O samih osnovnih zakonih intuicije sem že pisal, sedaj pa sem se zaradi znamenj okoli mene odločil, da malo spregovorim o »notranjih impulzih«, ki jih občasno čuti vsak izmed nas. Dejstvo je, da nismo samo nagonska ali razumna bitja, smo tudi pod delnim vplivom intuicije, notranjih nagibov in »sprejemniki« sporočil, ki nam jih narekuje kdo ve kdo.


intuicija

Različni ljudje z različnimi prepričanji bi nam lahko dali različne razlage, pač vsak v skladu z svojim prepričanjem, vero in izkušnjami. Nekaj je zagotovo. Večkrat začutimo neko sporočilo ali pa celo ukaz kaj in kako naj uredimo določeno stvar.
Na primer da v nek kraj pač moramo iti, pa naj se zgodi karkoli. Čeprav vzroka ne poznamo niti sami, enostavno “vemo”, da pač to MORAMO narediti. Če nas kdo vpraša, zakaj je tako, preprosto ne znamo podati odgovora na razumskem nivoju.

Zakaj?

Preprosto zato, ker ta sporočila ne nastanejo na razumskem nivoju in če nekaj ne nastane tam, je razum pač napačno mesto, kjer bi iskali razlago, saj je enostavno ni… Torej če nekaj ni nastalo tam, tudi na tem mestu ne moremo pričakovati enostavne razlage.
Torej je ponovno potrebno iskati odgovore na mestu, ki je današnjemu človeku skoraj popolnoma zakrnel, saj že več stoletij živimo pod vplivom razuma in ne intuicije, ki je »osnovno orožje in ščit« vsakega posameznika. In ravno to orožje nam postavlja izzive ter nas včasih tudi napoti na pot, za katero sami ne vemo, zakaj sploh gremo tja. So vam ti občutki znani?

Gotovo je vsak izmed nas imel kdaj takšne občutke in vprašanje je, ali je te impulze izpolnil ali jih je želel preslišati in živeti naprej, kot da se ni nič zgodilo. Če je šlo za slednje, zagotovo ostane občutek v smislu “kaj bi le bilo, če bi takrat naredil/a to ali ono, ko mi je nekaj govorilo…”.
Odgovora na to verjetno ne pozna nihče, ampak vseeno…


Nasvet notranjega glasu

Na to stvar lahko pogledamo iz druge strani. Koliko novih spoznanj, doživetij in podobnega smo doživeli, če smo tem impulzom sledili in enostavno naredili to, kar smo začutili?
Kot primer lahko navedem meni zelo drago osebo, ki je čutila, da pač mora iti v eno drugo državo, kar tako brez namena, brez denarja in načrta, pač samo, da gre in tam ostane nekaj časa. Sama.

Denarja ob trenutku sporočila ni bilo, ker pa je neizmerno zaupala kozmosu (saj vedno pravi “V kozmosu je red”), je enostavno verjela, da bo tja enostavno šla. V istem tednu je nato dobila denar, in to ravno toliko, da si je kupila karto za pot tja in nazaj, obenem pa je preučila turistične vodnike le-te države ter se prepustila dogodivščinam na poti, na katero jo je enostavno pripeljala intuicija, ta notranji glas. Ker pa ji je bil na trenutke razum premočan, je potrebovala potrditev, da je to kar dela pravilno. Seveda pa te ni bilo mogoče najti na razumskem področju, zato je preko angelskega sporočila dobila potrditev, češ naj se ne ozira na okolico, saj je napočil čas, da si končno vzame nekaj zase.

Ni pomembno to, da smo za to njeno pot vedeli le najbližji prijatelji, kakor tudi ni važno to, da je zadnji trenutek po skoraj nemogoči poti pridobila karte in potrebne dokumente, ki jih je potrebovala, pomembno je le to, da je zaupala sebi in svojemu notranjem glasu, ki ji je pač tako narekoval. In tam je spoznala, da se njena nadaljnja življenjska pot nadaljuje točno tam.

Zagotovo ni bilo naključje, da je bila prva stvar, ki jo je tam videla, obvestilo, da je določena parcela na prodaj, in prepričan sem, da ne bo naključje, da jo bo le-ta čakala do trenutka, ko si jo bo lahko kupila. In kolikor sam poznam potek dogodkov, sem prepričan, da je to tista država, v kateri se bo nadaljevala njena življenjska pot, pač dežela, kjer bo lahko prepoznala spoznanja, ki jih potrebuje, in tudi ljudi, ki jih bo lahko kaj učila ter se kaj naučila od njih.
Je to naključje?


Ne spreglejmo znamenj

Vsi vemo, da naključij ni, so le življenjske poti, ki jih prehodi vsak posameznik, in te poti se lahko nenehno križajo, le od nas pa je odvisno, kaj se bomo naučili iz teh znamenj in poznanstev. Torej je vse odvisno od nas in naše odprtosti do novih spoznanj, dogodivščin in življenjskih lekcij, le te pa niso načrtovane, ampak pridejo, ko jih pač potrebujemo.
Obenem pa teh znamenj ne smemo razumeti ali sprejeti kot beg pred samim seboj. Potrebno se je zavedati, da kamorkoli gremo, nenehno nosimo s seboj spoznanja, ki so v nas, pa naj bodo pozitivna ali negativna, kakor tudi težave, pred katerimi ne moremo ubežati.
Ali znamo prepoznati ta znamenja, sporočila intuicije in jih ločiti od želje po begu? Smo dovolj odprti in pogumni, da jim sledimo in naredimo nekaj zase?

Veliko vprašanj se prepleta okoli tega in vsak od nas pozna odgovor samo zase, saj univerzalen odgovor, ki bi veljal za vse, seveda ne obstaja.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: