Najprej vam želim povedati, da so odkritja nekaterih antropologov povsem drugačna od stališča ortodoksne znanosti. Navedem naj samo dva: Walker, Brynt in v bližnji prihodnosti jih bo vedno več, toda za to bodo porabili še ogromno denarja davkoplačevalcev in samo to je njihov cilj; to omogoča zavlačevana profitabilnost, ki jo prinaša na osnovi denaturirane, devitalizirane, mrtve hrane hranjen človek, na osnovi napačnega življenjskega sloga živeči človek, torej bolan človek, ki ga lahko stroka nato navidezno zdravi in lepo živi od tega zdravljenja (delnice farmacevtske industrije na osnovi takšnega zdravljenja kotirajo najvišje na vseh svetovnih borzah, ne le slovenski).


Tako antropolog dr. Alan Walker kot dr. Vaughn Brynt sta ugotovila, da je človek, kot ga slika ortodoksna znanost, lovec in mesojedec (ki na ognju peče grobo razkosane dele živalskih trupel), samo MIT (šele pred cca 10.000 leti se je postopoma pojavljal ogenj, ki je omogočil pečenje, kuhanje, udomačenje živine in s tem povezanim pitjem mleka, vzgajanje in genetsko manipulacijo žit v današnji obliki, sodobna predelava hrane – kmetijsko predelovalna industrija), nič drugega kot mit! Od tod pa se začenja »zgodovina človeštva« po zmotnih zaključkih ortodoksne znanosti …

hrana

Sadjejedo bitje

Dr. Alan Walker je pri poglobljenih raziskavah fosiliziranih zob naših starodavnih prednikov ugotovil, da se niso hranili z mesom, listjem, travo, koreninicami, temveč je v njihov prehrani prevladovalo izključno sadje! Ob koncu raziskav je ugotovil: »Nobenih izjem ni! Čisto vsak zob, ki sem ga pregledal, naj je pripadal človečnjaku izpred 12.000.000 let ali homo erecticusu, je kazal znake sadjejedstva!«

Tudi naše telo je biološko in fiziološko prilagojeno sadju, zato je pomembno razmišljati, koliko sadja bomo pojedli, ne koliko beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, holesterola …


»Dr. Vaughn Brynt, vodja Antropološkega Oddelka na University A & M (College Station) v Teksasu, ZD, je jasno postavil tezo, da se je človek še pred nekaj deset tisoč leti prehranjeval izključno s sadjem in semeni, občasno tudi zelenjavo, listjem, občasno tudi mesom in/ali jajci, ki jih je staknil; pil je vodo, obroki pa so bili sestavljeni glede na okus in vonj trenutno razpoložljive hrane. Vso hrano je užival SUROVO. To svojo trditev je postavil na osnovi poglobljenih raziskav koprolitov. Dr. Brynt je na osnovi analiz ugotovil (mogoče je ugotoviti celo, ali je človek semena zdrobil ali zgrizel, preden jih je pogoltnil, saj semena z žvečenjem razpadejo drugače kot tista zdrobljena ali zmleta), da je bil jedilnik pračloveka sestavljen iz sadja, orehov, lešnikov, semen in surove zelenjave. Odkril ni nobenih deformacij na okostjih, ki bi kazale na pomanjkanje določenih snovi v njegovi prehrani, le en zob je našel, ki ga je načela zobna gniloba, le en zob v mnogih lobanjah…« (Vir: P. Newhouse, Je Controle Mon Stress, p.79-80)

To je bil nov strahovit znanstven udarec, zadan »učenim glavam«, ki pišejo zgodovino človeštva in učbenike na osnovnih, srednjih, višjih in visokih šolah, medicinskih fakultetah …
Da je človek frugivor – sadjejedo bitje – nas naravno zdravje – naravna higiena uči že 170 let.

Kako so različne vrste živih bitij prilagojene na hrano

V naravi se je vsako živo bitje prilagodilo tako, da si zagotovi hranljive snovi iz določenega vira hrane, saj ima vsako bitje svoje prehrambene zahteve; žal biološki učbeniki obravnavajo prehranjevalne navade le deloma in v glavnem le za živali, učbeniki, ki zadevajo prehranjevanje ljudi, pa tega sploh ne. Naš zakonito priznan izobraževalni sistem je postal ujetnik ogromnega, mamutskega industrijskega kompleksa (pridelava, vzreja in klanje živali, predelava …).

To pomeni, da prostituirajo svoja učenja z namenom zagotoviti potrebe tistih, ki jih pri tem podpirajo, zato je jasno, da znanost o človeški prehrani ni pogojena z dejstvi o človeški fiziološki in biološki sposobnosti presnove hrane, pač pa od zahtev prehrambene industrije, ki na osnovi teh zgrešenih, zavajajočih znanstvenih učenj dobro trži svoje produkte, ki povzročajo razvoj vseh oblik bolezni, vključno z rakom in AIDS-om. Seveda pri tem velja načelo: »Samo bolan človek je profitabilen človek!«


Različne vrste živih bitij lahko razvrstimo po njihovi fiziološki in biološki prilagojenosti na specifično vrsto hrane v naslednje kategorije:

  • herbivori: to so jedci trave in zelenjave, kot so govedo, ovce, koze, jeleni, srnjad, konji, zajčki, antilope, zebre…
  • gramnivori: to so bitja, ki se prehranjujejo z zrnjem, žiti: miši in druge vrste glodalcev, ptice, kokoši in imajo mlinček za predpresnovo
  • insektivori: netopirji, ptiči in druga bitja, ki se prehranjujejo z insekti
  • FRUGIVORI: sadjejede živali – primati, antropoidne opice, ljudje,
  • karnivori: živali katerih osnovna hrana predstavlja meso, kosti, drobovje, mrhovina; to so mačke, psi, volkovi, levi, leopardi, tigri, skobci, orli, šakali, hijene
  • omnivori (vsejedci): živali kot so svinje (prašiči, merjasci, tapirji), ki živijo na mešani prehrani sadja, želodov, kostanja, korenin, zelenjave, zrnja, mesa, drobovine, mrhovine…

Ko raziskujemo prehranjevalne navade ljudi po svetu, ugotovimo, da so precej različne; na eni strani imamo Laponce in Eskime, ki se preživljajo kot mesojedci (karnivori, ki umirajo zelo mladi), po drugi strani pa imamo veliko skupin ljudi predvsem v ekvatorialnem področju, ki živijo skoraj ali popolnoma kot frutarijanci – sadjejedci.

V relativno “novejšem času” človeške zgodovine, so bili ljudje predvsem frutarijanci, sadjejedci; še dandanašnji čas so na Javi in drugih maloazijskih otokih področja poznana kot “para desas”, kjer se ljudje preživljajo od dreves, bogatih s sadeži (paradiž ali raj izhaja iz teh okoliščin). Povsod po Evropi in Bližnjem vzhodu so za zidovi, zgrajenimi iz velikih skal, in obzidji živele skupnosti, v katerih so ljudje vzgajali sadovnjake, imenovali pa so se raji. Ti zidovi so varovali drevesa s sadeži pred živalmi, po drugi strani pa tudi zadrževali vročino in prebivalce ščitili pred vetrovi in zmrzaljo.

Veliko besed s korenom ava in aval (kot na primer Valhalla in Avalon) so bile razvite kot terminologija sadne kulture. Valhalla (vikinška “nebesa”) tako v originalu pomeni: jama ali skladišče, kjer so shranjevali jabolka, Avalon pa pomeni dežela jabolk. Kultiviranje sadja je že takrat dosegalo znanstveni pristop, torej dolgo, dolgo pred formalno zgodovino, ki smo jo sprejeli in shranili kot verodostojno. Spoznamo jo skozi narodopisne legende in po ostankih ogromnih kamnitih zidov teh RAJ-ev, PARADIŽ-ev.


Pojavi se hranjenje z mesom

Če pa smo ljudje naravni frutarianci, kako smo potem zašli iz diete – umetnost hranjenja za katero smo biološko prilagojeni? V naravnem okolju bodo živali, kot na primer gorile, drobnica in konji raje umrli od stradanja, kot da bi jedli meso, toda šimpanzi in še nekatere sadjejede živali občasno lovijo raztrgajo in jedo meso kakšne druge živali, sicer res bolj poredko, vendar to vseeno počno. Strokovnjaki so mnenja, da so se šimpanzi tega naučili od ljudi.

Ljudje smo razvili zelo močan instinkt preživetja, v primerjavi z ostalimi živimi bitji pa posedujemo neverjetno inteligenco, ki podpira ta instinkt; pred kakšnimi 3 do 4 milijoni let  smo ljudje prestopili meje naše domovine v tropskih deželah. Če sledimo geološkim zapisom po celotni zemeljski obli, je bila klima tedaj ugodna, gostoljubna in primerna za življenje v skladu s frutarijanskimi navadami tedanjih ljudstev. Ostanke tropskih rastlin so tako našli na Aljaski kot tudi na drugih severnih zemljepisnih širinah. Zaradi kataklizmičnega dogodka ali dogodkov, ki so povzročili nizke temperature, mraz in ledene dobe, so se ljudje preselili južneje od teh področij, tisti, ki so se odločili vztrajati v novih vremenskih razmerah, pa so morali spremeniti svoje navade – tudi prehranjevalne -, če so želeli preživeti.

Njih alternativa je bila ali izginotje iz zgodovine ali pa drugačen način hranjenja, kar je pomenilo začetek prehranjevanja z živalmi, torej mesom, mlekom in izdelkom, ki so se jih naučili narediti iz tega, za njih po novem primarnega živila. Ljudje so zdaj morali načrtovati in si prizadevati za preskrbo s hrano v odnosu na letne čase ali pa bi za vedno izginili iz obličja planeta, to jih pa je vodilo v način hranjenja z mesom, ki je odstopal od prvotnega hranjenja s sadeži. Ta prehranjevalna perverznost, ki se je porodila iz nujnosti za preživetje, se kasneje razširila tudi med ljudmi,  katerim to ni  bilo nujno početi. Navkljub vsemu se je na našem planetu obdržalo precej skupnosti, ki niso nikoli prekršili njihove naravne sadne prehrane in so ostali frutarijanci. Tako so celo na ostrem podnebju na Himalaji in severovzhodnem Pakistanu frutarijanske kulture, če govorimo o Hunzah.

Alois Kolar

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: