Saj veste, kako gre. Ko ste z nekom že nekaj časa, vsi sprašujejo, kdaj se bosta poročila. Ko se poročita, vse zanima, kdaj bo čas za dojenčka. In ko dete pride, se vprašanja vrstijo dalje – se že smehlja? Sedi? Se plazi? Hodi? Govori? Kdaj bo pa dobil bratca ali sestrico? Vsa ta vprašanja zelo otežujejo uživanje v tem trenutku, ne glede na to, na kateri stopnji razvoja je otrok. Obenem pa ustvarjajo vtis, da prej ko malček osvoji določeno spretnost, bolje je.


otrok (s)hodi

Popoln tempo

Včasih je tako zelo težko ne pomagati malčku pri korakih v samostojnost tako ali drugače, tudi ko gre za sedenje, stanje ali hojo. Kljub temu, da je to lahko v užitek staršem in otrokom, pa strokovnjaki zaradi številnih razlogov svetujejo, da vodi malček. Večinoma tako ali tako ne potrebuje pomoči staršev za osnovne življenjske spretnosti, kot so sedenje, stanje in hoja.

Vpletanje odraslih ta proces bolj verjetno kot ne le zmede in pokvari, medtem ko malčku spoštovanje njegovega lastnega tempa sporoča tudi, da je cenjen, da starši uživajo v njem in ga imajo radi s prav tistimi spretnostmi, ki jih ima v tistem trenutku.

Naravno in varno

Otroci shodijo, ko je na to pripravljeno tako njihovo telo, kot tudi um in psiha. Če jim pri tem pomagamo, pogosto oviramo razvoj njihove naravno dane sposobnosti za lovljenje ravnotežja, občutka za prostor ter presoje svojih sposobnosti. Prav te »spremljevalne« spretnosti grejo z roko v roki z varnostjo.


Ko se učijo sami in s svojim tempom, otroci sproti osvajajo tudi koncept varnosti in presoje lastnih sposobnosti. Njihov notranji čut za ravnotežje in pridobljena sposobnost presoje jih vodita, da delajo manj nepremišljenih potez. Če se pri hoji zanašajo na pomoč odraslih, tako dobijo lažen vtis o svojem ravnotežju in o svojih sposobnostih.

Že leta 1971 so raziskovalci Piklerjevega inštituta v študiji naravnega razvoja motoričnih sposobnosti opisali otroške gibe kot »dobro koordinirane, ekonomične in previdne«, ter opazili, da so vsi otroci »brez izjeme dosegli spretnosti, primerne za njihovo starost.«

Omejeno gibanje

Ko starši in drugi odrasli prevzamejo pobudo in začnejo otroka »učiti« hoje, vse prepogosto izhajajo iz družbeno sprejetega vidika, da je treba otrokom vedno pomagati pri učenju ter da prej, ko malčki obvladajo določeno spretnost, bolje je. A to je podobno, kot bi od prvošolčkov pričakovali tekoče branje ter poznavanje poštevanke.

Dojenčki in malčki potrebujejo veliko treninga in prostega gibanja, da osvojijo nove spretnosti in če jim pri tem pomagamo, lahko dosežemo prav nasprotno od svojih namenov in omejimo njihov spekter gibanja. Raziskovalci v zgoraj omenjeni študiji so opazili tudi to, da so imeli otroci, ki so sledili svojemu tempu razvoja, tudi »stabilno visoko stopnjo aktivnosti skozi celotno obdobje učenja novih motoričnih spretnosti ter so zamenjali svoj položaj v povprečju enkrat na minuto. To nakazuje, da so otroci, ki se ne morejo prosto gibati, prikrajšani za dolge ure vadbe in prehodnih drž preden osvojijo novo razvojno spretnost.« Ne gre pa zanemariti tudi dejstva, da so se ti otroci dlje in bolj samostojno igrali ter so se znali sami zamotiti.


Vse ob svojem času

Magda Gerber, mednarodno priznana pionirka na področju vzgoje v zgodnjem otroštvu, je v svojem delu Dragi starš – spoštljiva skrb za novorojenčke zapisala: »Če je dojenček pripravljen nekaj storiti, bo to storil. Pravzaprav, ko je pripravljen, to mora storiti.« Gospa Gerber je lahko celo na igrišču, polnem predšolskih otrok, lahko po spretnosti in drži ločila tiste, ki so sledili lastnemu tempu razvoja v skladu z njenimi dognanji in filozofijo.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: