Pred nami je čas pustnih šem. Eni bomo uživali ob norčijah in nostalgično premišljevali, zakaj vsega tega ne smemo početi večkrat na leto, drugi bodo svojo domišljijo sproščali na svojih otrocih in jih našemili v kavboje ali Indijance ali indijske fakirje ali… Kaj pa naše vsakodnevne maske? Ali si bomo te dni maske nadeli ali pravzaprav sneli ali pa si povrh starih mask nadeli nove, ki jih bomo takoj po pustu zamenjali s še novejšimi?


maske

Verjetno se vsi kdaj vprašamo, kaj človek pravzaprav je. Kup mesa? Gotovo ne, saj kilogram govedine pri mesarju ne joče in se ne smeje. Je človek morda kup mesa v obleki, s svojimi pravili in vsakodnevnim ritmom? To je tudi pes pred svojo kočo, pa zanj ne trdimo, da je človek. Človek je najbolj zapleteno bitje na našem planetu, ne da se ga opisati v nekaj stavkih, še tako bogatih z besedami in prispodobami. Ne moremo ga opisati niti s knjigami, ki bi jih bilo za celo knjižnico. Zakaj? Ker bi na stotine tisočev listov porabili za opisovanje strahu, jeze, veselja, vzhičenja, pobitosti, radovednosti… Kaj je tisto, kar vzbudi čustva, želje, potrebe? Je to morda podzavest? In kaj je podzavest, če ne le pojem, ki si ga je izmislil Freud in še sam ni dobro vedel, kaj opisuje? Predel možganov? Sestavina krvi? Nekaj, kar vemo, da obstaja, pa drugače imenujemo, ker smo slepi?

Človek, gol in nebogljen

Če se resnično poglobimo vase in se vprašamo, kaj je tisto, kar ostane od nas, ko se sami stisnemo v kak temen kot in je okrog nas le tišina, si lahko edinole pošteno odgovorimo. Ostanejo občutki, čustva. Jokali bi, pa ne smemo. Noro, nezadržno bi se smejali, pa ne smemo. Mahali bi okrog sebe in razbijali po stenah, pa ne smemo. Podelali bi se v hlače, pa ne smemo. Šli bi v posteljo z ženo najboljšega prijatelja, pa ne smemo. Vsi imamo te želje in včasih so tako močne, da bolijo. Včasih bolijo tako močno, da od bolečine omagamo. In ker narava noče, da bi ves človeški rod umrl od bolečine, si je izmislila podzavest. Izmislila si je nekakšnega varuha, zaščitnika, ki stoji pred zadnjimi vrati v hodniku življenja in nam brani vstop. Da nam vdor skoznja sploh ne bi prišel na misel, nam natika maske. Pogledamo se v zrcalo in smo si všeč in zato pred zrcalom sedimo in sedimo in sedimo…

Več vrst mask imamo. Z enimi varamo druge ljudi. Nadenemo si jih in kar naenkrat postanemo ljubeči družinski očetje, vedno potrpežljivo na uslugo, pripravljeni prisluhniti težavam drugih ljudi, vedno urejeni, v beli srajci in s črtasto kravato. Čim prepričljivejša je maska, manj nas ljudje poznajo. Manj ko nas poznajo, bolj so lahko razočarani, ko za hip pokukamo izza nje. Česa vsega že nismo doživeli od prijateljev, ko so le-ti malce pregloboko pogledali v kozarec. “V vinu je resnica” ali “v vinu se maske raztapljajo”. Tudi te maske lahko razdelimo v več posameznih skupin. Eno si nadenemo za šefa. Vdani smo, lojalni in marljivi. Drugo uporabljamo v krogu prijateljev. Ta ima široko nasmejana usta, zabavna je, najmanj zaprašena. Tretjo nosimo, ko obiščemo starše. Ta maska se najpočasneje stara, vedno ohrani nekaj otroškega. Usta te maske ne govorijo grdih besed in ušesa so vedno pripravljena poslušati opravljanje sosedov in dolgovezne razlage o vseh mogočih boleznih. Posebno masko imamo za svoje bližnje, moža, ženo, otroke. Da, da, tudi zanje mora biti maska, saj jim vendar ne moremo pokazati svojih skritih spolnih želja ali pretiranih materialnih potreb.


Maska, ki je čisto posebne vrste, raztegljiva, tanka in prefinjena, pa je tista, ki jo nosimo zase. Izraz te maske nam sporoča vse tisto, kar nismo. Ne vidimo je, morda jo veliko bolje opažajo drugi, ko jim z velikimi besedami razlaga, kaj je dosegla, kako se je spremenila, kako je boljša, bolj poštena, prijaznejša. Kot bi bila človekova duša razdeljena na dva dela, na tistega, ki nam je znan, in na onega drugega, ki globoko diha skozi reže maske. Ta ne vara sosedov, staršev, otrok ali šefa, ta vara nas.

As v rokavu

Maska, ki jo nosimo zase, vara nas same in njenih trikov nismo sposobni spregledati. Svojo vlogo igra odlično, saj bi se sicer zlomili pod težo resnice in tega narava noče. Ljudje smo vendar še vedno njena najbolj zanimiva vrsta. Pod njo se skrivajo najgloblji občutki, tisti, ki bi nas, ko bi si jih znali razložiti, najbolj zadeli. Pod njo se skriva vedenje o tem, da smo bili nezaželen otrok, da se je partner poročil z nami, ker boljšega pač ni bilo pri roki.

Vedno se najde nekdo, ki pravi, da vse to zanj ne drži. Pravi, da so ga starši imeli radi, da s partnerjem živita v najsvetejši zvezi in podobno. Zanj hranim posebno vprašanje. Kako ve? Kako lahko to ve, ko pa maska ta vedenja do zadnje potankosti skriva? Kot približno pravi zgodbica Anthonyja de Mella:
Dva moža gresta po poti in eden pravi: “Kako lepo je pticam, ko lahko tako letijo po nebu.” Drugi mu odgovori: “Kako ti veš, da jim je lepo, saj nisi ptica.” In prvi pravi: “Kako ti veš, da jaz ne vem, saj ti nisi jaz.”

Lahko ima takšen človek prav. Res je, da so ga imeli starši radi in podobno, pa vendar, enaka možnost je, da nima prav. In edino, kar je pri vsej zadevi resnično prav je, da se vsaj včasih vpraša, koliko maske nosi. Edino tisti, ki zadovoljeno in spokojno živi s svojo masko nima prav.
Pa se najde spet drugi, ki pravi, da svojo masko natančno pozna. Takšen trdi, da ve, da ga starši niso ljubili in da se je s tem sprijaznil. Nihče na tem svetu, vsaj človek ne, se ne more sprijazniti s tem, da je zavrnjen v takšnih osnovnih in globalnih čustvih kot je “imeti rad”. S takšnim prepričanjem se je le dodatno zavaroval, ko si je čez masko nevednosti nataknil “masko vedenja”. In je pomirjen.


Kakorkoli pa stvar pogledamo, vedno je naša ljuba maskica sposobna privleči svojega asa iz rokava. V kakršnemkoli položaju se znajdemo, vedno nam priskoči na pomoč, na preži je štiriindvajset ur dnevno. Ali pa tudi ne?

