Čas najstništva je čas korenitih sprememb ter neizogibnih družinskih konfliktov; tako pač je. Mladostnikom je treba priznati, da so takrat polni energije, veliko razmišljajo in imajo občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Razvijajo se v osebnosti, ki želijo biti neodvisne od staršev. Kako v tem obdobju torej najti pot do najstnika in kako komunicirati z njim?


Mnoge otroke v najstniških letih spremlja sprememba v obnašanju, predvsem v odnosu do staršev. Poskušajo se osamosvojiti, uveljaviti svojo voljo, postati neodvisni od mame in očeta. Obenem pa postanejo zelo dovzetni za okolico, velik vpliv imajo na njih predvsem prijatelji, družba, v katero se želijo vključiti. In prav ta leta naj bi bila za vso družino najbolj naporna. S prehodom v najstniška leta se otrokovo obnašanje namreč spremeni, saj se skorajda v celoti usmeri v doseganje samostojnosti in neodvisnosti. Vprašanje, koliko svobode dopustiti najstniku, je dilema, s katero se sooča vsak starš. Pomembno je, da našega najstnika obravnavamo kot osebnost zase in predvsem ne pozabimo, da komunikacija z njim poteka na drugačen način kot z mlajšimi otroki. Velikokrat je namreč prežeta s konflikti in stresom. 

Ko najstniki ne poslušajo

Kompromisi

Najstniki se upirajo vsakršnemu nadzoru, saj so povsem potopljeni v svoj svet. Razmišljati začnejo bolj abstraktno in racionalno ter si oblikujejo moralne norme. Vse bolj jih zanima življenje nasploh in to, kar se dogaja okrog njih. Pogosto se umikajo stikom z ljudmi, ki niso njihovi prijatelji, ter se usmerjajo vase in v svoje dobro. Ker je njihova družbena vloga nejasna, se bolj nagibajo k občutljivosti, sramežljivosti in agresivnosti, s čimer želijo prikriti svojo negotovost. Staršem se zato zdijo težavni, z njimi se je nemogoče pogovarjati. Večino staršev najstnikov nas nenehno navdaja občutek, da naš otrok ne posluša, najstniki pa menijo, da jih mi ne razumemo in se preveč vtikamo vanje. Resnica je seveda nekje na pol poti. Sestavni del odraščanja so namreč tudi napačni začetki, slabo presojanje in impulzivna dejanja. Zato se morajo najstniki nenehno učiti – iz naših nasvetov in zgledov, pa tudi na svojih napakah. Odrasli pa moramo pri tem otroku dopustiti dovolj svobode in samostojnosti za učenje na svojih izkušnjah, saj nas te v življenju najbolj zaznamujejo.

»Vaši otroci niso vaši. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete ljubezen, ne morete pa jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje.« Kahlil Gibran – pesnik, pisatelj, filozof.

Komunikacija

Najpomembneje je, da z našim najstnikom ohranjamo odprto komunikacijo. Predvsem je pomembno, da se postavimo v vlogo poslušalca (dvakrat več časa kot govorimo), kajti če bomo poslušali dovolj dolgo in otroku dali priložnost, nam bo zaupal več, kot si mislimo. Ker so najstniki pogosto okupirani s šolskimi obveznostmi, prijatelji in drugimi interesi, si vzemimo čas, da ga preživimo skupaj. Za skupno druženje in pogovor izkoristimo čas med zajtrkom ali večerjo, lahko pa se ponudimo, da ga peljemo na trening ali v šolo in to je lahko priložnost za različne pogovore. Tako kot mi tudi najstnik potrebuje svoj osebni prostor, in svoje zatočišče najpogosteje najde v svoji sobi. Zatorej spoštujmo njegov prostor in potrkajmo, preden vstopimo v njegov svet. Pokažimo zanimanje za njegove interese (npr. poslušajmo njegovo glasbo, skupaj si oglejmo njegove najljubše televizijske oddaje in prihajajmo na njegove interesne dejavnosti itd.). Ohranimo aktivno vlogo v njegovem življenju. Predvsem bodimo ljubeči starši, kajti najstniški čas je čas, ko imajo otroci pogosto težave s svojo spreminjajočo se identiteto in veliko potrebo po ljubezni in sprejemanju. Ljubezen jim pokažimo pogosto. Pomemben je kakršenkoli telesni stik, ob katerem se počutijo udobno in prijetno. Veselimo se njegovih uspehov, oprostimo mu napake in pazljivo poslušajmo, ko ima naš najstnik težavo. Pokažimo interes, kako ga namerava rešiti in mu pomagajmo pri reševanju in iskanju rešitev. Ne pozabimo na občutek pripadnosti in pomembnosti, ki igra pomembno vlogo pri razvoju otrokove pozitivne samopodobe. Vzemimo si čas za zabavo, oddih in smeh. Dobri, pozitivni občutki nam bodo pomagali graditi dober odnos z našim odraščajočim najstnikom.


Vzgoja problematičnega najstnika

Pravice in dolžnosti

Sami presodimo, kdaj je čas, ko je naš najstnik dovolj zrel, da mu začnemo zaupati in mu dovolimo več svobode. Predvsem pa je pomembno, da se ob svojih pravicah zaveda tudi svojih dolžnosti. Skupaj z našim najstnikom postavimo hišna pravila (npr. ustrezna »policijska ura« ob koncih tedna). Pri vzpostavitvi hišnih pravil bodimo odprti za pogajanje in sklepanje kompromisov. Ko naš najstnik pristopi k nam z vprašanjem oziroma prošnjo, se ustavimo in razmislimo, preden ga zavrnemo. Vprašajmo se: »Ali je moj najstnik dovolj star in odgovoren, da tokrat ugodim njegovi želji?« V primeru, da zavrnemo njegovo prošnjo, mu povejmo, zakaj – vendar ne pozabimo, da običajna fraza »ker jaz tako rečem«, lahko kaj hitro sproži prepir. Naši argumenti oziroma razlogi naj bodo dobro osnovani, da bo naš najstnik uvidel, da mu želimo le dobro. Pomagajmo mu, da bo znal prevzemati zase skrb in odgovornost (npr. pogovorimo se o vprašanjih, kot so alkohol, mamila in varni spolni odnosi). Izpostavimo svojo skrb in kakršnekoli pomisleke, ki jih imamo v zvezi s tem.

Problematično vedenje

Najstniki so muhasti, jezni, uporniški, njihovo razpoloženje se hitro spreminja – in ko se tega navadimo, lahko kaj hitro spregledamo znake resnih problemov. Kako razlikovati med najstniškim običajnim in problematičnim vedenjem? Najstnik ima, tako kot vsi mi, svoje rutine in navade. Če se nenadoma drastično spremenijo, je to lahko opozorilo, da je nekaj narobe. Če ugotovimo, da nam laže o tem, s kom se druži in kam zahaja, ali če se druži z ljudmi, za katere že od daleč vidimo, da niso v redu, je to lahko znak za alarm. V takšnem primeru si seveda vzemimo ves potrebni čas za pogovor in skupno reševanje situacije. Brez oklevanja pa ukrepajmo, če ugotovimo, da se najstnik zateka k mamilom, alkoholu ali cigaretam. V takšnih in podobnih primerih nemudoma poiščimo strokovno pomoč.

Piše: Karmen Pevc, univ. dipl. pedagoginja in sociologinja kulture, doktorandka zakonske in družinske terapije

Komentiraj

*****************