Stres ne prizadene samo odraslih – lahko se prikrade tudi v življenje otrok. Stereotipno gledamo na otroštvo kot na brezskrbno in veselo obdobje, zato pogosto pozabljamo, da se tudi otrok lahko znajde v stresni situaciji. Kako jo prepoznati in kako takrat pomagati otroku?


Do stresa najpogosteje pride takrat, ko nam stresna situacija ali dogodek uideta izpod nadzora in ju nismo več zmožni obvladovati. Ko smo pod stresom, se v telesu začnejo sproščati stresni hormoni adrenalin, noradrenalin in kortizol, ki povzročijo pospešen srčni utrip, globlje dihanje in napetost v mišicah. Stresno energijo lahko sprostimo z različnimi tehnikami sproščanja, z gibanjem … Mehanizme za spopadanje s stresom otroku privzgojimo že v otroštvu.

Otrok stres

Zdrav stres

Stres je do določene mere normalen, celo zdrav. Pozitiven stres imenujemo eustres. Ta vrsta stresa nas spodbudi k temu, da dosegamo rezultate, izpolnjujemo naloge in iščemo rešitve. Med pisanjem testa ali spoznavanjem sovrstnikov otrok občuti majhno količino tega stresa. Pozitiven stres otroka spodbuja npr. k učenju ali soočanju z izzivi. Otroci ga občutijo zaradi vznemirjenja ali pričakovanja med učenjem novih veščin.

Nezdrav stres

Na žalost so zahteve današnjega sveta zelo visoke tudi do otrok. Ti lahko že v najzgodnejših letih občutijo pritisk in so podvrženi stresorjem, ki jih ne morejo obvladovati. Negativen stres je pri otroku pogosto spregledan, pokaže pa se lahko v obliki bolečine v trebuhu, nespečnosti in napadov jeze. Zaradi stresa otroku pade odpornost, zato postane bolj dovzeten za okužbe.


Med najpogostejše stresorje v otrokovem življenju sodijo: prehod iz vrtca v osnovno šolo ali iz osnovne v srednjo šolo, iskanje lastne identitete v puberteti ter pritisk vrstnikov. Stres lahko povzročijo tudi veliko manj predvidljive situacije, na katere se težje pripravimo, npr. vsakdanje otrokove težave.

Ko se stres sprevrže v stisko

Če je otrok podvržen zelo stresni situaciji, bo to pri njem povzročilo stisko. Vzroki za negativni stres pri otrocih so lahko ločitev staršev ali njihovi prepiri, ponovna poroka ločenega starša, zloraba, smrt, nasilje, selitev, naravna katastrofa, dolgotrajna in težka bolezen, previsoke obremenitve v šoli, nerazumevanje s sovrstniki, občutek nesprejetosti ipd.

Kako otrok reagira na stres?

Vsak otrok se na stres odziva drugače. Veliko je odvisno od stopnje njegovega razvoja, stopnje intenzivnosti stresa ter podpore, ki mu je na voljo. Med najpogostejše pokazatelje stresa pri otroku sodijo razvojne spremembe in nazadovanje. Pogosta je regresija, pri kateri se otroci (predvsem mlajši) vedenjsko vračajo v prejšnjo fazo razvoja in začnejo ponovno sesati palec ali močiti posteljo.

Predšolski otroci pogosto postanejo dovzetni za okužbe, pestijo jih glavoboli in slabosti. Pogosto izgubijo občutek za čas, izgubijo samokontrolo, imajo težave s spanjem, prehranjevanjem, govorom ipd. Lahko so razdražljivi, tesnobni, jezni, agresivni, jih postane strah, jih mučijo nočne more ipd.


Znaki stresa pri osnovnošolskih otrocih so glavoboli, bolečine v trebuhu, težave s spanjem, pomanjkanje apetita in pogosto obiskovanje stranišča. Ko gre kaj narobe, se razjočejo ali postanejo agresivni. Pogosto se bojijo prihodnosti. Zaradi težav z zbranostjo upade njihov šolski uspeh.

Najstniki, ki so pod stresom, se začnejo vesti uporniško in neodgovorno. So jezni, razburjeni in razočarani. Imajo nizko samozavest in ne zaupajo svetu. Imajo moten spanec. Vedejo se skrajno – ali izpolnijo vse zahteve ali kršijo sleherno pravilo. Mnogokrat se obnašajo tvegano (špricajo pouk, konzumirajo alkohol ali droge). Lahko padejo v depresijo ali imajo samomorilska nagnjenja.

Kako otroka pripraviti na stres?

Starši so tisti, ki otroku lahko pomagajo razviti strategije za spopadanje s stresom, ki mu bodo služile celo življenje. Če v družini ustvarijo podporno okolje, v katerem se otrok počuti ljubljenega, je dokazano, da se bo znal v življenju bolje spopadati s stresom.

Pomembno je, da otrok razvije zdrave in pristne odnose z vsaj enim od staršev (oziroma drugo odraslo osebo). Starši naj otroku pomagajo graditi varnostno mrežo tako, da že v prvem letu njegovega življenja poskrbijo za razvoj zaupanja.


Pomembno je, da otroku izkazujejo toplino, ljubezen in skrb. Ne smejo se bati postavljati pravil in pričakovanj, a naj pri tem ostanejo fleksibilni in ne togi. Otroku naj dajo možnost smiselno prispevati k dobremu družinskemu počutju.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: