Ko se rodi otrok, se starši kar naenkrat znajdejo v čisto novi, nepoznani vlogi. Starševskih veščin se ni mogoče naučiti, ni jih mogoče vaditi, prav tako za opravljanje starševskih vlog in nalog ne obstaja noben poseben tečaj, na koncu katerega bi bodoči starši dobili potrdilo o tem, da so (ali niso) pripravljeni na svojo novo vlogo.


Kljub temu, da novopečeni starši ob rojstvu otroka nimajo izkušenj in znanja o tem, kako se starševski vlogi sploh streže, pa nekaj zagotovo imajo – brezpogojno ljubezen. Čisto vsak starš želi biti najboljši starš in otroku omogočiti le najboljše.

Čeprav mladi starši iz okolice dobivajo številne nasvete, kako se lotiti vzgoje, pa pravzaprav ne vedo zagotovo, ali bodo po tem, ko bodo upoštevali vse te nasvete, res dobri starši. V sebi vedo, da se bodo potrudili po najboljših močeh, da jim bo starševska vloga v veselje ter da jo bodo dali vse od sebe. Vsi ljudje v sebi gojimo neka prepričanja o tem, kaj naj bi bilo prav in kaj ne – in ta prepričanja nas vodijo tudi na poti vzgoje.

Popotnica

Kako vedeti, kaj je prav in kaj ne?

Starši otroka že od rojstva pripravljajo na samostojnost ter ga učijo, kaj je prav in kaj ne, kaj mora in česa ne sme. Zahteve in pričakovanja staršev se tekom otrokovega odraščanja spreminjajo in prilagajajo. Triletnik si na primer lahko že sam obuje čevlje, ne zmore pa še samostojno prečkati ceste. Desetletnika morajo zjutraj še vedno zbuditi starši, vendar pa je že lahko kdaj tudi sam doma. Zahteve in pričakovanja staršev se tekom otrokovega odraščanja spreminjajo in ga vodijo do vedno večje samostojnosti.


Zelo pomembno je, da se starši zavedajo, kaj in koliko njihov otrok zmore in mu ne postavljajo prezahtevnih nalog. Če otrok nalogam ni kos, lahko to močno vpliva na njegovo samopodobo in v njem vzbuja občutek manjvrednosti. Slaba samopodoba pa ni preveč dobra popotnica v življenju, kajne?

Na slabo samopodobo pa po drugi strani vplivajo tudi prenizke zahteve in pričakovanja. Otrok bo namreč slej ko prej ugotovil, da zna in zmore manj kot njegovi vrstniki. Starši v želji, da bi otroka zavarovali pred nevarnimi in neprijetnimi stvarmi, otroka tudi pogosto postavljajo pred premalo zahtevne izzive ali pa od njega ne pričakujejo, da bi opravljal stvari, ki jih ne mara – tako namesto njega pospravijo igrače, otrok pa na ta način dobi sporočilo, da mu neprijetnih stvari ni treba početi.

Seveda si vsi starši želijo, da bi bilo njihovemu otroku lepo v življenju, da bi bil srečen, da ne bi trpel … Za to pa je treba otroka naučiti, kako se soočiti tudi z manj prijetnimi stvarmi in jih premagati. Gre za okoliščine, ki od posameznika zahtevajo trud, napor in vztrajnost. Vsi smo se morali za to, da nam je zdaj lepo, soočiti s prenekatero neprijetno stvarjo, narediti kaj, kar nam ni bilo najbolj po godu, premagati strahove in iti preko številnih ovir.

Otrok, ki bo vedel, da se mora včasih lotiti tudi stvari, ki zanj niso najbolj prijetne (a so koristne), bo tako zelo dobro razvijal svojo samostojnost. Določene stvari, ki so bile na začetku zoprne, bodo otroku sčasoma vedno manj neprijetne in vsakič mu bodo vzele manj energije, korak za korakom pa bodo postale navada.


Za primer lahko izpostavimo umivanje zob: Na začetku je bilo vse skupaj za malčka zelo neprijetno, a skozi čas in številne pohvale je spoznal, kako zelo pomembno si je umivati zobe, sprejel to navado in jo vzel kot del svoje dnevne rutine.

Zelo pomembno je torej, da starši otroku ne omogočajo le lepih stvari, ampak ga naučijo tudi, kako shajati s tistimi, nekoliko manj prijetnimi. S tem, ko otrok opravlja tudi neprijetna, a koristna opravila, razvija delovne navade ter se nauči podrediti staršem in njihovim zahtevam (in tako razlikuje med podrejenostjo in ponižnostjo).

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: