Za ljubezen je mnogo izrazov. Nekateri jo povezujejo z erotiko, drugi z zaljubljenostjo, tretji pravijo, da ljubezni sploh ni. Nekateri trdijo, da ljubimo samo sebe. Pa vendar so ljudje, ki pravijo, da je ljubezen duhovna rast.


srček

In prav ta trditev lahko v sebi združuje vse prejšnje. Tudi v zaljubljenosti duhovno rastemo, prav tako kot v erotičnem odnosu s svojim partnerjem. Hkrati pa ko si skozi ljubezen želimo duhovne rasti, ljubimo sebe, kajti končni cilj takšne ljubezni smo mi sami.

Vzpostavljanje in podiranje meja jaza

Če hočemo prav razumeti, kaj pomeni ljubezen, moramo najprej pogledati tisto, kar psihiatri imenujejo “meje jaza”. Domnevajo, da se otrok rodi brez izoblikovanih meja jaza. Zanj je ves svet eno, tudi on sam v tem svetu. Sebe torej dojema kot neločljivo povezanega s tem svetom. Ko je lačen, je lačen ves svet, ko se polula, je ves svet moker. Kmalu pa otročiček ugotovi, da lahko premakne nogo, a se v njegovi okolici nič ni zgodilo. Ugotovi, da lahko zajoče in mati ne priteče takoj, da si zaželi neke igračke in se mu igračka ne približa. S takšnimi izkušnjami ugotavlja, da je sam eno in okolica drugo. Porajati se mu začenja občutek »jaza«.

Kmalu spozna, da je roka njegova in da jo lahko, le če sam hoče, tudi premakne. Tudi glava je njegova in usta, s katerimi se hrani. Njegovo je tudi veselje in žalost in bolečina. Spoznavati začne svojo velikost in težo in to so njegove omejitve. To so njegove meje jaza.
Pri majhnem otroku so meje jaza tesno povezane z njegovimi fizičnimi značilnostmi, z velikostjo in podobnim. Ko pa odraščamo, se naše meje jaza širijo na psihično področje. Obsegati začnejo naše mišljenje, spomin, učenje, znanje. Včasih nam te meje postanejo pretesne in takrat si želimo, da bi jih podrli in jih razširili. Vsakokrat, ko se spoprimemo z novo izkušnjo, se meje premaknejo in spet svobodneje zadihamo. Najbolj temeljito pa se meje podrejo takrat, ko z nekom stopimo v skupen odnos, naj gre za zaljubljenost ali ljubezen, kajti takrat svojih meja nismo le podrli, temveč smo na svoje področje spustili nekoga drugega, z nekom delimo tudi svojo posest.


Zaljubljenost in ljubezen

Če v obeh primerih podremo meje jaza, v čem je potem razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo? Bistvena razlika je v tem, da z zaljubljenostjo meje jaza podremo in razširimo le začasno, kajti za širjenje meja je potrebno napor, za zaljubljenost pa ne. Leni ljudje se prav tako hitro zaljubijo kot marljivi. Kaj pa potem, ko čar zaljubljenosti mine? Takrat se je treba za nadaljevanje odnosa potruditi, sicer se meje jaza vrnejo na staro mesto in človek je pogosto razočaran, ni pa nič bogatejši. Če pa smo po zaljubljenosti v odnos pripravljeni vložiti napor, lahko govorimo o ljubezni, kajti le ljubezen je namensko gojenje človekovega duhovnega razvoja in s tem stalnega širjenja meje jaza.

Mit romantične ljubezni

Če vemo, da vsaka zaljubljenost mine, potem v medsebojnih odnosih nimamo pretiranih težav. Žal pa je res, da se tega le težko popolnoma zavemo. Vsi si želimo popolne, dosmrtne harmonije, in ko pri partnerju odkrijemo drobne stvari ali navade, ki nas motijo, se nam podre ves svet. Zdi se nam, da je »ljubezen« izginila, da smo ga polomili, ker smo se spustili v odnos. A ni tako – izginila je samo zaljubljenost.

Ljubezen ne more izginiti kar tako, kajti ljubezni, kakršna je opisana v bolj ali manj pogrošnih romanih, ni. To je le zaljubljenost, ki prej ko slej mine, in šele takrat, ko spoznamo partnerjeve napake in ko skozi skupno življenje spoznavamo svoje napake, se lahko začne ljubezen. Prav zato je za ljubezen potreben napor, da z njim bogatimo partnerja in sebe. Le ljubezen nam omogoči, da napredujemo v svojem duhovnem razvoju. Toda zakaj bi ljubezen povezovali le s partnerjem, le z osebo? Človek lahko čuti ljubezen do česarkoli in tudi z ljubeznijo do nežive stvari, npr. do vrta, se lahko učimo in širimo svoje meje jaza. In tudi ta ljubezen zahteva napor.

Odvisnost – neodvisnost

V ljubezni obstaja več pasti, v katere se lahko nevede ujamemo. Ena od njih je občutek odvisnosti ali neodvisnosti. Morda pri tem ne gre za občutek, kajti občutek je tisti, ki ga lahko zavestno nadzorujemo. Običajno pa se ta dva mehanizma skrivata v podzavestnem delovanju človeka in na ta način varno usmerjata človekovo vedenje. Za kaj gre? Pri pravi ljubezni mora vsak človek za »skupno blagajno« žrtvovati nekaj svoje neodvisnosti, ki jo je imel kot posameznik. V odnosu se morata dva dopolnjevati in zato se včasih zgodi, da mora eden od partnerjev opustiti svoje težnje zaradi skupnega cilja. Enostaven primer: eden od partnerjev se ne more v vsakem prostem trenutku ukvarjati s svojim hobijem, medtem ko se drugi muči z gospodinjstvom, otroki, vodenjem družinskega proračuna …


Po drugi strani pa morata biti oba partnerja sposobna drug drugega doživljati kot posameznika, drug drugemu ne smeta onemogočiti zadovoljevanja svojih potreb. Priznali boste, da je edina prava pot tista, ki poteka nekje visoko po gorskem grebenu, in da je preklemansko ozka. Vsak hip lahko zgrmite z nje. In tam iz prepada že kuka »pošast«, ki pravi, da je ljubezen odvisnost.

Ljubezen, ki je odvisnost, je izrojena. Kolikokrat lahko slišimo, da ta ali oni brez partnerja ne bi mogel živeti. Kolikokrat lahko preberemo, da je prišlo do najokrutnejših zločinov prav iz ljubezni. Ne! Tega, da eden od partnerjev visi na drugem, res ne bi mogli imenovati ljubezen, temu bi prej rekli zajedalstvo. V takšnem odnosu je le eden od partnerjev tisti, ki črpa, ki stalno prejema, daje pa nič. V takšnem odnosu eden od partnerjev krati svobodo obema in kaj lahko se zgodi, da se drugi partner počuti utesnjenega in zato še bolj sili ven iz tega začaranega kroga. Torej je ljubezen prava mera izgube neodvisnosti in prejemanja odvisnosti.

Ljubezen je svoboda

V pravi ljubezni se torej srečujemo s pojmi, kot so odvisnost, neodvisnost, odgovornost, pozornost, povezanost in ločenost. Prava ljubezen je tista, ki jo gojimo do sebe. Skozi takšno ljubezen se v nas podirajo stari okopi zato, da lahko zgradimo skupne nove, v neslutenih širjavah. Ljubezen je dajanje in sprejemanje, je kaznovanje in odpuščanje, predvsem pa je spoznavanje sebe. In kdor pozna sebe, je svoboden. Zato je ljubezen svobodna.

Staša Murn


Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: