Zgodi se, da otrok  po nesreči kaj razbije in jokajoč priteče k mami. Ta ga želi potolažiti in mu obljubi, da bosta kupila novo igračo, vazo ali pač, kar je razbil. Bolj ko ga skuša potolažiti, bolj on tuli. Kaj se dogaja? Mati ga poskuša z najboljšimi nameni odvrniti od njegovih čustev in jih povsem ignorira, otrok pa tega ne sprejme. Zanj je to, da je to razbil, nekaj hudega, mama pa mu trdi ravno nasprotno. Če se postavimo v njegovo vlogo, bi bili jezni tudi mi. Ker ne pride do sprostitve čustev, se otrok ne more pomiriti. Tolažba tako povzroči jezo.


Tolažba

Dobro ga poslušajmo

Odrasli torej moramo sprejeti otrokovo čustvo. Dobro ga moramo poslušati in mu reči na primer: »Si pa res žalosten, ker se ti je to zgodilo …!« Že samo tak stavek pomaga, da se v otroku sprosti napetost in nam odgovori. Kmalu nam bo želel povedati še vse drugo: kako, kje in kaj se je zgodilo. Pozorno ga poslušamo in vprašamo: »Si žalosten in jezen hkrati?«
Otroka nato vodimo k reševanju težave: »Kaj lahko zdaj storiš?« Otrok morda prosi, da mu predmet pomagamo zlepiti, ali vpraša, če bo dobil novega. Če je to nemogoče, se mora sprijazniti, da ga pač več ni. Če je že dovolj star, mu lahko predlagamo, da koščke razbitega predmeta počisti. Tako se pomiri in prevzame odgovornost, saj mu sporočamo, da mu povsem zaupamo. Ni dobro, da otroka samo potolažimo in pospravimo črepinje. To vodi v nepazljivost in si bo mislil, da se da vse hitro nadomestiti, da nič nima svoje vrednosti. Čemu sploh paziti?

Druga skrajnost pa je, da otroka v takem primeru kaznujemo, tako kot se je dogajalo v starih časih, celo s telesno kaznijo. Dobro je, da otroku sporočamo: če pride do nezgode, ni nič hudega, prevzemi pa odgovornost!
(Povzeto po knjigi Erziehung ist (k)ein Kinderspiel/ Vzgoja ni in je otroška igra, avtorice Marie Neuberger -Schmidt, v prevodu Julijane C. Grum.)

Komentiraj

*****************