Z redkimi izjemami ga skoraj ni človeka, ki se ga majhni otroci ne bi dotaknili. Otroci s posebnimi potrebami pa nas pogosto pretresejo. Reakcije so vse od usmiljenja in pomilovanja do olajšanja, da se to ni zgodilo nam. V družbi, ki ceni in stremi za popolnostjo in lahkotnim življenjem brez bolečine, pa lahko takšni otroci (in odrasli) hitro postanejo nevidni.


otroci s posebnimi potrebami

Njihove zgodbe so lahko enostavno preboleče, da bi se z njimi soočili in jih sprejeli kot del (našega) življenja. Pogosto tudi ne vemo, kako reagirati, da ne bi prizadeli ali užalili tako otroka kot njegovih staršev in tako raje sklonimo pogled in hitimo dalje. Kako pa je na drugi strani? Kaj želijo ti otroci in njihovi starši?

Moj otrok ni diagnoza

Otroci s posebnimi potrebami so vse prepogosto najprej prepoznani po svoji diagnozi in ne kot individualni posamezniki s svojimi osebnostmi, težavami, željami in potrebami. Tako otroci kot njihovi starši želijo, da se do njih obnašamo kot do drugih soljudi, obenem želijo tudi posebno obravnavo. In čeprav lahko to zveni kot popolno nasprotje, gresta ti dve želji pravzaprav z roko v roki.

Povsem enostavno povedano – če želimo aktivno sprejeti otroke s posebnimi potrebami v družbo in jim omogočiti čim bolj enakopravno sodelovanje, potem se moramo za to potruditi.


Kako pojasniti otrokom

Prvi koraki se začnejo doma in tam se v zgodnjem otroštvu ustvarjajo tudi mnenja, predstave in sodbe o odnosih in drugih ljudeh. Zavedati se moramo, da sočutje ni enako kot pomilovanje in smiljenje in slednji dve občutji nista zelo dobrodošli. Čeprav se soočajo z drugačnimi izkušnjami in preizkušnjami, je tudi v družinah z otroki s posebnimi potrebami doma veselje in radost.

otrok

Namesto osredotočanja na njihovo drugačnost, se lahko osredotočimo na to, kaj imajo otroci skupnega, najsi bo to ljubezen do glasbe, želja po prijateljih in zabavi ali pa uživanje in čofotanje na morju. Ko o otrocih s posebnimi potrebami sprašujejo majhni otroci, je najboljše razložiti stvari čim bolj enostavno, da si bodo lahko predstavljali. Tako lahko enostavno rečete, da se vsi ljudje rodimo drugačni, nekateri lahko hodijo, drugi pa ne, spet nekateri imajo vrsto alergij na hrano ali pa težave v sporazumevanju.

Prijateljstvo ruši tabuje

Otroci s posebnimi potrebami si prav tako želijo prijateljev in se počutiti vključeni v družbo. Prednosti »mešanih« prijateljstev je veliko za vse vpletene. Otroci se tako lahko veliko naučijo, tako eni kot drugi, v tem procesu pa veliko naučijo tudi svoje starše. Zato lahko priložnost, ko otroci strmijo drug v drugega, prihodnjič izkoristite tudi za navezavo stika.

Spodbudite svoje otroke, naj pozdravijo, ko jih zalotite, da strmijo. Morda bodo imeli vprašanja, a ne pričakujte, da bodo vsa naletela na negativno občinstvo. In še preden boste vedeli, bodo otroci delali to, kar znajo najbolje – igrali se bodo skupaj in se učili drug od drugega.


Komentiraj

*****************