Komunikacija oz. pogovor se »vzpostavi«, ko pošiljatelj pošlje prejemniku informacijo, katere pomen je zaobsežen v njej sami.


pogovor

Tradicionalen pogled na komuniciranje

Tradicionalno teorijo komuniciranja lahko najhitreje opišemo s shemo pošiljatelj (oddajnik)—komunikacijski kanalsporočilo (informacija)—sprejemnik. Komunikacija oz. pogovor se »vzpostavi«, ko pošiljatelj pošlje prejemniku informacijo, katere pomen je zaobsežen v njej sami. Pošiljatelj ima namen prejemniku sporočiti oz. posredovati neko misel, ki govori o objektivnem ali o subjektivnem svetu, sprejemnik sprejeme signale, jih dekodira in jim da svoj pomen (jih interpretira). Tako razumljeno komuniciranje je prenašanje določene vsebine oz. informacij skozi določen kanal (slušni, pisni).

Vendar pa se je zelo hitro pokazalo, da ta shema in tak pogled na komuniciranje, ki še vedno prevladuje, ni zadosten. Pogosto namreč prenos vsebine od pošiljatelja k sprejemniku poteka nemoteno in sprejemnik pravilno dekodira signale, vendar ima npr. pošiljatelj občutek, da ga sprejemnik ni popolnoma razumel.

Primer je npr. preprosto vprašanje očeta, ki vpraša svojo hčerko: “Kdaj prideš domov?” Hčerka razume vsebino očetovega vprašanja, vendar pa se v njej hkrati prepletajo različni občutki. V očetovem vprašanju lahko čuti očitek, zakaj je tako dolgo ni bilo domov, lahko čuti zaskrbljenost očeta, lahko pritisk …. Možnosti je neskončno, kot tudi možnih reakcij. Če naštejem le nekaj: “Kako misliš kdaj, saj sem bila prejšnji teden doma.” (hčerka se v tem primeru čuti napadeno in se zagovarja); “Ne vem točno kdaj, a bom, ne skrbi.” (hčerka hoče očeta pomiriti in si hkrati pusti odprte možnosti glede prihoda domov). Morda pa je oče le želel izraziti željo po tem, da hčerka pride domov in je začuden nad hčerkino reakcijo.


Tradicionalen pogled na komuniciranje ne zna razložiti medsebojnih konfliktov, občutkov nesprejetosti in nerazumevanja, ki niso posledica nerazumevanja vsebine.

Komuniciranje je usklajevanje

V začetku prejšnjega stoletja so se začeli pojavljati drugačni pogledi, ki poudarjajo, da se komuniciranje odvija na dveh nivojih, poleg vsebinskega še na odnosnem. Tako razumljeno komuniciranje ni le prenašanje vsebine od pošiljatelja k prejemniku, ampak predvsem medsebojno usklajevanje. Zavajajoča sta tudi izraza sprejemanje in oddajanje, ker pripisujeta oddajniku aktivno vlogo, sprejemniku pa pasivno. Proces komunikacije ni oddajanje in sprejemanje vsebine, ampak njeno soustvarjanje. Pri sprejemniku ne gre za sprejemanje pomena – kot česa danega (kakor pogosto mislimo), ampak za njegovo ustvarjanje, kar je izrazito aktiven proces. Tako je v našem primeru hčerka tista, ki pripisuje očetovemu sporočilu tako vsebinski pomen kot tudi pomen na odnosnem nivoju. To lahko razumemo, če upoštevamo Batesonovo pojmovanje informacije, ki – v nasprotju s Shannonovim – informacijo pojmuje kot “razliko, ki povzroči razliko”. Iz tega izhaja, da komunikacija ni prenašanje vsebine, temveč stalno poskušanje povzročati razlike oz. spremembe v drugem. Drugi je tisti, ki določi/odloči, ali bo neka sprememba v okolju (besede, kretnje, določeno vedênje) postala informacija ali ne. Če kognicijski (spoznavalni) aparat prepozna spremembo kot ugodno za ohranjanje svoje stabilnosti, jo uporabi za sprožitev spremembe; če ne, razlika/sprememba v njem ne povzroči spremembe. Tako so besede ali dejanja drugega (lahko) sprožilec sprememb v kognicijskem aparatu, ne pa njihov vzrok.

Ne »oddajnika« ne »sprejemnika« ne moremo ločiti od vsebine, ki jo izražata, saj sta del te vsebine, ki ju ne samo določa, ampak tudi spreminja. Komunikacija je zaključen proces stalnega nastajanja in spreminjanja, ki ga ne moremo izolirati in razstaviti na posamezne segmente, saj s tem zgrešimo njegovo bistvo.

Če sledimo tej »logiki«, potem cilj komunikacije ni uspešno (jasno, razločno …) prenašanje informacij, temveč je iskanje možnosti, kako bi udeleženca (drug v drugem) povzročila spremembo oz. razliko. Zavreči je treba idejo, da prenašamo objektivne pomene in da je kvaliteta komunikacije odvisna le od “jasnosti izražanja”. Po Watzlawicku “vsaka komunikacija izhaja iz interaktivnih procesov”, za opazovanje komunikacije pa niso toliko pomembna dejanja posameznih udeležencev, nosilcev, ampak odnosi med njimi.


Dva načina komuniciranja

Obstajata dva bistveno različna načina komuniciranja: komunikacija, ki je usmerjena v utrjevanje sveta, in komunikacija, usmerjena v širjenje, spreminjanje sveta. Vzemimo najprej primer komunikacije, ki je usmerjena v oženje sveta. To je najbolj običajen in vsakodnevno rabljen način komuniciranja z drugim o znanih stvareh. O njej ali v njej ne razmišljamo, temveč delujemo avtomatsko. Pogojena je s prejšnjimi izkušnjami in vednostjo ter služi ohranjanju in utrjevanju znanega sveta. Taki pogovori nam ne morejo prinesti nič novega, saj so podobni preurejanju stanovanja, v katerem živimo vse svoje življenje.

Primer:

Sin pokliče mamo po telefonu.

»Živijo, mami!«


»O, živijo, prideš kaj domov?«

»Ne morem, že dva dni sem brez denarja …«

Sin niti ne dokonča stavka, ko ga mama prekine: »Saj sem ti rekla, da ne zapravljaj. Pa me nikoli ne poslušaš. Ne morem razumeti, da s svojo plačo ne moreš preživeti niti sebe. Jaz živim skromno, vsak mesec se trudim, da še nekaj malega prihranim, ti pa živiš, kot da denar pobiram na cesti. Ne bom te več podpirala, dovolj si že star!«

»Ja, prav imaš. Zdaj mi je postalo jasno, da tako res ne gre več naprej, začel sem znova …«

»Vedno mi govoriš, da je tokrat zadnjič, toda potem narediš vedno isto stvar! Zapravljivec si in lenuh! Izkoriščaš me, dosti mi je tega!«

Jezna mama prekine pogovor, ko se iz druge strani zasliši obupan sinov glas: »Pa ne, podjetje je šlo v stečaj! V novi službi zahtevajo, da imam obleko s kravato, in nimam denarja zanjo!« Toda mame ni več na drugi strani.

Slutimo, da je sin poskušal ustvariti v mami spremembo, poskušal ji je povedati nekaj novega, nov razlog za denarno stisko. Skušal ji je (do)povedati, da je začel delati v novi službi, ki ima drugačne zahteve do uslužbencev. Mama, ki je bila že ujeta v vzorec svoje interpretacije sinovega obnašanja, mu ni pustila izraziti misli do konca, ker je že po nekaj besedah »vedela«, za kaj gre. Če mama ne bi bila ujeta v svoj svet, bi bila njuna komunikacija bolj harmonična.

Vzrok za pomanjkanje denarja je poiskala v svojem znanem svetu, hkrati pa je iz kratkega sinovega govora ponovno ugotovila, da je sin neposlušen, zapravljiv in neodgovoren. Sin je za mamo znan, predvidljiv, čeprav se mama tega ne zaveda. Sinovo govorjenje oz. obnašanje v njej ni prebudilo razlike, ampak ji je le utrdilo in potrdilo že izoblikovano sinovo podobo (oz. predstavo, ki si jo je ustvarila v dolgih letih). Struktura maminega sveta ne le, da je ostala enaka, ampak se je celo utrdila Posledica takega »spoznavanja« je vedno večja negibnost slike o drugem, vedno večja oddaljenost oz. neusklajenost podobe s trenutnim stanjem, položajem drugega. To je pogost vzrok konfliktov, zlasti pa odtujevanja.

Kako lahko spoznavam drugega kot drugačnega od sebe in kako naj ga ne zaprem v svoj svet, ko pa si ga (drugega) vsakič znova »prikrojim«? Želja po spremembi se pojavi ali v trenutku konflikta ali v trenutku, ko se zgodi skrajna stopnja domačnosti, ki se spremeni v svoje nasprotje. To je v trenutku, ko smo tako togi, da se ne moremo več primerno odzivati na možnosti in zahteve, ki nam jih daje življenje. Ne samo to, naše reakcije niso usklajene z dogodki v okolju in naš pogled ni sposoben zajeti širine sveta. Stalna pripravljenost na spoznavanje novega in odprtost za sprejemanje vedno drugačnega, spreminjajočega drugega zahteva veliko napora, časa in energije, zato udeleženca dostikrat ostaneta na pol poti. Glavni problem pa je – kako. Kako naj predreta zaprtost, ujetost v kroženje okoli svoje osi in se prebijeta do drugega, natančneje povedano, do predstave o drugem, ki omogoča skladno komunikacijo?

Komuniciranje kot spiralno približevanje

Komunikacija, ki daje možnost širjenja, je podvig par exellence. Zakaj? Od udeležencev zahteva, da se podata iz znanega, iz običajnih vzorcev delovanja in pustita za seboj vsaj enega od gradnikov sveta – mnenja, predsodke, stališča, kar sta se naučila in kar so ju naučili, uspešne interakcije s svetom. Gre za izstop iz sebe, iz znanega sveta, v drugega, ki je skrivnosten in neznan. To pa ni mogoče, če kot skrivnostnega, kot vedno spreminjajočega ne gledam tudi sebe.

Ena izmed bolj ali manj naključnih (in nasilnih) poti izstopa iz znanega je šokiranje. Drugega presenetim z (novo) informacijo, ki je ne more vključiti v znano, in ga »prisilim«, da zazna razliko. Toda kar človeka spremeni enkrat (prvič), ni nujno, da ga bo spremenilo drugič, zato je šokiranje postopek, ki zahteva vedno nova presenečenja in nove načine. Šok je npr. glavno sredstvo medijev, še posebej reklame. Šokiranje je enosmeren postopek, usmerjen od enega k drugemu, pri čemer sta njuni vlogi jasno določeni.

Drugo pot bi lahko imenovali spiralno približevanje. Kaj je spiralno približevanje? To je zvezen proces počasnega in obojestranskega spreminjanja udeležencev interakcije. Zveznost je biološko utemeljena, saj je nujna za delovanje kognicijskega aparata. Za prekinitev ustaljenega načina delovanja (spoznavanja) in za začetek novega, drugačnega, ki bi omogočalo širjenje sveta oz. njegovo spreminjanje, je treba ugotoviti, kako smo se »naučili« starega. Za ilustracijo nam lahko rabi omenjeni primer mame in sina.

Tako kakor si je mama skoz dolgoleten, ponavljajoč proces utrdila predstavo, da je njen sin zapravljivec, tako smo se tudi mi skoz dolgotrajen proces socializacije »naučili« in pridobili vso svojo »vednost«, vsa spoznanja. Podobno kakor bi lahko mama skoz zavestno ponavljajoč proces spremenila podobo o sinu, lahko tudi mi spremenimo svoje stare, utrjene predstave in načine reagiranja v nove. Le razumsko spoznanje ne spremeni utrjenih predstav; za to je potrebno daljše obdobje zavestnega opominjanja. Če bomo pri tem uspešni, se bo naš stari način reagiranja in razmišljanja spremenili v novega – drugačnega.

Helena Jeriček, dr. soc. pedag.

Komentiraj

*****************