Utrujena maska

Kot vsaka druga stvar mora tudi naša, zasebna maska počivati. Ko utonemo v sen, se tudi maska začne topiti in njena moč popuščati. V sanjah nas začnejo preganjati čudni stvori, bojimo se za življenja svoji otrok ali kličemo različna imena, običajno nasprotnega spola. Ko nam zjutraj partner pove, kaj vse smo ponoči zganjali, se le prizanesljivo nasmehnemo in si rečemo, da tako trapastih sanj pa še ne. Maska se je zgrozila nad tem, kar ji je ušlo iz nadzora in se začne vesti kot vratar, ki smo ga zalotili, da je na delovnem mestu spal. Hitro skuša zabrisati vse sledove za svojo napako in jo enostavno negira. “Ste bili premalo pozorni?” “Ne, ne, jaz že ne. To se vam je samo zdelo.” Ali pa se potrudi do te mere, da sanje pozabimo in naj se zjutraj na vse kriplje trudimo, ne bomo jih mogli obnoviti.

Ezoterika trdi, da je človeško bitje sestavljeno iz fizičnega in eteričnega telesa. Z vsem tem, kar vidimo, otipamo, slišimo, upravlja fizično telo. Eterično telo pa je nekaj neoprijemljivega in sanje naj ne bi izvirale iz človekove duševnosti, temveč naj bi bila to prava potovanja z eteričnim telesom. Kaj pa, če govorimo o isti stvari in je tisto, kar je skrito za masko prav to, čemur pravijo eterično telo. Je preveč drzna misel, da se duhovnost in ezoterika ukvarjata pravzaprav s človekovo podzavestjo in z vrati, ki vanjo vodijo, z masko?

Na nas samih je odločitev, ali bomo masko sprejeli takšno kot je in živeli z njo, jo negovali in ji posvečali vso skrb, saj nam konec koncev dela življenje manj zapleteno. Ali pa se bomo odločili pokukati v tisto, kar skriva za sabo. Vendar vedite, da ji na čelu piše: “POZOR, LAHKO BOLI!”


Če se odločite, da se boste spoprijeli z izzivom, lahko vedno računate na tistega asa, ki ga bo maska potegnila, če bi le postalo prehudo, zato ne silite za vsako ceno. Če se torej odločite, lahko začnete s popisovanjem sanj. Ta metoda je precej učinkovita in hkrati zabavna. Takoj ko se zjutraj zbudite, zapišite dogodke, ki ste jih ponoči “doživeli”. Potem jih spravite v predal in jih podrobneje preglejte šele čez kakšen dan ali dva. Preberite jih in si jih poskušajte razložiti. Morda bi bilo še bolje, če bi to naredil nekdo, ki mu dovolj zaupate in za katerega menite, da bi bil za razlago sposoben sneti svojo masko, ki jo sicer nosi za vas. Verjetno se boste vsi strinjali, da za to nima smisla nadlegovati šefa.

Tudi izkušnje, ki jih lahko dobite na raznih predavanjih ali delavnicah, regresijah ali rebirthingih vam lahko pomagajo odkrivati svet za masko. Vse tisto, kar menite, da so izkušnje iz preteklih življenj, so prav lahko izkušnje iz izza maskinega sveta. O podobni stvari govori v svojih knjigah tudi Carlos Castaneda, ko opisuje stanje oddvojene stvarnosti. Je to realen vzporeden svet ali je to le imaginacija vzporednega sveta, ki je pravzaprav prevod fizičnega v duševno.

Za masko je moč

V tem svetu je tudi mnogo sposobnosti, ki jih človek nosi s seboj in se mu jih narava ne upa dati v roke. Skrite so za masko in čakajo na trenutek, ko bo človek dovolj zrel, da bo vedel, kaj z njimi početi. Ko jih bo uporabil za to, da bo sam polnejše živel in ne da bo z njimi grenil življenje drugim. Nekateri so se do teh sposobnosti že prikopali, večino izmed nas pa čaka še mnogo trdega in napornega dela. Če ga ne zmoremo, se prepustimo maškaradi in skušajmo vsaj vlogo, ki je zapisana na maski, pošteno odigrati. In prihranimo Indijance in kavboje za prihodnje leto, da bomo spet lahko za urico ali dve polno zaživeli.

Komentiraj

*****************