Predsodke sem omenil že v enem od svojih prejšnjih člankov , vendar je možno in potrebno o njih napisati še toliko zanimivega, da sem se odločil temu posvetiti celoten tokratni prispevek. Predsodki so namreč tako težko čustveno breme v našem življenju, da jih je vredno ozavestiti, če le želimo iz sebe narediti kaj več. Predsodek je nagib, da prinesemo sodbo o nečem, čeprav tega zares ne poznamo, je simptom duševne lenobe. Lažje je nekoga ali nekaj kar vnaprej označiti, saj si tako prihranimo veliko truda, ki bi ga porabili za iskreno prizadevanje, da bi ga najprej razumeli in mu šele potem nataknili ustrezno “etiketo”.


ljudje

Celotna družba dandanes od nas zahteva umsko inertnost in le udinjanje njenim utečenim programom, zato so ljudje še vedno zelo ukalupljeni, čeprav se imajo za bolj odprte kot v prejšnjih dobah. Na nekakšni površinski ravni je odprtost res prisotna, toda v globini vsakdo nosi trdo zakrknjeno lupino, od katere se odbija vsaka kritika in iz katere vznikajo sodbe o prav vsem. Ravno to je posebnost sodobne družbe. Tako prepričljivo nas prepriča o lastni svobodi, da dojemamo pozlačene okove in verige kot nakit. Marsikdaj s samimi besedami, s katerimi branimo neko “resnico”, počnemo prav nasprotno. Tako na primer Jezusovo navodilo, naj ne sodimo, postane mnogim duhovno usmerjenim ljudem osnova za kritiko vseh tistih, ki sodijo. Tako v imenu nesojenja še veliko bolj ostro sodijo druge, in kar je najhujše, to potem celo zanikajo. Čudovita ilustracija te mentalitete je naslednja zgodba:

Nekoč sta šla samska meniha po romarski poti, ki jo je na nekem mestu sekala rečica. Na bregu je sedelo potrto dekle, očitno zato, ker ni upalo prečkati reke. Meniha sta jo ogovorila in čeprav se po pravilih duhovniškega reda ne bi smela dotikati žensk, se je eden ponudil, da jo prenese na drugi breg. Dekle mu je veselo splezalo na ramena in tako jo je varno spravil čez. Zahvalila se mu je in šla svojo pot. Meniha sta nadaljevala po romarski stezi in po več urah tišine je drugi menih očitajoče rekel: “Ne morem verjeti, da si tisto žensko posedel na ramena!” Prvi menih je odvrnil: “Da, a čez dve minuti sem jo spustil, ti pa jo že pet ur ne spustiš iz misli!”

Očitek drugega meniha je tipičen primer predsodka, presojanja dejanja druge osebe in ne videnja svoje lastne zablode. Biblični rek namreč pravi: “Pezdir v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne.” Če torej vidite kako strašno napako pri drugem, najprej preverite, kam se je skrilo tisto bruno – morda je preblizu, da bi ga videli?


Predsodki in dvomi
S predsodki so tesno povezani dvomi, zato sta dva od citatov, ki sem ju dodal k članku, posvečena prav njim.. V čem je razlika med sojenjem, ki ga je ilustrirala zgornja zgodba, in dvomljenjem? Prepoznamo jo zelo preprosto – sodbe se v umu pojavijo kot trditve, pogosto kategorične in brezkompromisne, dvomi pa vzniknejo kot vprašanja, kot močne pobude za iskanje odgovorov. To je najpreprostejši način razlikovanja med dvomi in predsodki (oziroma sodbami). Dvomi so konstruktivni in vodijo v osebnostni razvoj, predsodki pa so subjektivni in zavirajo intelektualni, duševni in duhovni napredek.

Drugi menih iz zgornje zgodbe bi lahko takoj po kritičnem dogodku mirno rekel: “Kako to, da te ni vznemirilo, ko si nesel žensko na ramenih?”, nakar bi tudi sledil odgovor brez čustvenega naboja. Pravi dvom ne prenese čakanja, želi se izraziti čim prej, išče jasne formulacije in vztrajno brska za odgovori, dokler jih ne najde. Predsodek dolgo premleva tisto, kar se ne sklada s fiksno idejo, ki jo poskuša obraniti, in ko mu to nikakor ne uspe, zato tako ali drugače izbruhne – z jezo, potrtostjo, tarnanjem.

Primerjam ju lahko tudi s stališča zdravja. Dvomi so enako kot simptomi bolezni – zdravi! Če nas ob bolezni ali poškodbi nič na telesu ne bi opozarjalo, da je nekaj narobe, bi hitro opešali ali celo umrli. Bolečina in nelagodje nas spremljata, dokler napaka ni odpravljena. Za ozdravitev ne zadostuje, da s tabletami predsodkov preženemo bolečino. Bolečina je samo simptom, treba je odpraviti njen vzrok. Že po tem, kak odnos ima posameznik do svojega telesa in zdravja, lahko vidite, ali je človek predsodkov ali človek dvomov. Dvomi nas vodijo h korenu težav, predsodki pa nas zadržujejo pri površini.

Predsodki in duhovnost
Se predsodki kažejo tudi v duhovnih skupinah, gibanjih, naukih itn.? Vsekakor! Že samo tabuiziranje dvomov v mnogih od njih je prvo znamenje predsodkov. Večja ko je organizacija ali institucija, bolj statično opredeljen sistem naukov potrebuje in zato tudi terja od posameznikov več prilagajanja temu sistemu in manj izhajanja iz njih samih. Tako se posameznik duhovno ne izgrajuje na podlagi tega, kar je, temveč na podlagi tega, kar mu skupina ponuja. Mora se ukalupiti (in si s tem nabrati kopico predsodkov), da bi lahko potem napredoval po statusni lestvici skupine. Javna diskusija o dvomih glede utečenih naukov skupine bi lahko povzročila izgubo občutka varnosti pri nekaterih članih, zato se ji na razne načine izmikajo ali pa jo celo odprto prepovedujejo. Ljudje s pristno duhovno naravnanostjo se zato ne bodo mogli ne-strinjati z navedeno izjavo Thomasa Jeffersona o dvomu v Boga. Pomnite – dvom je odskočna deska za polet v ocean duhovnosti, religije, ezoterike ipd., predsodki so uteži, ki omejujejo svobodo duše.


Pripomniti moram še nekaj: to, da različne skupine nudijo različne pristope in tehnike, s katerimi lahko dosežemo nekatere obljubljene cilje, samo po sebi ni napačno. Ljudje smo različni in pri notranji rasti potrebujemo druženje s tistimi, ki so nam podobni, prav tako pa ne moremo pričakovati, da bi lahko iznašli neskončno prilagodljivo metodo, ki bi bila primerna za vsakogar in bi izhajala samo iz njega. Skupine in njihovi kalupi so lahko koristna opora, zlasti pri prvih korakih pravzaprav nujna, kasneje pa morajo omogočati nadaljnjo rast posameznikov, tudi izven ozkih okvirov. Če so se skupine sposobne prilagoditi in tudi same razširiti, pa še toliko bolje. Zato ne bežite iz neke skupine samo zato, ker sem jaz nekaj napisal – če vam je njihov način dela pisan na kožo, vztrajajte. Ostanite pa toliko odprti, da se v njej ne zasidrate premočno in bi vas na neki kasnejši stopnji utegnila omejenost skupine zavirati. Vse je treba presojati glede na čas, prostor in okoliščine.

Ko smo v Mariboru ustanovili Društvo za zdravo duhovnost, smo razmišljali, kako doseči ideal – kako ponuditi jasen sistem in obenem izhajati iz vsakega posameznika. Članom in drugim obiskovalcem predavanj želimo ponuditi čimbolj kakovostne in nepristranske predstavitve raznih duhovnih pristopov, da bi lažje izbrali, kateri je zanje najbolj primeren in pri katerem lahko ohranijo osebno identiteto, integriteto in avtonomnost.

Če vemo, kaj je duhovnost (v najbolj splošnem pomenu besede), se bomo znali v življenju pravilno orientirati in jo vzpostaviti tudi zase. Duhovnost ni nič drugega kot »zdrav notranji razvoj«, v okviru teistične, ateistične, ezoterične, znanstvene ali kakršne koli druge prakse – karkoli nam pri tem pomaga, je za nas duhovno, tudi če ni v skladu s splošnim mnenjem. Da bi vedeli, kaj nam koristi, moramo najprej vedeti, kdo oziroma kaj sploh smo, in rasti kot taki.

Preseganje predsodkov
Prišli smo do najtežjega dela, saj je predsodke že prepoznati izjemno težavno, kaj šele spremeniti ali preseči. Razum ima pri tem zelo malo vpliva, saj se z njimi slabo ujema. To je še ena značilnost, ki jih loči od dvomov – le-te je možno razumsko utemeljiti in najti logične odgovore nanje. Za predsodke to ne drži – zgrajeni so iz dogmatičnih idej in močnih čustev, ki se strdijo v neprebojen zid. Ta zid lahko prebije le intenzivna osebna izkušnja, ki je v nasprotju s fiksno idejo, ali pa druga, čustveno in idejno “težja” fiksna ideja. V obeh primerih pa je izredno težko ohraniti odprtost in ne dopustiti, da se ujamemo v kalupe novih predsodkov. A nič zato. Življenje je dolgo oziroma povedano še bolje: življenja so dolga, jim bomo že prišli do živega. Mary Pickford je rekla: “Poraženec ni tisti, ki pade, temveč tisti, ki se potem več ne pobere.”


“Ne trudi se, da bi človeku izbil predsodke iz glave z razumnostjo. Razumnost jih ni vbila in jih tudi izbiti ne more.”
— Sydney Smith

“Dvomi, dokler le lahko – dvomljenje je mišljenje in mišljenje je življenje. Sistemi, ki zatirajo dvom, so sredstva za omamljanje mišljenja.”
— Albert Guerard

“Če želiš dejansko iskati resnico, moraš vsaj enkrat v življenju podvomiti, kolikor je le možno, o prav vsem.”
— Rene Descartes

“Otresi se strahu hlapčevskih predsodkov, pred katerimi klečeplazijo šibki umi. Trdno posedi razum na prestol in poišči njegovo razsodbo za vsako dejstvo, vsako mnenje. Pogumno podvomi celo o obstoju Boga, kajti če obstaja Bog, bo gotovo bolj odobraval pokoravanje razumu kot slepi strah.”
— Thomas Jefferson

Nara Petrović

Komentiraj

*****************