediji astrologije, vendar dvomi v njeno verodostojnost. Francoski astrolog B. Crozier je to metodo dolga leta uporabljal pri svojih statističnih raziskavah bolezni in njihovega odseva v horoskopu, vendar jo je zavrgel, ko je prišel do zanesljivega dokaza o možnostih identifikacije bolezni s pomočjo središčnih točk – v primeru, da je oseba imela več bolezni hkrati, je Bonattijeva metoda odpovedala.

Danes, ko imamo na voljo izredno natančne rojstne podatke, je mogoče metodo postaviti pod drugačen drobnogled in se prepričati o njeni dejanski vrednosti. To delo še čaka nekoga, ki se bo s kančkom statistične žilice spravil nad porumenele papirje, bati pa se je, da Bonattijeva metoda tega preizkusa ne bo preživela.


Druga taka znanstvena metoda je dosti mlajšega izvora, v svoji knjigi “Prognose” (Metz Verlag, Zürich 1955) pa jo je predstavil nemški astrolog Heinrich Kündig. Za izhodišči svojemu strokovnemu in nedvomno resno zastavljenemu delu je vzel meridian, ki ga uporablja kot časovno os, in astronomsko dejstvo, da znaša razdalja od Meseca do Sonca desetino razdalje med Soncem in Saturnom. Izračune je nato s pomočjo dveh enostavnih formul izpeljal iz razdalje med položajema obeh vladarjev točk MC in IC.

Teorija je zanimiva, da nekateri prisegajo nanjo, je videti tudi iz dejstva, da je njegovo metodo mogoče najti v nekaterih (zlasti nemških) astroloških računalniških programih kot nedeljivi sestavni del. Povzetek in svojo razlago metode je v sedemdesetih letih objavila danska astrologinja Irene Christensen v knjigi “The Precise Astrological Prediction”, ki si jo je mogoče izposoditi pri avtorju članka. Knjiga vsebuje osnovo teorije, lastno razlago avtorice, nekaj primerov in vse potrebne tablice za izračune in razumevanje metode.

O metodi je pisal tudi že omenjeni astrolog Crozier, ki zatrjuje, da jo je testiral pred leti, a da je do nje ostal nekoliko skeptičen. (Ena od zanimivosti, povezanih s to teorijo, je tudi dejstvo, da predvideva uporabo edino Placidusovega sistema izračuna hiš.)

Druge metode se naslanjajo na bolj konkretna dejstva, v glavnem pa so zasnovane na povratnih informacijah, ki jih astrolog dobiva od svojega sogovornika-stranke, zato so za izdelavo horoskopa za osebo, s katero astrolog ni vzpostavil daljšega kontakta, neuporabne (pri naročilih po telefonu, na primer). Gre za to, da se – iz izkušenj izhajajoč – določeni bistveni dogodki v življenju zgodijo ob prehodih planetov preko kotnih točk ali pa v terminih, ko se planeti teh točk dotaknejo v direkcijah ali progresijah. Nadaljnja možnost je tudi, da je točka v horoskopu, kjer se planet nahaja ob nekem takem bistvenem dogodku, v močnem aspektu z nekim planetom. Korekcije se nato opravijo glede na pogostost takih odstopanj v planetarnih položajih.


Tudi tu pa velja opozoriti na previdnost, saj tudi v prehodih, direkcijah in progresijah obstajajo orbisi (področja delovanja planetov in točk), ki zadevo nekoliko zapletejo.

Ker ob zaključku lahko priznamo, da navedene metode le ne ponujajo “deus ex machina” (bogca iz škatlice), ki bi nam kar tako rešil problem nenatančnega rojstnega časa, astrologove težave ostanejo. Še vedno se mora nasloniti na podatek, ki ga ima, pa še tu zelo pogosto prihaja do pojava, da materin podatek in tisti z rojstnega lista nista enaka. (Avtorjeva praksa kaže, da velja bolj verjeti materam, čeprav so seveda tudi tu odstopanja. Prav tako velja, da gre v večini primerov, ko je bila po povratnih informacijah opravljena korekcija, za čas PRED navedenim in le redko za čas kasneje od navedenega. To je razumljivo čisto iz tehničnega vidika: ob rojstvu je dosti pomembneje, da je otrok zdrav in cel, zato na uro pogledajo šele tedaj, ko se nanjo utegnejo spomniti.) Zaradi tega je zanimivo primerjati najrazličnejše izkušnje in prakso astrologov s celega sveta, ni pa izključeno, da se tudi pri nas najde kak uporaben sistem, ki bi pomagal razrešiti to večno astrologovo zagato, ki se pojavi v trenutku, ko njegov sogovornik izreče “rojen sem bil ob šestih”.

Astrologija, Bern Jurečič

Komentiraj

*****************