Ljudje smo različni. Nekateri med nami nenehno majejo z glavami in pretreseni razlagajo, kako jih življenje ne mara, kako jih ljudje silijo v to ali ono, kako morajo prenašati tega tečnega šefa ali ono naduto tajnico. Spet drugi nas prepričujejo o tem, da so za vse krivi sami. Resnica je nekje na sredini.


krivda

Prenekatera filozofija, pa naj bo to vzhodnjaška ali zahodnjaška, je skušala odgovoriti na vprašanje človekove odgovornosti. Nekatere zagovarjajo trditev, da človek nosi vso odgovornost za vsa dejanja, ki se zgodijo njemu in njegovi okolici, prav vse pa menijo, da je človek odgovoren za vse, kar iz njega izhaja, pa naj bodo to dejanja, besede ali misli.

Vsi vzroki ležijo v človeku

O človekovi podzavesti smo spregovorili že večkrat. Vsi vemo, da je to neka nevidna sila, ki človeku pomaga ohranjati njegovo čustveno ravnotežje, da se v tem svetu posameznikov ne bi izgubil. Marsikaj vemo tudi o človekovih čustvih, kot so strah, veselje, jeza, bes, radost… Ker pa smo vendarle samo ljudje, imamo grdo navado (morda je spet posredi podzavest), da smo prepričani, da smo lepa čustva izzvali sami in da so plod naše dobrohotnosti ali morda inteligentnosti, socializiranosti. Zelo hitro pa vzrok negativnih čustev pripišemo okolici, ki nas obdaja, ljudem ali pa situacijam.

Tu se žal motimo. Vsa čustva namreč izhajajo iz nas samih. Mi sami smo vzrok vsega, kar se nam dogaja. Nikar takoj ne hitite zagotavljati, da to ni res. Pomislite samo, kako malo je dostopnega vaši zavesti in kako veliko je tistega, kar se skriva v vaši podzavesti. Vam je že kdaj prišlo na misel, da vas vedno isti človek tako »vrže iz tira« samo zato, ker je tako (preklemansko) podoben vašemu očetu, s katerim ste imeli v mladosti neprestane generacijske spore? Ali pa vam gredo policaji na živce samo zato, ker vas opozarjajo na vaše lastne pomanjkljivosti, ki bi se jih tako radi znebili, pa vam nikakor ne uspe. Seveda boste v družbi venomer znova zagotavljali, kako ste se izmazali, nekje globoko v sebi pa se strinjate z njimi, da vinjeni pač niste sposobni voziti. Takšnih primerov je še na stotine, najdemo jih lahko v vsakodnevnem življenju in zato bi se bilo treba vprašati, koliko se jih v resnici zavedamo. To pa še ni vse. Vprašati se moramo tudi, koliko smo pripravljeni prevzeti odgovornosti.


Vsi smo pošteni

Ne glede na to, s katero od teorij o odgovornosti se strinjamo, vsi zagotavljamo v en glas, da za vsa dejanja, ki so odvisna od nas, tudi odgovarjamo. In če ugotovimo, da smo za vsa dejanja, ki jih »poganjajo« čustva, tudi odgovorni, kmalu pridemo do zaključka, da smo odgovorni prav za vse, kar se nam v življenju zgodi. Morda bi bilo celo bolje, če bi rekli, da smo odgovorni za vsa dejanja, ki jih v življenju »zgodimo«. Le dovolj globoko moramo pogledati vase.

Vsi smo prepričani, da se v odnosih z drugimi ljudmi vedemo pošteno. Pa se res? Ni težko ugotoviti, da se še najbolj pošteno vedemo do ljudi, s katerimi nimamo čustvenega odnosa. Za to trditev bi lahko mnogi dejali, da je popoln nesmisel, da se vendar najbolj pošteno vedemo do svojih bližnjih. Pa jo poskušajmo razložiti.

Poglejmo primer. Delamo z nekim poslovnim partnerjem. Naj gre za izmenjavo izkušenj, denarja ali za plačilo izkušenj z denarjem, smo s tem, ko smo izvršili to izmenjavo, delovali pošteno, saj so bile stvari jasno dogovorjene. Delovali smo pošteno do sebe, kar pa je navsezadnje edino, kar nas in našo duševnost zanima.

Kako pa to poteka med ljudmi, ki so v čustvenem odnosu? Mati normalno pomaga svojemu otroku pri domači nalogi. Seveda brezplačno. Toda ne, ta »usluga« ni brezplačna. Zato bo moral otrok namesto nje iti v trgovino, kar je sicer precej blaga oblika plačila in tudi najbolj očitna. Tisto bolj skrito plačilo pa je hranjenje človekove duše. Mati bo zaradi dobro opravljene domače naloge ponosna na svojega otroka, ki se je izkazal v šoli, in prav to bo njeno plačilo. Pri vsej stvari pa je narobe to, da mati s tem hrani svoj ego, svojo individualnost, da otrok pri tem sploh ni pomemben.


Podobno se dogaja pri ljudeh, ki drugim zelo radi delajo usluge. Ni pomembno, koliko je zaradi takšne usluge pridobil tisti, ki mu je bila naklonjena, bolj je pomembna njegova hvaležnost, ki jo mora delavcu stalno ter bolj ali manj odkrito izkazovati. Poskusite takšnemu »uslugarju« povedati, da je uslugo drugemu pravzaprav naredil zaradi sebe. Verjamem, da se pogovor ne bo dobro končal, in tako se spet znajdemo pri vprašanju odgovornosti.

Vsak “pre” je preveč

Resnici na ljubo, v vsej tej zmešnjavi je težko poiskati pravo mero odgovornosti, ki bo iz človeka še delala nekoga, ki bo dovolj pošten do sveta in še bolj do sebe.
Nekateri prevzemajo odgovornost za vsa mogoča dejanja, takšna, ki so res v njegovi moči, še bolj pa za takšna, ki niso. Takšni ljudje se običajno ženejo in ženejo, polovico svojega časa porabijo za to, da tekajo okrog in malce pobrskajo tu, nekaj preložijo tam, drugo polovico pa za to, da jadikujejo, koliko bi še morali storiti. Njihove najbolj pogoste besede so »Jaz bi moral«, »Moram« in »Ne smem«. Običajna psihološka oznaka za takšne ljudi je nevrotik.

Po drugi strani pa so med nami ljudje, za katere je vzrok njihovih težav vedno nekje izven njih. Za vse, kar se jim zgodi, je kriva njihova okolica, od vseh so nerazumljeni in pogosto dajejo prav žalosten vtis lutke v rokah podivjanih valov. Zanje so značilne besede »Ne morem«, »Ni v moji moči« in »Moral sem«. Psihološka oznaka zanje je osebnostna motenost.

Le redki med nami so taki, ki nimajo takšne ali drugačne nevrotične ali osebnostne motenosti, in o njih bi lažje spregovorili poznavalci vzhodnjaških gurujev in jogijev, kajti dejstvo je, da so te motenosti veliko bolj prisotne v zahodnem, tržno napetem svetu.


Nihče ni učen padel z neba

Po eni strani bi lahko trdili, da so osebnostno moteni vsi otroci, saj je njihova nagonska težnja usmerjena v zanikanje lastne odgovornosti. Če se na primer stepeta dva otroka, bosta odločno trdila (oba seveda), da nista prav nič kriva.

Prav tako lahko rečemo, da so vsi otroci nevrotični, saj pogosto sprejemajo krivdo za nekaj, česar niso storili. Če bo denimo otrok občutil pomanjkanje ljubezni staršev, bo najprej pomislil, kje je naredil napako, da ljubezni ni deležen. Niti za hip ne bo pomislil, da tudi starši delajo napake in da ima morda take starše, ki so nesposobni dajati ljubezen.

Šele z izkušnjami in zorenjem se lahko naučimo pravilno vrednotiti svojo odgovornost in pri tem so lahko starši svojim otrokom v veliko pomoč. Edino, kar lahko naredijo starši, je to, da jim sami dajejo vzgled. Pa jim ga res? Ste se že kdaj opravičili svojemu otroku, če ste naredili napako? Ste se že kdaj razburili nad učiteljico v šoli, ki je vašega otroka slabo ocenila? Je vaš otrok že kdaj slišal iz vaših ust, da bi se že zdavnaj ločili, če ne bi bilo otrok? Jim torej res dajemo pravi zgled?

Marija Košir

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: