Če se doslej še niste podrobneje seznanili s tem, kaj je nuhalna svetlina in kaj lahko od pregleda pričakujete, vam ponujamo nekaj osnovnih informacij.


Nosečnice, ki pričakujejo svojega prvega otroka, morda nekoliko zmede, ko slišijo, da jih čaka merjenje nuhalne svetline. Tako boste zagotovo bolje pripravljeni na samo preiskavo oziroma vam lahko te informacije pomagajo tudi pri odločitvi, ali sploh želite opraviti omenjeni pregled.

Nuhalna svetlina

Kaj natanko je nuhalna svetlina?

Ultrazvočni pregled, v okviru katerega se meri nuhalna svetlina in ki se opravlja med 11. in 14. tednom nosečnosti,je za nosečnico in za plod povsem nenevaren. Glavni namen pregleda, ki je prostovoljen, kar pomeni, da vam ga ni treba opraviti, je oceniti tveganje za kromosomske nepravilnosti pri plodu. Pri tem ima prav preiskava nuhalne svetline najpomembnejšo vlogo. Nuhalna svetlina je tekočina, ki se nabira v zatilju ploda. Na ultrazvočnem posnetku je ta predel nekoliko svetlejši, zaradi česar je nuhalna svetlina tudi dobila svoje ime. Nabiranje tekočine v zatilju je povezano s tem, da v tem času limfni sistem še ni razvit, zato ne more prihajati do normalnega odvajanja tekočine. Prav zato pa je pomembno, da se nuhalna svetlina izmeri do 14. tedna, saj kasneje najverjetneje ne bo več vidna.

Pozor: gre le za oceno tveganja, ne za dokončne rezultate

Povišana nuhalna svetlina nakazuje večjo verjetnost za prisotnost genetske oziroma kromosomske napake pri plodu (Downov sindrom, trisomija 13, trisomija 18 itn.). Pri tem je treba poudariti, da gre pri merjenju zgolj za oceno verjetnosti, ne za natančen rezultat. Nuhalna svetlina oziroma merjenje svetline je presejalni test, kar pomeni, da ne daje 100-odstotnih rezultatov. Poleg meritve nuhalne svetline se pri napovedi tveganja upošteva tudi starost nosečnice. Na samo natančnost ocene tveganja lahko sicer v določeni meri vpliva zanesljivost uporabljenih aparatur, položaj ploda (včasih je plod obrnjen tako, da se nuhalna svetlina težje izmeri) in usposobljenost oziroma izkušenost tistega, ki meritev izvaja.


Za natančen rezultat glede kromosomskih napak oziroma različnih genskih nepravilnosti pri plodu pa so v vsakem primeru potrebni invazivni testi, kot sta na primer amniocenteza ali biopsija horionskih resic. To, da sta testa invazivna, pomeni, da pri določenem odstotku nosečnic sprožita spontani splav. Ta odstotek je sicer relativno nizek (načeloma nižji od 1 odstotka), vendar pa je pomembno, da ste pred morebitno odločitvijo za nadaljnje preiskave seznanjeni z vsemi tveganji. Invazivne preiskave so za nosečnice, pri katerih je bilo ocenjeno povečano tveganje za kromosomske napake pri plodu (povišana nuhalna svetlina), brezplačne. Nosečnice, ki želijo kljub temu, da nuhalna svetlina ob meritvi ni bila povišana, opraviti dodatne preiskave, pa morajo storitev plačati.

Povišana nuhalna svetlina: je amniocenteza edina možnost?

Nosečnica, ki ne želi tvegati z invazivnimi preiskavami, a si vseeno želi natančnejših odgovorov, ima tudi možnost opravljanja dodatnih neinvazivnih testov, ki temeljijo na analizi odvzetega vzorca krvi. Ti testi so sicer še vedno presejalni, vendar pa je mogoče v kombinaciji z meritvijo nuhalne svetline priti do natančnejše ocene tveganja. Natančnost tovrstnih testov se sicer vseskozi povečuje, vendar pa imajo po drugi strani slabost, ki za mnoge nosečnice in njihove partnerje predstavlja precejšnjo oviro. Preiskave so namreč, vsaj v Sloveniji, plačljive – in to tudi v primeru, da je bila nuhalna svetlina povišana. Ker so neinvazivni krvni testi še vedno relativno dragi, se večina nosečnic, pri kateri je bila ugotovljena povečana nuhalna svetlina, tako odloči za amniocentezo, biopsijo horionskih resic ali pa se odpove nadaljnjim preiskavam in se morda glede na diagnozo odloči tudi za splav.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: