Saj poznate reklo: “Tiste ljudi, ki jih ima Bog najraje, tiste najbolj tepe”. Kdo so ti srečneži v nesreči?


spol

Matere samohranilke, brezposelni delavci, bolniki in drugače trpeči? Ne dvomim v to. Morda je to klasičen odgovor človeka, ki vidi stvari zgolj na površini. Kaj pa, če so to morda uspešne mlade ženske, ki so povrhu še lepe in privlačne? Kaj, če so to uspešni moški srednjih let, ki imajo lepo ženo in dva uspešna otroka, a povrhu še – bog ne daj – mlado ljubico?? Nikoli ne veste, kje koga čevelj žuli, pa čeprav po vašem mnenju čevljev sploh ne potrebuje.

Spoštovane in spoštovani. Tokrat bi rada spregovorila o predsodkih, ki so na zgoraj opisani ravni kulturni in stereotipni, na ravni človeške psihe (ki naj, če želi ohraniti duševno zdravje, teži k mentalni higieni) pa predstavljajo moment potlačitve in utajitve.
Ter zavisti. Zavisti do tistih, ki imajo morda nekaj, kar mi nimamo. In do tistih, ki si upajo pogledati čez – ki zmorejo pokazati svoje dobre in slabe plati ter za svojo srečo ali nesrečo ne krivijo niti boga, niti soseda. Ampak se preprosto zavedajo, da so oni sami tisti, ki nosijo odgovornost za vse, kar so in kar še nameravajo postati.

Diskriminacija se v običajnem jeziku (t.j. zdravorazumsko) ponavadi nanaša na rasizem več vrst. V literaturi lahko zasledimo izraz ksenofobija, ki pomeni strah pred tujci. Kdo so ti tujci? Ali so to zgolj ljudje druge narodnosti? Temnopolti? Ne.


Prvič – tujec je vsak, ki izraža heterološke tendence v psihi človeka, ki drugačnosti ne prenese. Tujec je vedno tisti, ki je drugačen. Morda je to vaša »čudna« soseda, ki gleda v skodelico in napoveduje prihodnost. Morda je to tista nastavljaška frajla, ki se vsakič pripelje z drugim (dragim) avtom. Dragi moji ljudje, ali se kdaj vprašate, zakaj to dekle počne to, kar – po vašem – počne? Sočutje, toleranca do različnosti? Drugič – tujec je tisti, ki je na boljšem položaju od tistega, ki se proti »tujčevstvu« bori. To pa sta dekle in moški, omenjena na začetku članka. Tretjič in zadnjič, tujec je vedno nekdo, ki lomi tradicionalne okvire zdravorazumskih predpostavk in s tem vnaša grožnjo v pogosto lažno harmoniziran svet »običajnega človeka«.

Proti običajnosti nimam nobene pripombe. Običajnost kot nekaj naravnega je najverjetneje tista sila, ki nas poganja v naravo, v globino naše duše in onkraj predsodkov in omejenosti, katerega je sposoben naš razum.

Problem ni v tem, na kateri strani opisane situacije ste se našli. Ali kot navadni ljudje ali kot posebneži. Problem je namreč v tem, da se ena stran bori proti drugi. In to ni najboljši temelj za zdravje, za psihosomatiko.

Posebneži so ljudje, ki so kakorkoli Posebni. Ali so za to vredni več kot neka navadna delavka, ki pridno služi vsakdanji kruh, gara doma in še kje, da lahko plača položnice? Ali je mlada uspešna lepotička več vredna od nje? Zakaj si človek sploh postavlja taka zamegljena vprašanja? Zakaj se ljudje v osnovi primerjamo? Zakaj ni osnovni moment psihe moment hvaležnosti? Človek. Človek zahteva vedno več.


Ali pa tudi ne. Tukaj pa imate vi, spoštovana gospa, vi, spoštovani intelektualec, ki ste prišli do meje, do točke prešitja (psihoanalitski termin, glej pri Lacanu, Freudu) in ugotovili, da je razum s svojo sofisticiranostjo zaprečen in omejen, in imaš ti, mlada deklica, ki raziskuješ področje transcendentalnega, tu imate vi, spoštovani Slovenci, glavno besedo. Vsak za sebe in vsak pri sebi. Ne z glasnim razglašanjem svoje poštenosti. Ne z lažnimi smehljaji, ko se srečamo na cesti. Vsekakor je laž potrebna, diplomacija je potrebna, to vemo. Da družba ne razpade. A ni vedno funkcionalna, prav tako pa nima pomena v vsakem kontekstu.

A vendar. Ko zapremo vrata svoje sobe ali stanovanja ali hiše … takrat smo sami. S seboj in s svojimi predsodki. Saj tista lepa deklica ne bo vedela za našo travmo, da nismo tako lepi in mladi. Gospod z dragim avtom ne bo vedel za našo zavist, ker imamo pač samo audija. Ne, vedel bo zgolj vsak za sebe. Vi sami. Pred televizijo ali v družbi ali v tišini.

Zaradi navedenih razlogov zagovarjam poštenje do sebe kot prvi korak na poti samospoznavanja, t.j. notranjega čiščenja.
Vsi tako radi čistimo stanovanja, ko pridejo obiski, in celo kupimo kaj lepega, da bi goste fascinirali. Kaj pa naša notranjost? Morda mislite, da ta »zoprna« teta nima intuicije, da ne vidi, da se pretvarjate, kot ste dolgi in široki. Vidi, verjemite mi, vidi. A točno ve, da negativna čustva, zavist, ljubosumje in podobna navlaka najbolj bremenijo lastnike teh dragocenosti. Zakaj dragocenosti? Očitno je temu tako, sicer bi ljudje morali sprevideti (vsaj v dobi, kjer imamo neizmerno podporo mojstrov), da ta čustva uničujejo imetnika. Včasih jih sicer začuti tudi stara coprnica, ko pride na obisk. A ona ve. Ve, kje je srčika problema. Nežno se smehlja, iskreno objame vsakega od vas in morda otrokom stisne kakšnega jurja v roke. In potem odide (včasih tudi brez nepotrebnih vračanj).

In ko zapre vrata svojega stanovanja, je Svoboda njena mati, je Mir njen oče in je Ljubezen njena Vodnica.


Lucija Mulej

Komentiraj

*****************