Med SLADILA štejemo vse snovi, ki so sladkega okusa in so dovoljena za uporabo v prehrani. Nekatera med njimi so naravnega izvora, kot na primer med in sladkor, druga so umetno proizvedena. Razvrščamo jih lahko tudi po njihovi sladkosti glede na sladkor; nekateri so slajši od njega (fruktoza, med), drugi pa manj sladki (npr. sorbitol).


sladila

Sladkor
Iz sladkornega trsa ali sladkorne repice pridobljeni beli konzumni sladkor ime energijsko vrednost cca 4 kcal na gram, prehrambeno je zanimiv predvsem kot gorivo, potrebno telesu. V postopku rafinacije je dodobra oropan koristnih snovi (vitamini, minerali), zato spada med manjvredna hranila. Pretiravanje pri uporabi prinaša rast nivoja glukoze v krvi in reakcijo insulina. Višek sladkorja se v metabolizmu spreminja v glikogen ter zaloga maščobe. Ker potrebuje za razgradnjo precej vitaminov B, ga jemlje drugim, pomembnejšim telesnim funkcijam, poleg tega ob razgradnji nastajajo kisline, ki škodijo kalciju v telesu.

Količina 40 do 60 g sladkorja dnevno je smatrana za zaželeno, vse, kar presega 100 g dnevno, pa že prinaša veliko tveganje za neugodne posledice.

Rjavi sladkor
Nepopolno prečiščeni sladkor, bolje rečeno mešanica prečiščenega sladkorja in melase. Vsebuje minerale in ima ugodno aromo. Vegetarijanci in makrobiotiki ga imajo zelo radi, ker verjamejo, da je bolj zdrav od sladkorja, kar pa ne drži.


Med
je naravna mešanica fruktoze in glukoze, za razliko od sladkorja pa vsebuje veliko koristnih snovi. Njegova sladkost (sladkor = 1) je 1,2 do 1,4, v prehrani je priporočljiv, sladkorni bolniki ga lahko uporabljajo z omejitvami.

Melasa
je gosti sok iz prve faze predelave sladkornih rastlin. Vsebuje nekaj malega vitaminov in mineralov, ima poseben okus in je rjave barve. Še danes je v uporabi v revnejših predelih sveta. Pri uporabi veljajo enake omejitve kot pri sladkorju.

Javorov sirup
je koncentrat, iz katerega je mogoče dobiti 150 litrov sladkega soka. Vsebuje 65 % saharoze. Zelo je sladek, omejitve so podobne kot pri medu.

Ječmenov slad
je gosta mešanica različnih sladkorjev, ki vsebuje 2,8 % beljakovin, malo mineralov in maščob. Zaradi lahke prebavljivosti ga uporabljajo rekonvalescenti, starejši in tisti z občutljivim želodcem.


Glukoza (grozdni sladkor)
je monosaharid, ki se v naravi nahaja v medu, sadju in zelenjavi, pridobivajo jo tudi industrijsko. Njena sladkost je 0,74. Uporabljajo jo v slaščičarski industriji, pa tudi v medicini (infuzije).

Fruktoza (sadni sladkor)
je monosaharid z enako energijsko vrednostjo kot sladkor, vendar je slajša od njega. Za njeno razgradnjo insulin ni potreben, zato jo lahko uporabljajo tudi sladkorni bolniki, vendar z omejitvami (50 g dnevno, razdeljeno v več doz).

Zamenjave z manj kalorij

Med zamenjave za sladkor z manjšo energijsko vrednostjo od sladkorja omenimo predvsem sorbitol (2,4 kcal/g), ki se razgrajuje počasneje in ne izziva rasti glukoze v krvi, vendar zahteva omejitve. Dobimo ga v naravi, pa tudi industrijsko, pogosto je uporabljan kot dodatek k osvežilnim pijačam.

Ksilitol je po sladkosti in energijski vrednost podoben sladkorju, vendar ne povzroča kariesa zob. V uporabi je pri proizvodnji žvečilnega gumija, bonbonov in hladnih desertov.


Manitol je zelo podoben sorbitolu, v naravi pa ga najdemo v zeleni, repi in olivah.

Kaj pa brez kalorij?

Poznamo številna umetno proizvedena sladila, ki so od 200 do nekaj tisočkrat slajša od sladkorja in nimajo energijske vrednosti. Na trgu so že dolgo časa, starosta med njimi je saharin, ki ga telo izloči nespremenjenega in je zelo termostabilen (s kuhanjem ali zamrzovanjem ne izgubi sladkosti). Njegovo uporabo dovoljuje 90 držav in mnoge mednarodne organizacije (npr. WHO, FAO).

Ciklamati
imajo sladkost 30, najbolj znana sta Natreen in Kandisin. Imajo široko uporabo pri slajenju v majhnih količinah.

Acesulfam
je 300-krat slajši od sladkor, a tudi malo grenak, zato ga mešajo z drugimi sladili.

Aspartam
ima sladkost cca 20, sestavljen pa je iz dveh aminokislin, ki se razgradita v organizmu. Ni primeren za kuhanje in pečenje, ne priporočajo ga nosečnicam. Kljub nekaterim pomislekom ima podporo WHO, FAO in drugih organizacij.

Taumatin
je 2 do 3000-krat slajši od sladkorja, pridobivajo ga iz neke afriške rastline. V uporabi je mešan z drugimi sladili.

Steviozid
prihaja iz Južne Amerike in je do 300-krat slajši od sladkorja. Na Japonskem je dovoljen, druga umetna sladila pa ne, medtem ko mu EU ni izdala dovoljenja.

Sukraloza
je novejše sladilo z veliko sladkostjo (600), stabilnostjo, temperaturno odpornostjo in dobro perspektivo.

Vsa sladila na našem trgu so varna in večkratno preverjena. Če bi bili pod tako budnim očesom tudi drugi dodatki hrani, bi lahko mirneje spali. Kljub vsemu pa velja pri uporabi svetovati  previdnost vsaj pri upoštevanju količinskih omejitev, ki so bile določene s strani Svetovne zdravstvene organizacije WHO in ki morajo biti navedeni na vsakem izdelku, ki ta sladila vsebujejo.

Aleš Petrič

Komentiraj

*****************