Obdarovanje je proces usklajevanja z energijo človeka, ki mu hočemo na subtilen način povedati, da nam nekaj pomeni, da smo se dotaknili njegove biti in da nam ni vseeno kako se počuti. Z darilom želimo prinesti luč, izvabiti nasmeh na lica in prižgati iskrice v očeh.


darilo

Kot obdarovanec se najlepše zahvalimo za pozornost tako, da darilu namenimo čas in se potopimo v njegovo sporočilnost.
Pri obdarovanju gre za spoštovanje človeških odnosov, za spoštovanje bivanja. Radostimo se torej vsi skupaj v prazničnih dneh in ne pozabimo, da je praznik lahko vsak dan, če se le odločimo tako.
Obdarujemo predvsem zato, da se bolje počutimo, ko prejmemo delček energije začudenja in presenečenja, torej tudi zaradi sebe. In končno obdarujemo za topel stisk rok, globok pogled v oči, prijazen nasmeh, občutek radosti, ko se nekoga lahko dotaknemo brez zadržkov. Objem in poljub pa pristnost odnosa še potrdita.

Priprava daril

Ko pripravljamo darila, poskušajmo najprej prisluhniti sebi. Kaj bi radi nekomu sporočili? Bodimo pozorni, kaj je drugemu všeč, kaj ga spravi v dobro voljo, po čem hrepeni njegova duša. Prijatelje moramo dobro poznati. Pri iskanju idej za darila ne pozabimo na intuitivne prebliske in se pustimo presenetiti.
Ali znamo začutiti tisto lepo, toplo energijo pozornosti, če dobimo lastnoročno napisano sporočilo, lepe želje, čestitke? Prepričajmo se sami in pismo napišimo lastnoročno. Dodajmo lepo misel, ki se nam je utrnila, ali pa prepišimo misel, ki jo je nekdo pred nami že izrazil na poseben način.

Sprejemanje darila

Vse ovire, ki nam preprečujejo radostno, odprto in spontano življenje, se nahajajo znotraj nas Kaj moramo pri sebi spremeniti, če čutimo, da ne moremo s pristnim veseljem sprejeti darila?
Spremeniti nimamo kaj, samo odstraniti moramo oviro, ki jo čutimo globoko v sebi. In kako to storimo? Pogosteje se obdarujmo in pozorno opazujmo svoje misli in reakcije. Ko prepoznamo svoje vzorce, ki so nam jih najpogosteje vcepili drugi, se zavemo svojih globoko ukorenjenih prepričanj. Šele tedaj lahko začnemo spreminjati naš dosedanji odnos do daril in obdarovanja. Kako? Prepričanja, s katerimi se omejujemo, prav počasi nadomeščamo z novimi. Vprašajmo se, ali me to prepričanje odpira ali zapira pred svetom? Prepričanje lahko zamenjamo z ustreznimi izkušnjami. Svojim novim izkušnjam bomo verjetno zaupali, mar ne?
In če nam neko darilo ni všeč, ali če čutimo, da ga ne moremo sprejeti, se zanj zahvalimo in ga vrnemo. V kolikor čutimo, da bi osebo preveč prizadeli, poskušajmo najti novo rešitev – o darilu se poskušajmo odprto pogovoriti. Resnica osvobodi nas, sčasoma pa tudi druge.


Kroženje daril

In še nekaj besed o občutku, ki ga imamo nekateri, da je darilo treba obdržati, pa če nam je všeč ali ne. Ali se vam je že zgodilo, da so vas povprašali o vazi, ki ste jo pred leti dobili v dar?
Darila, ki so nam všeč, uporabljajmo z vsemi čutili (opazujmo, poslušajmo, vonjajmo, se dotikajmo, okušajmo). Ko smo se napolnili z energijo darila ali pa v primeru, da nam je prejeto darilo zelo, zelo pri srcu – ga podarimo naprej. Dajmo ga osebi, ki nam je tudi zelo, zelo pri srcu. Smisel obdarovanja je v kroženju in čistemu namenu. Tako ostaja darilo vedno živo in prinaša sporočila od enega k drugega. In nič ni narobe, če se nam darilo nekoč vrne nazaj – to je znak, da je opravljalo dobro delo.

Sprejmi me (obdarovanec)
daruj me ( darovalec)
s tem ko me boš daroval
me boš vnovič dobil

(Mahabharata)

Vrednost daril

Ali znamo določiti vrednost umetniške stvaritve, naj si bo pesmi, glasbe, slike, kipa, ki nas navdihuje dneve in dneve? Kaj nam še lahko pričara vzdušje, ko začutimo v sebi lahno valovanje, ščemenje okoli srca in občutek nebeške vznesenosti, ki nas lahko preplavi do konic prstov na rokah in nogah, da zaplešemo z duhom, ki nas dviga v višave?
Ali je možno določiti vrednost izdelku, ki je bil izdelan z mislijo na prijatelja, s pristnim občutenjem radosti življenja, lepote narave? Lepoto, ki nas obdaja vsepovsod, opazimo šele, ko upočasnimo naš korak, ko se ustavimo, pobožamo drevesno lubje, ujamemo vonj poletja v zreli pšenici na polju ali pa opazujemo vrtinčenje vetra v pozlačenih jesenskih obzorjih. Lepota, ki se nas dotakne, nas dvigne nad obzorje. In če si dopustimo ostati v tem trenutku večnosti, opazimo, da smo se vrnili domov, v svoje srce – bogatejši in plemenitejši.


Kako velika naj bo naša pozornost?

Tako velika kot nebesni svod in tako majhna, da jo lahko skrijemo med svoje dlani. Zatorej bodimo ustvarjalni. Ustvarimo našo lastno »umetnino«: napišimo želje, čestitke, voščimo srečo, primimo svinčnik ter barvice in kar začnimo. Opazujmo otroke pri risanju in jih posnemajmo.

Koliko vsega
je za  nas vse
na tem svetu,
če le imamo oči,
da to opazimo
in roko,
da to stisnemo k sebi…

(Lucy Moud Montgomery)

Recipročnost daril

Obveza recipročnosti ni obveza povrnitve darila prvotnemu darovalcu v podobni (če ne celo isti cenovni vrednosti izdelka). Gre za pošiljanje darila v kroženje. Šele takrat, ko damo naprej tisto, kar smo dobili (teh resnic nas učijo že pravljice), postanemo živi. Da pa bi to lahko resnično storili iz srca, si želimo daril, ki nimajo vidnih oznak darovalca. Ime darovalca naj se pokaže le na dodatku k darilu, ki se ga da odstraniti (najenostavneje to naredimo z vizitko in lastnoročnim pripisom). Ko darilo opravi svojo nalogo in se zavemo spremembe v sebi, ga lahko podarimo naprej in se zahvalimo za sadove našega dela, ki ga je darilo izzvalo.


In še dokaz, da tona teorije ne velja več kot gram prakse:
Pravkar sem z veseljem dala naprej okrasno blazino, ki mi jo je pred časom podarila prijateljica Jana. Blazina ima ročno kvačkano prevleko. Vsa lepota ročnega dela, z ljubeznijo kvačkani zahtevni vzorci prevleke, so zažareli v svoji lepoti in preprostosti v trenutku, ko sem se od darila poslavljala; blazino sem z vso pozornostjo zavila v darilni papir, povezala s pentljo in poslala tašči za rojstni dan. Darila je bila resnično vesela. Ker tudi sama kvačka, ceni ročno delo.

Zahvala za darilo

Ko se nekomu zahvalimo za darilo tako, da za njega naredimo nekaj posebnega in pri tem uporabimo vse svoje talente, se v nas porodi občutek, da smo segli do zvezd, da smo se vrnili k svoji duši, ki nam nemo kliče. Vrnimo se tja, kjer smo že bili, obogateni z novimi spoznanji in izkušnjami. Vse, kar želimo imeti, imamo že od nekdaj v sebi. Sprejmimo se taki, kakršni smo in gradimo podobo, kakršni želimo postati. Vsa orodja in vse naprave, ves material, ki ga potrebujmo, je v nas samih. Stkati je treba le novo tapiserijo. Priznajmo si, kdo smo in v kaj verjamemo.
In če si zelo dobro prisluhnimo, lahko odkrijemo, da se v hvaležnosti za prejeto darilo in v času, ki je preteklo, da ga povrnemo, razodevajo naši talenti, ki spijo v nas. To pomeni, da nas darila in s tem celotni proces obdarovanja prebujajo. Dati pomeni prejeti! V tem vmesnem času od prejema do povrnitve darila se v globoki hvaležnosti in želji po pristni povrnitvi darila skrivajo naši lastni darovi. Prepoznanje naših darov in talentov pa je glavni namen obdobja ustvarjalnega dela.

Ko sprejmemo svoje darove, svoj poklic, vemo, za kaj smo poklicani v življenje, vemo, kaj nas kliče in kaj se je ali pa se še preobraža v naš poklic. Hvaležnost pomaga, da sadovi dela dozorijo in postanejo zreli in sočni. Tako se počasi pripravljamo, da sadove našega dela prelijemo med ljudi, jih duhovno nahranimo in pokažemo pot odprtega srca.

Maja Ribič Nosan

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: