O podzavesti je bilo v različni literaturi, znanstveni in tisti malo manj znanstveni, že veliko napisanega. Pionirji psihoanalize so jo imeli za temačni del človekove osebnosti. Predstavljali so jo kot nekakšno pošast, ki nam v življenju postavlja prepreke, čez katere težko napredujemo. Danes pa bolj slovi kot dobra vila, ki nam življenje pravzaprav omogoča.


podzavest

Vsi prav dobro poznamo izraz “podzavest“. Kolikokrat v življenju slišimo stavek: “To sem rekel podzavestno.” Kaj s tem pravzaprav mislimo? Da nam je nekaj ušlo, da nečesa pravzaprav nismo hoteli izreči, da ne mislimo tako, kot smo rekli. Pa je to čisto res? Psihologi, ki se ukvarjajo s psihoanalizo, bi vam rekli, da prav to, kar vam je “podzavestno” ušlo, tudi mislite, le povedati nočete tega na glas. Nočete ali ne morete.

Nezavedno – temelj zavestnega

Vsi mislimo, da vsaj sebe dobro poznamo, če že drugih ne. Da se poznamo do obisti, da vemo, kako se bomo v določenih razmerah odzvali, kako bomo sprejeli informacije, kako se bomo počutili ob rojstvu, smrti in podobnih dogodkih. Pa res vemo?

Vse naše ravnanje in mišljenje je zavedno, je v nekem predalčku naših možganov, ki je odklenjen, da lahko v njem pobrskamo, poiščemo v njem uskladiščeno znanje in ga porabimo. Pa vendar je v vsakem našem dihu skrit tudi kanček tistega, kar je skrito v predalčkih, ki so sicer zaklenjeni, po katerih ne moremo pogledati in si zapomniti, kaj se v njih skriva. Ti predalčki se imenujejo podzavest. Podzavest zato, ker te informacije niso zavedne, so pod pragom zavednega, kot bi čakale v nekakšni predsobi, kdaj bo napočil pravi trenutek, da vstopijo v zavest.


Človeka si lahko predstavljamo kot ledeno goro, ki pluje po morju in iz katerega gleda le njen vrh. To je naša zavest. V morskih globinah pa se skriva ogromna gmota, velikokrat večja od tiste nad morjem. To je naša podzavest.

Zakaj jo potrebujemo

Nekoč so pojem podzavesti povezovali z vsem, kar je v človekovi duševnosti slabega, predvsem zato, ker so se informacije iz podzavesti dosledno pojavljale ob vseh mogočih duševnih motnjah in izbruhih vedenja, ki ni bilo zdravo. Danes pa nam podzavest prej pomeni angela varuha, ki vedno v pravem trenutku poskrbi za to, da nas dogodki v našem življenju preveč ne bolijo.

Velikokrat se nam pripetijo stvari, ki jih ne moremo uvrstiti v nobenega od predalčkov v možganih, bodisi da so preveč nenavadne ali pa so to dogodki, ki nas pretresejo, ki jih ne moremo sprejeti, o njih razmišljati, jih “prebaviti”. Takrat pride neopazno na pomoč naš angel varuh, potisne jih v podzavest in nas obvaruje pred njimi. Zabeleži jih in potem čaka na trenutek, ko se jih lahko zavemo.

Večina teh skritih informacij počasi curlja v našo zavest in jih eno za drugo predelujemo in uvrščamo v vzorce. Včasih pa se zgodi, da v naše življenje kot komet prileti dogodek, ki sproži “plaz podzavesti”. Takrat začnemo po mnenju okolice ravnati nerazumno. Počnemo nerazumne stvari, se bojimo stvari, ki se jih ne boji nihče, se morda prepiramo, postanemo depresivni, zapravljamo denar ali kaj podobnega. Za vsa svoja dejanja poiščemo zelo racionalne razloge, da jih z njimi opravičujemo pred svetom. Pa vendar so vsi ti razlogi izmišljotina, s katero se podzavest brani in nas spet – varuje.


Obrambni mehanizmi

Ko že govorimo o podzavesti, moramo nekaj besed spregovoriti tudi o obrambnih mehanizmih. To so procesi, ki potekajo v vsakem človeku in so nekakšni pomočniki podzavesti. Ko se podzavest “trudi” preoblikovati podatke, ti obrambni mehanizmi spreminjajo naše vedenje, s pomočjo katerega potem podzavest laže deluje. Prav gotovo sta dva izmed najbolj poznanih obrambnih mehanizmov “kislo grozdje” in “sladka limona”. Nekaj, kar bi npr. zelo radi imeli, pa nam ni dostopno, si skušamo predstaviti tako malo vredno, da si po tovrstnem preoblikovanju tega pravzaprav sploh več ne želimo. Vsaj mislimo si, da si tega več ne želimo. Po drugi strani pa vemo, da nekaj moramo storiti, čeprav se z vsemi silami upiramo. In ko se temu ne moremo več izogniti, začnemo stvar olepševati, češ saj je pravzaprav koristno, da to naredim, pošteno je in podobno.

Torej lahko rečemo, da je podzavest neko notranje, duševno dogajanje, obrambni mehanizmi pa so njen zunanji odraz.

Kako do podzavesti

Do podatkov, ki so skriti v podzavesti, lahko pridemo na več načinov. Vendar se moramo najprej vprašati, zakaj bi do njih sploh radi prišli. Vsi ti podatki so za nas bolj ali manj boleči, z njimi se ne moremo sprijazniti, morda bi celo popolnoma porušili naše predstave o ljubezni, o svetu, o starševstvu. Morda bi nas prepričali, da je vsak človek zase egoist, da je nekdo, ki nam je nekoč pomagal iz stiske, to naredil le zato, da bi užival našo hvaležnost. Morda bi izvedeli, da je naš strah pred zaprtim prostorom le posledica tega, da so nas starši, za katere smo prepričani, da so nas ljubili, kot majhnega otroka zapirali v temačne shrambe. Lahko bi izvedeli, da naš otrok ni novi Einstein, kot smo mislili, ampak navadna lenoba, ki nas namerno izkorišča. Torej moramo vedeti, zakaj si te podatke želimo, še preden se izpostavimo možnosti, da nas bodo prizadeli.

Ena izmed možnosti, da informacije prikličemo v zavest, je psihoanaliza pri psihologu ali psihiatru. Do tega pa (vsaj pri nas) običajno pride le v primeru, če imamo kakršnekoli duševne motnje in nas pošljejo k zdravniku specialistu. To je že razlog za to, da pobrskamo po shranjenih podatkih.


Sanje so stik

sanje

Pa vendar ima vsakdo izmed nas vpogled v svojo podzavest. Če v budnem stanju ne moremo iz predsobe v sobo zavednega, to naredimo v spanju, v sanjah. Takrat se gre ta naš dobri angel varuh nekakšno maškarado; informacije iz predsobe ena za drugo, preoblečene v popolnoma druge podobe, vstopajo, se predstavljajo, odigrajo svoje vloge in ko zazvoni budilka, izginejo kot Pepelka. Prav zaradi te maškarade si je sanje težko razlagati, če se jih sploh spomnimo, za kar zopet poskrbi skrivnostni vzvod naše duševnosti. V sanjah nas preganjajo čudni stvori, letimo z letalom, razpravljamo z neznanim filozofom, se prepiramo ali spoznavamo neznane pokrajine. Zanimivo je, da v sanjah zelo pogosto bežimo, se skrivamo, kar nam morda največ pove o smislu delovanja podzavesti.

Pritiski potrebujejo blažitev

In katera so tista področja, kjer se najpogosteje pojavljajo informacije, ki jih moramo shraniti v podzavest? Najprej so to podatki, ki so nesprejemljivi s stališča družbenih norm, torej tisti, zaradi katerih bi nas družba obsojala ali celo izločila. To so občutki in želje, ki jih imamo, pa jih ne smemo javno izraziti, ker se bojimo, kako bi se ljudje odzvali nanje. To so lahko tabuji s področja spolnosti, ki jih je imel začetnih psihoanalize Freud za najpoglavitnejša gibala vseh človekovih duševnih tegob.
Po drugi strani pa se v podzavest kopičijo vsi tisti podatki, ki jih dobivamo iz okolja in jih ne moremo sprejeti, bodisi da bi morali zaradi njih preoblikovati svojo utrjeno podobo o svetu, ki nas obdaja, in ljudeh v njem bodisi da bi morali – kar je še bolj kočljivo –  preoblikovati podobo o sebi.

Vsi ljudje imamo svoje potrebe, kot so npr. potrebe po varnosti, po ljubezni. Zadovoljevanje teh potreb je sicer odvisno tudi od nas samih, še bolj pa je odvisno od ljudi okrog nas. In če te osnovne potrebe niso zadovoljene v pravšnji meri, naša duševnost podatke o tem prikrije (v podzavest) ali pa jih predela tako, da so za nas sprejemljivi (čeprav lažni). Seveda je lahko tudi obratno, da so te potrebe zadovoljene, da imamo ljubezen in varnost, pa vendar o tem nismo prepričani, kar je lahko posledica nekih informacij ali blokad, zaradi katerih tega ne moremo dovolj občutiti.

Potovanje v prejšnja življenja ali potovanje v podzavest

Pri vsem pa se moramo dotakniti dileme, ki že nekaj časa buri duhove ljudi, ki se ogrevajo za gibanje new age. Denimo, da ima nekdo klavstrofobijo, da se boji zaprtih prostorov. Med psihoanalizo bo specialist npr. ugotovil, da je mati tega človeka nekoč, ko je zelo potreboval njeno ljubezen in toplino, zaklenila v klet. S tem dogodkom so v njegovi podzavesti povezani občutki pomanjkanja ljubezni, osamljenosti, morda celo sovražnosti s strani staršev, kar pa njegova predstava o idealnih in ljubečih starših izključuje.
Za enak dogodek pa bo regresoterapevt med regresijo ugotovil, da je npr. strah pred zaprtim prostorom posledica izkušnje v nekem prejšnjem življenju.

Sta si torej psihoanaliza in regresija sorodni, le da različno imenujeta tisto skladišče, iz katerega črpata pojasnila za delovanje človeka? Je morda psihoanaliza potovanje v prejšnja življenja? Ali pa regresija posega “le” v podzavest? Kaj pa malce spekulativna predpostavka, da je v človekovi podzavesti shranjeno vedenje o njegovih prejšnjih življenjih? Morda. Na vsa ta vprašanja lahko odgovorimo le z morda. Verjetno niti psihoanalitiki niti regresoterapevti ne vedo toliko, da bi lahko z vso zanesljivostjo odgovorili, odkod podatki in pod kakšnimi preoblekami se skrivajo.
Le mi sami vemo, kaj nam podzavest (ali prejšnja življenja) sporoča, čeprav pri vsem skupaj ni pomembno, ali je to podzavest ali pa prejšnja življenja. Pomembno je le, da nas varuje in nam omogoča ŽIVETI.

Staša Murn

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: