Vraževerje, povezano z živalskim svetom, izvira iz časov, ko se je človek vedno znova srečeval z grozo vzbujajočimi živalmi. To je burilo njegovo domišljijo in vplivalo na nastajanje mitov in legend.


črna mačka

Kadar najdemo štiriperesno deteljico, si obetamo srečo, kadar nam prečka pot črna mačka, pričakujemo nesrečo. Toda ne povsod in ne od nekdaj: v Angliji prinaša črna mačka srečo, nekoč pa so te sesalce tako vneto častili, da so upodabljali v njihovi podobi celo božanstva.

Mačka velja za najbolj skrivnostno in mistično žival, saj s svojim “osmim čutom” – ljudje imamo v najboljšem primeru le “šestega” – zazna žarčenje, zemeljska magnetna polja, zračni tlak in spremembe vremena. Odziva se na sonce in luno, ima neverjetno natančen občutek za čas, kadar čepi pred mišjo luknjo, pa se lahko zanjo ta tudi ustavi. Številna poročila pričajo, da je mačkam znano tudi področje metafizike, domov najdejo, če so po nekaj sto kilometrov proč, še več, najdejo celo svojega človeka, ki se je odselil neznano kam.

ODKOD IZVIRA MAČKA
Mačkam so že v mitih pripisovali skrivnostne moči in nekatere predstavnice svoje vrste se zares vedejo, kot da bi jim bile stvari na nebu in Zemlji veliko bolj znane, kot se lahko sanja ljudem z njihovo šolsko modrostjo …


V tančice skrivnosti je zavit tudi izvor mačk. Stari Grki so bili prepričani, da jih je ustvarila boginja Diana, da bi razjezila svojega brata, ki se je ponašal z dostojanstvenim levom, v muslimanskem svetu pa so menili, da je mačka plod ljubezni med opičjim samcem in čudovito levinjo. Tretja legenda o mačkah govori, da pred vesoljnim potopom teh živali ni bilo. Ko je Noe vkrcaval na svojo barko par od vsake živalske vrste, ni niti pomislil, da mu bodo podgane povzročile toliko sivih las – svojo vrsto so namreč začele nadaljevati že kar na barki in pridno uničevale tako potrebne zaloge hrane. Tedaj je lev kihnil in iz njegovega gobca je zletel mačji par, ki je poskrbel za primernejše število teh glodalcev.
Težave z mišmi in podganami so imeli očitno tudi Egipčani v svojih shrambah žita. Mačka je pri njih namreč veljala za sveto žival in mačjo glavo je imela celo boginja Bast, Izisina hčerka. Poleg tega, da so mačke pri Egipčanih odlično opravljale funkcijo mišolova, so jih uporabljali tudi za lov, za prinašanje leva in uničevanje kač. Kdor je to dragoceno žival ubil, je bil obsojen na smrt, o iskrenosti oboževanja mačk pa pričajo tudi številni kipci.

Mačjim mladičem so obešali okoli vratu amulete s podobo boginje Bast, poginulo mačko pa je objokovala cela družina. Bogataši in reveži so telesa svojih mačk balzamirali in mačje mumije polagali v bakrene ali lesene kovčke, ki so bili obloženi z zlatimi lističi. Poleg nekaterih mačjih mumij so našli tudi mumije miši, ki so bili namenjene temu, da mačke na poti na oni svet ne bi pestila prehuda lakota.

DOBRI IN SLABI ČASI MAČK
Potem so mačke skozi zgodovino preživele marsikaj – od kraj in mednarodnega tihotapljenja mačk, do službovanja na ladjah, kjer so kot v Noetovih časih zgledno redčile podgane, pa do preganjanja mačk in spet časov, ko so bile zakonsko zaščitene. V nekem angleškem zakoniku so zelo natančno navedene kazni za krajo ali umor mačke in njene cene. Mladič je stal en peni, ko je mačka prvič ulovila miš, se je njena vrednost povzpela na dva penija, za odraslo žival pa je bilo treba odšteti kar štiri penije, tako kot za ovco ali kozo. Če je imel kupec upravičene reklamacije, mu je moral prodajalec tretjino cene vrniti, za mačko oziroma njene lastnosti pa je jamčila država.

Sredi štirinajstega stoletja je po Evropi kosila kuga, ki so jo prenašale bolhe črne podgane, vse dokler se niso začele boriti proti temu biču človeštva – kdo drug kot mačke. Toda lovorike zmag nad mišmi in podganami so kaj kmalu zamenjale grmade – ko se je kuga malce umirila, so začeli mačke loviti, jih pribijati na križe in žive sežigati.


MAČKE – DRUŽABNICE ČAROVNIC
Če bi sestavljali seznam svetovnih tragedij, bi bili čarovniški procesi zagotovo pri vrhu lestvice. Cerkveni predpisi so škofe posebej opozarjali, naj pazijo na “nekatere brezbožne ženske, ki si, zaslepljene od hudiča in njegovih demonov, domišljajo in trdijo, da ponoči s pogansko boginjo Diano, s Herodiado in krdelom drugih žensk jahajoč nekatere živali preletijo velike daljave in morajo v določenih nočeh čakati na ukaze svoje vladarice. Vse to je poganska blodnja, ki jo hudi duh ustvarja v njihovi domišljiji.”

Cerkev, ki se je pri razširjanju svojega nauka vztrajno borila proti poganskim predstavam in običajem, je imela kar naprej opraviti tudi z demonskimi bitji – čarovnicami. Za uspešnejši boj proti odpadnikom so ustanovili duhovno sodišče, imenovano inkvizicija, ki naj bi zatrlo širjenje sekt in vero v hudiča oziroma čarovnice in po Evropi je zagorelo na tisoče grmad.

Na podlagi ovadb obtoženi so bili na milost, še pogosteje pa na nemilost prepuščeni sodnikovi samovolji, njihove svojce pa so oropali imetja – sprva so zaplenili le tretjino imetja, pozneje pa celotno premoženje obsojenih. Sojenje čarovnic je postajalo torej vse donosnejši posel, na račun katerega so bogateli notarji, pisarji, gostilničarji in seveda rablji.
In zakaj so bile obtožene čarovništva večinoma ženske? Inkvizitorji so razlagali, da je “vzrok v sami naravi ženske: ker je ta, namreč ženska, bolj mesena kakor moški, kar je razvidno iz mnogih telesnih umazanosti. To se je pokazalo tudi pri stvaritvi prve žene, saj je bila oblikovana iz ukrivljenega rebra… rebro je bilo ukrivljeno in kakor nagnjeno nasproti možu. Iz te pomanjkljivosti izhaja, da je žena le nepopolna žival, ki vedno vara… (femina = “fe”  in “minus”; fe = fides ali vera, minus pa manj, torej je femina tista, ki ima manj vere). Žena je slaba že po sami naravi, ker hitreje dvomi v vero, hitreje tudi vero zataji, kar je podlaga za čarovništvo. Kar končno zadeva drugo moč duše, voljo, se ženska v skladu s svojo naravo razpeni, kadar sovraži tistega, ki ga je prej ljubila, razpeni se torej od jeze in nepotrpežljivosti. Ženske se razvnemajo, ko gre za izpolnitev njihovih hudobnih naslad; kot takšne so zakonolomke, vlačuge in priležnice velikašev.”

No, največji zločin čarovnic pa je bila njihova pogodba s hudičem, ki se je lahko prikazoval tudi v podobe mačke. Zagorele so torej čarovnice, še bolj pa njihove družabnice mačke. V srednjem veku so postale te najbolj strah vzbujajoče zveri Evrope in nič čudnega ni, da jim še dandanes pripisujejo prinašanje nesreče.


Črnim mačkam, ki so dopolnile sedem let,  so pripisovali poleg družabniške in kamuflažne vloge tudi sposobnost prevzemanja podob. Spreminjale so se lahko v čarovnico in na valpurgino noč na metlah odletele na sestanek s hudičem, ki so ga v znamenje naklonjenosti poljubljale na zadnjico.

Tako mačke kot čarovnice pa so bile dejavne zlasti ponoči. Iz tega je mogoče sklepati, da so bile čarovnice le moškim skrajno neposlušne ženske, ki so se ponoči potikale naokoli in kot mačke dajale duška svojim nagonom.
Leta 1792 so v Švici pogubili zadnjo čarovnico in čez manj kot sto let, t.j. leta 1871, je bila v Londonu prva razstava mačk. Medtem so jih v Belgiji še prizadevno metali z vrha katedrale, v Nemčiji pa so jim rezali ušesa.

MAČKE IN VRAŽEVERJE
Čarovnic ni več, mačk pa nekateri še vedno ne marajo. To utemeljujejo s trditvami, da grizejo telefonske žice po strehah in da mačja dlaka, ki nam pride v pljuča, nezaslišano naraste in povzroča strašne bolečine in celo tuberkulozo. Drugi nimajo nič proti mačkam, vendar ne vidijo radi, da jim prečkajo pot. Ti jih verjetno ne pobijajo, ker bi si s tem nakopali sedem let nesreče, če pa bi si to le drznili, bi se nesreče nikoli več ne znebili.

Ponekod so prepričani, da nam posredujejo mačke svoje meteorološke sposobnosti z umivanjem za ušesom, ki napoveduje dež. Drugi jim oporekajo, češ da s tem početjem napovedujejo zelo ugleden obisk. Mačje vrline so tudi prinašanje premoženja, omogočanje nevidnosti, zdravljenje padavice in golše… Tribarvne mačke pa so menda učinkovita zaščita proti požarom.
Izjemno nevarnost predstavljajo bele mačke, saj napovedujejo zanesljivo smrt, ki nastopi kar v dveh urah. Često je slišati tudi grozljive pripovedi o smrtonosnem poležavanju sosedovih mačk po dojenčkovih obrazih. Menda so izdelovalci mrež za zibke nekdaj na ta račun pridno zbirali novce.

Mačje sprehajanje pred hišo ni zaželeno, ker napoveduje prepir ali nesrečo, kadar se mačke pretepajo na petek, pa se lahko primeri, da kdo umre. Mladoporočenci morajo biti ob sprejemanju zakonskega jarma posebno pozorni na to, da pred cerkvijo ni mačke, sicer bo ta jarem zanesljivo nevzdržen.


Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: