Dandanes, ko je svet vedno bolj prenapolnjen z informacijami vseh vrst, ljudje opažamo, da smo se v vrtincu časa že dodobra izgubili in se zatorej začenjamo spraševati že najbolj temeljne stvari o sebi, o naravi, o življenju in o smislu.


odnosi

Ko se v lastni koži ne počutimo najbolje, iščemo vse mogoče načine, da bi se našli, ter pri tem gledamo nase in okoli sebe. Za svoje nelagodje in nesrečo iščemo vzroke v vremenu, okolici, naravi, tehnologiji, značaju in zvezdah ter smo pri tem manj ali več samokritični in več ali manj kritični.

Jaz ali on

Zakaj smo najprej pripravljeni krivdo (ali odgovornost) iskati drugje in ne pri sebi, ni težko odgovoriti. Če naj bi človek v življenju, tem konglomeratu odnosov, vplivov, pritiskov in možnosti, obstal živ, cel in zdrav, se mora boriti, prizadevati si ostati močan in pokončen, torej ostati karakter, ostati “jaz”. Brez določene mere ljubezni do samega sebe tega seveda ni mogoče doseči. A če pustimo ob strani dosti veliko možnost, da ta svoj “jaz” vsiljuje premočno in tako postane egoist ali pa egocentrik, je jasno, da “moraš imeti rad sebe, sicer to sčasoma nisi več ti”. A če imamo radi sebe, potem ni nič čudnega, da v primeru konflikta z okolico že po zakonu ohranitve najprej pomislimo, da so za ta konflikt krivi drugi. Šele od stopnje (samo)kritičnosti je odvisno, ali potem pri okrivljenju drugega vztrajamo ali pa v enem od naslednjih trenutkov ali korakov pomislimo, da morda še obstaja druga možnost. Potem možnosti, ki so preostale, pretehtamo in ugotovimo dejansko stanje ter v skladu z ugotovljenim tudi ukrepamo na način, ki se nam zdi primeren – če se nam ukrepanje sploh zdi potrebno in pomembno. (Ukrepanje seveda ne pomeni avtomatsko tudi zunanje akcije; čisto dovolj je, da v spomin zapišemo spoznanje, ki bo vplivalo na naše vedenje v prihodnjih stikih z določeno osebo ali pa v določenih situacijah. Navzven akcije v tem primeru sicer ni, posledice pa kljub vsemu so.)

Tu je mogoče navesti številne ilustracije, kako v takem primeru reagirajo posamezni tipi ljudi. A poglejmo si samo nekatere. Obstajajo ljudje, ki si o večini poznanih primerov ustvarijo svoje mnenje in se ga oklenejo kot neke vrste ščita (obrambe pred nevarnim svetom “tam zunaj”), pri čemer vsa nova spoznanja primerjajo s temi vzorci ter se zato odzivajo zelo predvidljivo, a tudi neprijetno. (Vstavljanje neke nove situacije v nabor že znanih je zanje neke vrste rojstvo ali vsaj zelo huda težava.) Nekdo drug, na primer, sprejema vse dražljaje od zunaj kot nov izziv, nikoli mu ni dovolj dogajanja, in če ga ni dovolj, ga celo vzpodbuja sam; četudi gre morda za prijetno in pozitivno usmerjeno osebnost, jo ljudje praviloma jemljemo kot naporno in vse prej kot dobrodošlo. Tretja slika predstavlja nekoga, ki nikoli o ničemer ne izrazi nikakršnega mnenja; pri taki osebnosti nikoli ne vemo, na čem smo, kvečjemu to lahko izvemo kasneje, ko smo na celo zadevo že pozabili, ali pa se celo zgodi, da nas taka oseba pusti kuhati se na lahnem ognju ter razmišljati, ali se bo kaj zgodilo ali ne. In omenimo še osebnost, ki svoji okolici vedno znova vsili svoje lastno prepričanje in svoja načela, pri čemer drugačnosti in oporekanja ne prenaša dobro ter v skladu s tem tudi ukrepa, na primer z izolacijo (“če ne more biti po mojem, potem pa nič”) ali pa s krutostjo (kaznovanje na en ali drug način).


Odnos ni samo zadeva dveh

V tej točki se moramo dotakniti pojma odnosov. Napačno bi bilo pomisliti na medsebojne odnose – o tem je danes napisanega že zelo veliko. Gre preprosto za odnos “nasploh”, za odnos do drugih, odnos do sebe, do narave, do življenja. Recimo, da nekdo skozi življenje potuje bolj ali manj sam ali pa neodvisno od okolice, njegova pot je jasno začrtana in po možnosti neomajna. Drugi pa se bo ustavljal ob vsakem dogodku ali srečanju s sočlovekom, vedno znova bo preverjal svoja stališča in lastno pot, ki bo zaradi tega seveda v veliki meri bolj odvisna od drugih, od okoliščin in od dogajanja kot pa od njegovih namenov, kakršni so že bili ob začetku te njegove poti. Gre torej za interakcijo, vpetost, sodelovanje, odzivanje, nenehno spreminjanje, dopolnjevanje in izboljšavo življenjske poti.

V astrologiji o odnosih govori kar nekaj dejavnikov, najbolj izpostavljena pa so v tej smeri štiri področja, ki jim pravimo tudi (astrološke) hiše. Pravimo jim “hiše odnosov”, to pa so 3., 7. in 11. hiša. Zlasti je značilno prvo med njimi, ki je po analogiji povezano s planetom Merkurjem, vladarjem komunikacije, gibanja, sprememb, govora, sorodnikov, trgovine, prometa, mladosti in še čuda drugih zadev. V tem polju ne vidimo samo kvalitete odnosov z brati in sestrami (ki tudi sodijo v to domeno), temveč je polje veliko širše – govori namreč o odnosih v najširšem možnem pomenu.

Tretja hiša

V času našega razvoja in odraščanja gre za obdobje nekako med letom in pol starosti do dobe treh let in pol. V tem času – ko je za nami obdobje zahtevanja pozornosti, ker smo pač tu, kar se na primer kaže v joku, in obdobje spoznavanja otipljive stvarnosti, ko na primer vse prijemamo in vlečemo v usta – že racamo in poskušamo artikulirano govoriti, spoznavamo pa tudi okolico. Se pravi, da dojemamo okoli sebe osebnosti drugih – bratje, sestre, sosedje in v začetku tudi starši ustvarjajo naše okolje, kjer se nekaj dogaja, kjer počasi vedno bolj razumevamo komunikacijo in namene drugih ter se učimo izražati tudi lastne namene.

Poslušati je treba tudi druge, sicer sami ne bomo znali govoriti. Gre torej za primerjanje vzorcev, njihovo sprejemanj in sortiranje. V tej dobi ugotovimo, da smo “eden od številnih” ter se učimo uveljavljanja – predvsem s komunikacijo. Ni čudno, da je za znamenje Dvojčkov (ki jim enako kot tretji astrološki hiši, hiši komunikacije, vlada Merkur) zelo značilen stavek “Še jaz!”. (Primer: povejte nekemu Dvojčku šalo. Malo je možnosti, da vam potem šale ne bi povedal tudi on; TUDI ON namreč lahko napravi isto kot vi. In tu ne gre za vas ali za šalo – pomembno je, da on ni nič slabši ali manj sposoben, šalo pa ima tako in tako vedno pri roki. To možnost bo torej tudi izkoristil. Rešitev: če pripovedovanje šal naj ne bi teklo v nedogled, pustite, da zadnjo pove Dvojček.)


Beseda o sistemih

Pojem odnosov sam po sebi govori o spreminjanju in stalnem toku. Morda poreče kdo, da seveda obstaja tudi tako imenovani “stalni, stacionarni odnos”. O tem bi se dalo razpravljati, zlasti o tem, da se potem nobena stran v takem odnosu ne sme spreminjati, sicer gre le za “vztrajanje ene strani na okopih”, kar pa ne pomeni “stalnosti v odnosu”. Če bi bili take vrste odnosi nekaj običajnega, potem ne bi mogli govoriti o principu “Vse teče”, ki velja za vse v naravi.

Vprašanje torej ni v tem, kakšen nek odnos JE, ampak kaj se DOGAJA z njim, kako se razvija, spreminja, preoblikuje. Tu pa pridemo do možnega problema, ki ga niti slučajno ne moremo jemati kot obrobnega, nepomembnega. Vsaka sprememba sistema seveda izziva naslednje spremembe tega istega sistema ali pa katerega od njegovih ali sosednjih podsistemov. Vsaka stvar v naravi se torej odziva, reagira na spremembe. Ni nujno, da tak odziv vidimo. Narava recimo, je znana po tem, da odziv na človekovo ravnanje pokaže z zakasnitvijo ali morda čisto na drugem koncu.

Tipičen tak primer so poplave v Bangladešu, ki so v zadnjem času intenzivnejše in so posledica sistematskega krčenja gozdov na pobočjih Himalaje. Tu gre za lep primer odnosa. Odnos človeka do sebe, do denarja (eksistence), do narave – stvar prioritet. Ker nima čustev, se narava ne odziva užaljeno tako kot človek. Nekaj se pač zgodi. Človek potem seveda reagira na to dogajanje in recimo napravi velik jez, ki je naravi spet tujek drugačne vrste. In zgodba teče dalje.

Poanta tega primera je v tem, da se človek obnaša samozadostno. Kilogram in pol možganov in primerna količina inteligence mu daje navidezno pravico do uravnavanja stvari po svoje, današnje stanje Zemlje pa je lep pokazatelj tega, da človek ni na najboljši poti. Danes je že vse močnejši glas, ki pravi, da moramo z naravo živeti v sožitju, saj je to edini način, da vrsta ostane še naprej. Toda ali smo sposobni doseči to?


Človek človeku – ovca ali volk?

V medsebojnih odnosih seveda ni nič drugače. Vsi govorimo o odnosih, o ujemanju, o razumevanju in podobno, stopnja ločitev pa je vedno višja. Počasi prihajamo do spoznanja, da drug drugega ne znamo niti poslušati, kaj šele, da bi si prizadevali za razumevanje. Zato plačujemo druge, ki nas za ta denar poslušajo. Na zahodu to počno psihoterapevti, ki so postali celo statusni simbol – nesmisel posebne vrste!), pri nas pa še po starem prijateljice, zdravniki, sodelavci. Kar pomeni, da imamo težave z eno od navidezno preprostejših stvari – s komunikacijo. Toda s “pravo” komunikacijo, ki seveda ni le govorjenje, temveč je tudi poslušanje. To pomeni, da imamo težave s tistim, česar smo se naučili pri dveh letih. Z osnovo. Da bi se otrok naučil govoriti, mora najprej poslušati. Reakcija – prilagajanje spremembam, ki jih komunikacija prinaša – prihaja šele kasneje. Z vsemi opisanimi možnostmi in še s tisoči drugih.

Šele tedaj – ko obvladamo komunikacijo, se pravi tudi poslušanje – se lahko vprašamo, ali se sploh znamo prilagajati? Znamo enostavno reči “je pač tako”? Ali pa se trudimo zadržati tisto, kar poznamo, česar smo vajeni in kar predstavlja našo – neredko celo samo navidezno – varnost? Prepogosto raje govoričimo, se izmikamo, prepričujemo ali celo izsiljujemo, da bi se izognili neizogibnemu – spremembi.

Bern Jurečič

Komentiraj

*****************