Pred časom je po elektronski pošti krožila zgodba o dveh prijateljih. Bila sta na poti po puščavi. Ko sta že dolgo hodila, je med njima prišlo do prepira in eden je drugemu primazal klofuto. Tisti, ki je klofuto dobil, je bil prizadet, vendar je brez besed napisal v pesek: “Danes me je moj najboljši prijatelj udaril po licu.”


Nadaljevala sta s hojo, dokler nista našla oaze. Odločila sta se, da se okopata. Tisti, ki je dobil klofuto, se je zagozdil v mulju in blatu ter se začel utapljati, na srečo pa ga je njegov prijatelj rešil. Ko si je opomogel od skorajšnje utopitve, je vgraviral v kamen: “Danes mi je moj najboljši prijatelj rešil življenje.”

Prijatelj, ki ga je udaril in nato rešil, ga je vprašal: “Ko sem te udaril, si to napisal v pesek, zdaj pa pišeš na kamen. Zakaj?”
Odgovoril je: “Ko nas nekdo prizadene, bi morali to napisati v pesek, da lahko veter odpuščanja izbriše našo bolečino. Vendar ko kdo naredi kaj dobrega za nas, moramo to vgravirati v kamen, kjer veter tega nikoli ne more izbrisati.”

Vam je zgodba všeč? Bi se tudi vi radi naučili zapisovati svoje bolečine v pesek in pomoč drugih v kamen? Razmislite, kaj lahko za to naredite že danes – in to tudi storite!


medsebojni odnosi

Vloga in pomen medsebojnih odnosov

Medsebojni odnosi so zelo pomemben del življenja vsakega izmed nas, saj je celo naše življenje preplet najrazličnejših odnosov in njegova kvaliteta je v veliki meri odvisna prav od kvalitete medsebojnih odnosov. Seveda je potrebna osnovna materialna varnost, vendar ko jo dosežemo, so prav odnosi tisti, ki prinašajo občutek izpolnjenosti, sreče in zadovoljstva ali pa v nas porajajo občutek praznine, razočaranja in nezadovoljstva.

Vsi vemo, da je vzdušje v domačem krogu odvisno predvsem od medsebojnih odnosov in ne toliko od finančnega položaja. Če smo v družinskem krogu deležni ljubezni, podpore in razumevanja, nam je življenje v veselje in optimizem nas ne bo zapustil tudi v težkih situacijah. Počutje v službi je prav tako zelo odvisno od odnosov in manj od plače ali položaja, ki ga zasedamo. Po nekaterih raziskavah naj bi medsebojni odnosi pomembno vplivali na uspešnost podjetja, saj naj bi bilo kar 75 % uspešnosti odvisno od kvalitete odnosov med zaposlenimi in le 25 % od znanja, ki ga ima podjetje.

Albert Einstein je dejal, da je človek družabno bitje do zadnjega atoma. Iz lastne izkušnje vemo, da so medsebojni odnosi realna potreba vsakogar izmed nas, saj omogočajo druženje, pogovor, delitev, skupne aktivnosti … in v njih zadovoljujemo nekatere svoje potrebe, na primer potrebo po bližini, varnosti, pogovoru. Vsi ljudje hrepenimo po izpolnjujočih odnosih, vsi si želimo, da bi bili v dobrih odnosih z ljudmi, ki so nam blizu in s katerimi preživimo velik del svojega življenja. Želimo si spoštljive, pravične, tople in ljubeče odnose, v katerih bi bili drug drugemu v pomoč in oporo. Hrepenenje po izpolnjujočih odnosih izvira iz človekove potrebe po povezanosti, pripadnosti in delitvi življenja z drugimi: “Ljudje smo kot angeli z enim krilom, da bi lahko poleteli, se moramo objeti.”
Žal se v življenju pogosto dogaja, da so naši odnosi z drugimi sovražni, zavistni, ljubosumni, maščevalni, privoščljivi, površinski, neizpolnjujoči … Lahko smo si z ljudmi pogosto v laseh, lahko se jih bojimo in se jih izogibamo, lahko jim kaj zamerimo in se ne pogovarjamo z njimi. Lahko se ne dogaja nič od naštetega, vendar vseeno živimo drug mimo drugega.

Prav na tej točki se lahko začne naše samoizpraševanje in zavesten trud, da bi izboljšali samega sebe in svoje delovanje v odnosu. Na odnose namreč lahko gledamo kot na polje učenja, kjer pridobivamo različne izkušnje. Pravijo, da dobimo takšne starše, partnerja, otroke …, ki so za nas življenjska šola, s katero se učimo razvijati svoje še neizražene potenciale: potrpežljivost, sprejemanje različnosti, empatijo, odločnost, pogum, postavljanje zase in podobno.


V vseh odnosih naj bi izražali kvalitete svojega pravega jaza, zato bi lahko rekli, da odnosi vabijo iz nas tiste vidike ljubezni, ki jih še ne znamo izražati v življenju. Skozi različne odnose in vloge, ki jih v njih igramo, spoznavamo ne le druge, temveč tudi samega sebe (vključno s svojimi pomanjkljivostmi), saj nam drugi s svojimi odzivi “držijo zrcalo”.

Vrste medsebojnih odnosov

Ljudje smo vpeti v najrazličnejše odnose. Glede na osebo, s katero smo v odnosu, jih lahko razčlenimo na starševske, partnerske, prijateljske, odnose v službi, odnose s sosedi, odnose v prometu …
Odnose lahko razdelimo tudi glede na njihovo globino in trajnost. Nekateri so površni in manj trajni – v odnos vstopamo predvsem zaradi svojega cilja, drugi je v tem primeru bolj “sredstvo” za zadovoljitev naše potrebe, na primer, ko gremo v trgovino, na banko, k avtomehaniku. Seveda pa lahko tudi v te odnose vnašamo srčne kvalitete – smo prijazni s prodajalko, najdemo spodbudno besedo, se nasmehnemo. Drugi naši odnosi so globlji in trajnejši – pri njih nam je pomemben pristen človeški stik. Ti odnosi dajejo polnost življenju in nas bogatijo. Če se znamo drug drugemu odpreti, se lahko zares srečamo. Ste kdaj zrli sočloveku v oči in “videli” njegovo dušo?

Medsebojne odnose bi lahko razdelili tudi glede na kvaliteto: odnosi z nekaterimi ljudmi so izpolnjujoči, harmonični in nas navdihujejo, spet drugi so zapleteni, površni in v nas porajajo občutek praznine in nezadovoljstva.

Napake, ki jih pogosto delamo v medsebojnih odnosih

Dejali smo že, da si vsi ljudje želimo izpolnjujočih odnosov, da pa dostikrat niso takšni. Zakaj? Preprosto zato, ker v medsebojne odnose vstopamo premalo “opremljeni” z znanjem in veščinami za vzpostavljanje pravilnih odnosov. V šoli smo se o tem učili malo ali nič, vzorce vedenja in predstave o odnosih pa smo največkrat nezavedno “posrkali” od svojih staršev, učiteljev, sorodnikov. Vsi pa niso nujno ustrezni in tako se nam dogaja, da v medsebojnih odnosih pogosto ne ravnamo najbolje.


Ena najpogostejših napak, ki jo delamo v medsebojnih odnosih, je težnja po spreminjanju drugega. Vsi imamo svoja pričakovanja, potrebe, želje in predstave o skupnem odnosu. Velikokrat bi radi videli, da se drugi vede tako, kot si mi želimo, zato ga tudi skušamo spremeniti. Ker se pri tem pretirano ne oziramo nanj, je povsem naravno, da se bo začel upirati. In že imamo vir sporov. Vprašajmo se, zakaj  želimo drugega spremeniti. Zaradi njega samega, zato da bo njemu bolje ali zaradi nas, zato da bo nam bolje? Ali imamo pravico spreminjati drugega? Kakšen je odgovor našega pravega jaza? Razmislimo tudi o tem, kako se sami počutimo in odzivamo, kadar nas drugi želi spremeniti.

Druga skrajnost je pretirano prilagajanje drugemu v odnosu. V tem primeru smo pripravljeni žrtvovati marsikatero svojo potrebo, smo ustrežljivi in se podrejamo drugemu samo zato, da bi nas cenil in sprejel, da bi nas imel rad in nas ne bi zapustil ali pa zato, da se ne bomo kregali. Takšno obnašanje je običajno posledica strahov in premajhnega samospoštovanja, zato je učinek ravno nasproten od želenega. Če se sami premalo cenimo, nas tudi drugi zares ne bo. Prav tako ne bo spoštoval naših “žrtev”, ki so resnici na ljubo sebične. Drugemu v odnosu ne želimo ustreči zaradi njega samega, temveč zaradi sebe (mi hočemo, da bi nas drugi spoštoval, nas je strah, da nas drugi ne bo zapustil, mi hočemo imeti mir in odnos brez konfliktov).

Naslednja napaka, ki je v medsebojnih odnosih pogosta, je, da eden v odnosu od drugega nekaj pričakuje, ne da bi to dovolj jasno izrazil (morda ga je strah zavrnitve). Ker drugi ni izurjen v “branju” misli in ne izpolni pričakovanj, je prvi potem razočaran in marsikdaj začne kuhati zamero. Drugi, ki se mu “še sanja ne”, kaj se dogaja v glavi osebe, s katero je v odnosu, podzavestno vendarle čuti, da nekaj ni v redu in si to razlaga po svoje,  pogosto povsem napačno. Vsak si torej v glavi vrti svoj “film”, ne da bi se o tem pogovoril z drugim.

Veliko težav je v medsebojnih odnosih tudi posledica neustrezno razmejene odgovornosti. Vsak človek ima zaradi svobode delovanja, čutenja in razmišljanja tudi odgovornost za posledice svojega ravnanja. Naša odgovornost je vse tisto, kar mi “oddajamo” na miselni, čustveni in fizični ravni. Podobno odgovornost drugega. V medsebojnih odnosih pa se velikokrat dogaja, da prihaja do mešanja odgovornosti, po domače bi rekli, da “se ne ve, kdo pije in kdo plača”. Dostikrat drugega obtožujemo za nekaj, kar je naša odgovornost, rečemo na primer: “Ti si me razjezil!” (in želimo odgovornost za svojo jezo prevaliti nanj). Lahko pa prevzamemo nase odgovornost drugega, ki pa ni naša – tak primer so “skrbne” mame, ki želijo svoje štiridesetletne sinove vpisati v Šolo čustvene inteligence. Prav zaradi neustrezno razmejene odgovornosti in posledičnega kazanja s prstom drug na drugega nastaja v odnosih veliko konfliktov.

Če k napakam dodamo še nestrpnost, ki je v medsebojnih odnosih zelo pogosta, pa nesprejemanje različnosti in pomanjkanje empatije, je koš napak v odnosih že skoraj poln. Dejstvo je, da smo ljudje različni. Pravijo, da so moški z Marsa in ženske z Venere, poznamo Hipokratovo poimenovanje štirih temperamentov (kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik), smo različnih let (poznate stavek: “Ko sem bil jaz v tvojih letih …”) in imamo različne življenjske izkušnje, želje, pričakovanja in predstave. Če seveda pustimo ob strani bolj ezoterične razlage razlik med nami, kot so na primer astrološki vplivi, stopnja duhovnega razvoja, karma in podobno. Skratka, prava paleta različnega razmišljanja, čustvovanja in delovanja! Namesto da bi te razlike spoštovali in se z njimi bogatili, pa se prepogosto ujamemo v vzorce, da je pravilno tako, kot mi razmišljamo, čutimo, vidimo, ravnamo … In ne le za nas, temveč tudi za druge. Pa je res?

Zaokrožimo razmišljanje o napakah še s komunikacijo, za katero pravimo, da je srce odnosa, saj je tista, s katero odnose gradimo (seveda jih lahko z njo tudi rušimo). Veliko težav imamo v odnosih prav zaradi neustrezne komunikacije – dostikrat drugega slabo poslušamo in mu skačemo v besedo, kadar govorimo, pa velikokrat ovinkarimo, izsiljujemo, se pritožujemo, pridigamo in podobno. Dodatne zaplete prinašajo tudi tako imenovana “dvojna” sporočila: nekaj mislimo in čutimo, medtem ko izrečemo nekaj povsem drugega. Sogovornik je lahko zmeden in si naše besede ne zna povsem razložiti, saj čuti, da nekaj ni v redu.

Kako lahko izboljšamo medsebojne odnose?

To je seveda za vse nas večno aktualno vprašanje. Občutek nezadovoljstva nam lahko sporoča, da je v medsebojnem odnosu potrebno nekaj narediti in nas spodbudi k izboljšavi odnosa. Seveda lahko zaradi nezadovoljstva tudi ves čas nergamo, se pritožujemo in čakamo, da se bo drugi spremenil ali pa ga skušamo sami spremeniti. Tako je pač lažje, kot pa da bi kaj spremenili pri sebi. Iz lastnih izkušenj pa dobro vemo, da se tak način ravnanja ne obnese.
Veliko bolje se je ustaviti in razmisliti o svoji odgovornosti za stanje v odnosu s katerokoli osebo. Skušajmo čim bolj objektivno razmejiti odgovornost v medsebojnem odnosu. Pomagajmo si z vprašanji: “Kaj je moja odgovornost v tem odnosu? Kaj jaz vnašam vanj? Kaj jaz prispevam k temu, da je odnos takšen, kakršen je?”

Dragoceno je, če znamo pogledati s srcem in ne le skozi prizmo čustev in razuma, saj nas takšno gledanje lahko zavede in za vse krivimo drugega. Raje se iskreno zazrimo vase, nismo tako brez napak, kot morda mislimo. “Pretipajmo” si kosti in začnimo spreminjati sebe in svoje načine odzivanja. Za to ni nikoli prepozno! Naučimo se komunikacijskih spretnosti, ustreznega ravnanja s čustvi, prebujajmo empatijo in inteligenco srca. Zavestno si prizadevajmo za svojo osebno in duhovno rast. Vsa vložena energija v delo na sebi se bo poznala tudi v medsebojnem odnosu in morda bo celo spodbudila drugega, da nam bo sledil.

Še nekaj napotkov za izboljšavo medsebojnih odnosov:

  • Spreminjajmo sebe, svoje lastnosti.
  • Izrazimo svoja pričakovanja, predstave, želje, potrebe, prošnje v zvezi z drugim in odnosom, vendar drugemu pustimo svobodo,da se odloči po lastni vesti.
  • Postavimo ustrezno mejo v medsebojnem odnosu (z njo informiramo drugega, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne).
  • Vsaj malo “zmehčajmo” oziroma spustimo svoja pričakovanja, predstave in želje v zvezi z drugim in medsebojnim odnosom (lahko je drugi in odnos tudi malo drugačen, kot si mi predstavljamo ali pričakujemo).
  • Učimo se sprejemanja različnosti in spoštovanja svobodne volje drugega.
  • Do drugega se obnašajmo tako, kakor bi si želeli, da se on obnaša do nas.

Želim vam veliko izpolnjujočih trenutkov v medsebojnih odnosih in da bi z ljudmi čim večkrat zares srečali! Želim pa vam tudi trenutke, ko se boste počutili nemočne in razočarane v medsebojnih odnosih, saj so nam prav take situacije lahko vzpodbuda za delo na sebi in duhovno rast. Ne pozabite pa na pesek in kamen!

Boštjan Trtnik

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: