Pot do točke, ko vaš malček postane popolnoma samostojen, je precej dolga in polna ovir. Čisto vsi starši želijo svojega otroka najbolje pripraviti na to, da se bo znal vključiti v svoje okolje in nekega dne znal poskrbeti sam zase – da bi to dosegli, je treba otroka naučiti razlikovati med tem, kar si želi in med tem, kakšne so realne možnosti, da se njegove želje uresničijo.


Popolnoma naravno je, da otroku zadovoljimo njegove osnovne potrebe – da torej ni lačen, da je mu je toplo, da je ljubljen, varovan in negovan. Ni pa nujno, da bo dobil tudi vse igrače, ki si jih želi ali vse sladkarije, po katerih hrepeni. Zelo pomembno pa je tudi, da starši znajo oceniti, kaj je za otroka res nujno in kaj bi mu predstavljalo le še dodatno ugodje. Otrok tega sam še ne zmore ločevati. Že odraslim je to včasih zelo težko.

popotnica

Za otroka je lahko velik šok, ko se na svoji potri sreča s prvimi takimi ovirami – pogosto misli, da ga starši ne marajo, ker mu ne želijo izpolniti vseh njegovih želja.

Želje staršev in želje otroka že v otrokovem drugem letu pridejo v nasprotje. Zelo pomembno je, da starši otroka pripravijo do tega, da počne tudi stvari, ki se mu v določenem trenutku ne zdijo niti najmanj zabavne in mu ne nudijo zadovoljstva, ki si ga želi. Če se z našim dvoletnikom na primer igramo s kockami, lahko igro končamo tako, da nam otrok kocke tudi pomaga pospraviti. Tako spodbujamo njegovo odgovornost ter razvoj njegovega delovanja na različnih področjih.


Ko otrok odrašča, se pogosto srečuje tudi z besedo ne. Čeprav je težko, je zelo pomembno, da znajo starši otroku jasno in nedvoumno postaviti meje. Starši se ob tem pogosto srečajo z otrokovim trpljenjem in tako je hudo še njim. A v takih trenutkih je treba vztrajati, saj starši v sebi še vedno najbolje vedo, kaj je za otroka takrat najbolje. Starši ob vseh prepovedih in omejitvah, ki jih postavljajo otroku, zagotovo tudi nočejo, da bi otrok mislil, da ga ne marajo ali da bi se jih celo bal.

A otroci zelo kmalu spoznajo, da naklonjenost staršev dobijo tako, če upoštevajo njihove napotke in zahteve. Če starši malčku na primer ne pustijo brskati po kahlici in jih bo on upošteval, bo deležen njihovega odobravanja in naklonjenosti. Skozi take situacije se otrok torej nauči, da se mora biti za naklonjenost staršev včasih pripravljen odreči določenim rečem, ki so njemu sicer nadvse zabavne, in narediti kaj, kar mu niti malo ne diši.

Ko starši malčku postavljajo meje, morajo pri tem biti karseda dosledni. Če bi enkrat govorili eno, drugič pa čisto nekaj drugega, bi bil otrok na koncu samo popolnoma zmeden in sploh ne bi vedel, kaj mora narediti, da bi ustregel staršem. Otrok mora vedno imeti občutek, da ga imajo starši radi in ga popolnoma sprejemajo, čeprav vedno ne uresničijo vseh njegovih želja.

Zelo pomembno je tudi, da otrok spozna, da tudi njegovi starši niso popolni in da tudi oni delajo napake. Tako, da priznajo svoje napake in jih ne skrivajo, starši otroku pokažejo, da ni treba biti vedno popoln, da bi nas ljudje imeli radi in nas spoštovali ter da moramo vedno, tudi če česa ne naredimo najbolje, imeti radi sebe. Prav je, da smo kritični do sebe in znamo opaziti svoje napake, vendar je prav tudi, da navkljub napakam in pomanjkljivostim ohranimo zvrhano mero samospoštovanja. Tudi kritike drugih ne smemo vzeti kot napad, ampak kot možnost na napredek in izboljšanje. Otroci (in pozneje odrasli), ki ne znajo sprejeti kritike, se nanjo vedno odzovejo zelo burno in jo razumejo kot napad nase, zaradi česar se v življenju soočajo s številnimi težavami.


Komentiraj

*****************