Pred vami je članek o navezanosti. To je nenavadna lastnost vsakega človeka (in celo vsakega živega bitja), zaradi katere se zadržuje pri starem in znanem ter se izogiba novemu in neznanemu. Navezanost je podlaga za občutenje in čustvovanje, saj lahko čustva usmerimo le proti predmetom in pojmom, s katerimi imamo nekakšen odnos oz. neko vez.


navezanost

Na samem začetku bi rad pojasnil razliko med navezanostjo in vezanostjo. Osnova prvi so čustva in občutek slabosti, drugi pa odgovornost in občutek moči. Pretrganje navezanosti povzroči veliko bolečino in nemoč, pretrganje vezanosti pa zaskrbljenost in prizadevanje najti najboljšo rešitev.

Kdor ima družino, mora zanjo skrbeti. Ob njem so žena (ali mož) in otroci, starši in drugi sorodniki, stanovanje, avto, služba, prijatelji in razne dolžnosti. Če ne bi do njih nič čutil, ne bi mogel odgovorno negovati medsebojnih odnosov. To pomeni, da se do vsakogar vede kot do dragocenega bitja in mu poskuša koristiti po najboljših močeh. Kadar pa kaj potrebuje, se spoštljivo obrne na druge in jih prosi za uslugo. Ne pričakuje, da bi mu morali ustreči samo zato, ker je to pač on. Stvari uporablja v okviru njihove namembnosti in ne po svoji kaprici. Biti vezan torej pomeni negovati odgovorne odnose do vsega, kar nas obdaja.

Navezanost je drugačna. Navezan človek se ne trudi imeti spoštljivega odnosa do drugih ljudi, od njih pa pričakuje tak odnos. Stvari ne vidi ločeno od sebe, temveč kot svojo last. Če jih izgubi, je potrt – počuti se nemočnega in tarna. Za vsako ceno hoče ohraniti odnose, ki mu veliko pomenijo, tudi če s tem škodi drugim. Z ljudmi ni zaradi njih samih, ampak zaradi nekaterih njihovih lastnosti, od katerih ima korist. Dokler mu dajejo, je z njimi zadovoljen, ko nehajo izpolnjevati pričakovanja, pa jih zavrže in praznino zapolni z nekom drugim. Zaradi navezanosti torej povzroča neprijetnosti tako sebi kot drugim; odpravi jo lahko z negovanjem znanja in druženjem z ljudmi, ki so že vzpostavili odgovorne odnose.


Nenavezanost torej ne pomeni, da vse, tako dobro kot slabo, zavržemo in se odklopimo od sveta, da postanemo hladni in nedostopni. Pomeni to, da ohranimo potrebne odnose, pretrgamo pa čustveno odvisnost od njih. Ne prekinemo čustvenega odnosa, saj so čustva pravzaprav gonilo vsakega dejanja. Človek in okolje se nenehno prepletata – da bi ohranili pristno individualnost in hkrati ostali povsem povezani s svetom, je potrebno veliko modrosti. Če se začnemo zlivati in nas preplavi nezadovoljstvo, se ustavimo in razmislimo: smo vezani ali navezani?

Nekaterim ljudem je življenje brez navezanosti pusto. Če jim ni treba nositi težkih bremen, so zbegani in nezadovoljni, ne pa sproščeni in osvobojeni. Nič čudnega, da jih duhovnost in religija navdajata s strahom, kar pogosto prikrivajo z ironijo. To spominja na plavalca s kamenjem v žepih, ki se dela, da mu je plavanje lahkotno, ko pa je povsem izčrpan, je že prepozno, da bi se rešil. Res se sliši neumno, ampak duša brez navezanosti je kot plavalec brez kamenja v žepih.

Strahovi, iluzije in predsodki

Navezanost nima vedno pozitivnega predznaka. Marsikoga preseneti dejstvo, da najmočnejša navezanost ljudi niso bogastvo, sreča in mir, temveč strahovi, iluzije in predsodki. Po branju naslednjih nekaj odstavkov se vam bo ta trditev gotovo zdela upra¬vičena.

Na prvem mestu so strahovi. Ni človeka, ki se ne bi česa bal. Pri strahu ne gre za običajno navezanost na nekaj, temveč za zavrača¬nje, kar je pravzaprav le druga plat iste medalje. Najbolj nas je strah resnice. Resnice, da nismo popolni, da v življenju mogoče hodimo v napačni smeri, da bomo umrli. Bojimo se priznati, da smo zbegani, da nimamo vajeti v rokah, da se bojimo spremeniti, da smo ranjeni, da trpimo. Svetu kažemo maske super-Janezov in Mojc in še sami verjamemo, da smo taki. Ne moremo priznati sebi (kaj šele svetu), kakšni smo pod tem oklepom. Pri drugih želimo vzbuditi vtis, da smo srečni, samozadostni, zanesljivi in zdravi, kar nas potegne v laž – na vsakem koraku prikrivamo resnico. Bojimo se! Kdor pogleda pod svoje maske, bo videl ta strah.


Druga navezanost so iluzije. Beseda izvira iz latinskega in + ludere, »v igri«. Torej biti v iluziji pomeni, da se okoliščine poigravajo z nami, mi pa tega ne vidimo. Mislimo, da je vse pod našim nadzorom, ne vidimo pa tistih dogodkov in okoliščin, v katerih smo nemočne lutke. Prav to, da si tega ne moremo, nočemo, ne znamo priznati, je osnova iluzije.

Iluzije je težko razkrinkati, saj so povezane z različnimi čustvi in ne le z enim tako očitnim občutkom kot je strah. Iluzija krepi samo sebe in nam daje občutek, da imamo prav tudi takrat, ko se zmotimo. Včasih ustvarimo obširne teorije, da opravičimo razpoke v svoji zmoti. Ne priznavamo lastnih napak, temveč se vedno bolj izgubljamo v njih. Iluzije je težje prepoznati kot strahove, saj si lahko mnoge navidez logično utemeljimo. Razkaditi jih je možno le, če smo vztrajni in pripravljeni trpeti, ko se soočimo z zablodami, napakami in zadrego.

Najtežje je prepoznati tretjo navezanost, predsodke. Ne mislim na predsodke v strogo slovarskem pomenu, kjer so označeni kot »nega¬tiven, odklonilen odnos do koga ali česa, neodvisen od izkustva.« Besedo razumem malo širše, ker je sestavljena iz besed »pred« in »soditi«, kar pomeni, da sodimo o stvareh (tako pozitivno kot negativno), ne da bi jih zares spoznali.

V vsakdanjem življenju predsodkom pogosto rečemo okus, privr¬ženost, nagnjenje. »Kajenje ni po mojem okusu. Bolj sem privržena nekadilcem, ker se tudi sama nagibam k zdravemu življenju,« pravi Andreja. To je lahko le predsodek, na podlagi katerega presoja kadilce in nekadilce, podobno kot pri razmišljanju o politiki, znans¬tvenih panogah ali Bogu. Če si prepričanja izoblikuje na podlagi relativnega znanja in subjektivnih izkušenj, je njen odnos do sveta predsodek.


Če bi moral predsodke opisati na kratko, bi rekel, da so vse, kar vnaprej omeji naše razmišljanje, tako da ne vidimo bistva in smo se nezmožni spremeniti. To nas ohromi pri reševanju vsakdanjih problemov. Strahovi, iluzije in predsodki so prikriti sovražniki, ki onemogočajo razvoj. Ne glede na to, od kod izvirajo in kako vplivajo na nas, ste lahko prepričani, da bi bili brez njih veliko bolj srečni in mirni.

Odvrzimo breme

Kot prvo je treba videti, da smo na nekaj navezani in da nam to ško¬duje. Navezanost je nepotrebna; je le posledica zmotnega enače¬nja z raznimi predmeti, osebami ali pojmi. Ko to uvidimo, jo začnemo analizirati – od kod, zakaj, kako se je pojavila. Čeprav jo želimo definirati in pojasniti, nam nekatera spoznanja niso všeč, zato si jih hočemo prikriti. Znajdemo se v konfliktu, ki pa ga ne moremo dolgo prenašati. Življenje ne dopušča, da si ne bi priznali lastnih pomanjkljivosti in slabosti. To boli, ampak taka bolečina je zdravilna. Postopoma pridemo tako daleč, da dobro poznamo svoje hibe in smo sposobni živeti z njimi, mirni in sprijaznjeni … če se le drugi ne vtikajo v nas! Takrat je pred nami najtežji korak: svojo slabo stran razkriti njim. Ponavadi zanjo prvi izvejo najbližji prijatelji. Če nas kljub temu še naprej sprejemajo in nas ne zavrnejo, dobimo zaupanje, da le ni tako strašno, kot smo se bali globoko v sebi. Krog ljudi, ki smo mu pripravljeni pokazati ta del sebe, se postopoma širi. Naše hibe postajajo vse manjše in manjše, čas pa jih spremeni v delčke prahu, ki jih odnese veter. Včasih to traja nekaj tednov, včasih več let, vendar ima postopek zanesljive rezultate. Najpomebneje se je ves čas zavedati, da ni demon, kar vidimo v sebi, temveč, kar sami naredimo iz tega.

Štirje koraki so torej:
opaziti hibo pri sebi, jo proučiti, si jo priznati in jo priznati drugim.

Preobrazimo minus v plus

Navezanost je torej škodljiva, vezanost pa koristna, čeprav gre v obeh primerih za približno enak notranji občutek. Filozofsko gledano se razlikujeta po tem, kako jasno se posameznik zaveda sebe. Prva skrajnost takega zavedanja (ali bolje rečeno nezavedanja) je odnos med človekovo predstavo o sebi in njegovo predstavo o predmetu, druga skrajnost pa je odnos med dejanskim človekovim bistvom in stvarnostjo predmeta. Zavedati se sebe, razumeti se, čutiti se – to je izhodišče vseh duhovnih tehnik, religij in psihologije, zato se tudi pri premagovanju škodljivih navezanosti najprej vprašajmo: »Kdo sem sploh jaz?«, potem pa šele iščimo rešitve svojih problemov.

Nara Petrović

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: