Poznamo dva načina komuniciranja. Prvi med njima, torej običajno, vsakodnevno, avtomatsko komuniciranje je zgolj potrditev naše podobe o drugem in udeležencema ne prinaša nič novega. V taki komunikaciji ne pride do prave povezave ali stika med dvema, pogosti so nesporazumi, nerazumevanja, prepiri. Pri drugi vrsti komuniciranja pa pride do večje usklajenosti in povezanosti med udeležencema, zanjo je značilna odprtost za sprejemanje vedno drugačnega in spreminjajočega se drugega. Ta drugi način smo imenovali komuniciranje kot spiralno približevanje.


pogovor

Glavne značilnosti komunikacije kot spiralnega približevanja so:

  1. dovolj je, da se eden od udeležencev v komunikaciji odloči za drugačen način – drugi način komuniciranja
  2. tisti, ki se je odločil za spiralno približevanje, se mora zavedati, da je to proces raziskovanja svojih meja, ne pa spoznavanje objektivnega drugega
  3. gre za vztrajno obnavljanje pripravljenosti za spremembe (pogosto neopazne) samega sebe in svojih utrjenih predstav

Spiralno približevanje bi lahko razdelili na dve fazi. Prva, najpomembnejša, je notranja; sestavljena je iz stanja odločitve za ta drugi način in iz stanja odprtosti, ko prisluškuješ sebi in drugemu ter si sprejemljiv in dojemljiv za neznano in novo, ki se lahko zgodi, ali pa tudi ne. Ni algoritma, kdaj se bo v meni ali v drugem zgodila sprememba. Ko govorim o prisluškovanju drugemu, pri tem ne mislim samo na poslušanje besed, saj so lahko besede le sprožilec, ne pa vzrok, in pogosto nas vračajo v znani svet. V kakšnem trenutku se lahko zgodi, da z besedo dosežemo spremembo, v drugem pa ne. Resnična sprememba je zunaj besed, kar pa ne pomeni, da se moramo prenehati pogovarjati z besedami. Spreminjanje našega komuniciranja je počasno, nezapisljivo in neizgovorljivo. Stanj odločitve in odprtosti ne moremo ločiti med seboj, čeprav o njiju pišemo ločeno; sta enota, ki mora biti v sebi uravnotežena.

Druga faza je aktivna; gre za čim bolj iskreno izražanje svojega mnenja o temi pogovora. Pomembno je, da udeleženca v razlago vključita iskreno razlago notranjih stanj, mnenj, stereotipov, ki jih imata. Zelo dragoceno je, če se nam uspe izraziti tako, da sebe ali drugega ne fiksiramo, kar pomeni, da je dobro, da se izogibamo vrednostnim sodbam in opredelitvam. Glavni pripomoček za nefiksirano izražanje (verbalno in neverbalno) je kreativnost. Kreativno, domiselno in zavestno vodeno izražanje omogoči prediranje rutine in vzorcev. Za drugo fazo ni pravil, njeno zelo uspešno udejanjanje se lahko zgodi tudi brez upoštevanja teh smernic.


Če se za proces spiralnega približevanja odločita oba udeleženca, lahko govorimo o samoorganiziranem sestavljanju teh dveh faz med komunikacijo – ko se eden od udeležencev opominja na pripravljenost, da preveri svoja mnenja in je sprejemljiv, je drugi aktiven in poskuša spremeniti pogoje komunikacije, da bodo omogočili izstop iz rutine. »Začetek« ene faze se nahaja na »koncu« prejšnje, tako da med njima ni nobene prekinitve. Spiralnega približevanja ne moremo definirati kot končen proces z določenim ciljem, ampak samo kot poseben način usklajevanja, ki se izogiba fiksiranju.

(Približen) Primer komunikacije kot spiralnega približevanja, ko se je zanjo odločila mama:

Sin pokliče mamo po telefonu.

»Živijo, mami!«


»O, živijo, prideš kaj domov?«

»Ne morem, že dva dni sem brez denarja …«

Sin niti ne dokonča stavka, ko ga mama prekine, v njej se sprožijo [vzpostavitev vzorca] podobe, misli, besede, s pomočjo katerih ji je sin uspešno izvabljal denar iz meseca v mesec. Sina vidi kot zapravljivca, lenuha, neodgovornega mladeniča, ki ga mora še vedno denarno podpirati. Na misel ji pridejo očitki, s katerimi ga vsakič znova zasuje. V tem trenutku pa se ustavi in pomisli [prvi premik, trenutek refleksije], kaj pa, če se je v tem času kaj zgodilo in ji ima povedati kaj novega, zato reče:

»Pripravljena sem poslušati tvoje argumente, čeprav se bojim, da si spet zapravljal …« [Sprejemljivost.]


»Veš, ugotovil sem, da tako res ne gre več naprej, začel sem znova. Poiskal sem si novo službo, ravno v trenutku, ko je šlo naše podjetje v stečaj. V novi službi zahtevajo, da imam obleko s kravato in nimam denarja zanjo!« pripoveduje sin.

Mama pozorno posluša, se v sebi bori in odloča. Kaj če mi sin laže in je to le še ena njegovih metod, da bi me pretental? [Vzorci.] Zakaj sem tako prepričana, da je sin zapravljivec? Kaj pa, če ne govori po resnici? [Vztrajanje.] Morda pa govori resnico, saj je res čudno, da je imel tako nizko plačo. Toda če je šlo podjetje v stečaj, potem je stvar jasna …

»Kaj pričakuješ od mene …?« Reči hoče »denar«, pa se zadrži. [Poskus iskrenega izražanja brez fiksiranja drugega.]

Sin odgovori: »Denarja mi nekaj časa ne dajaj. Rad bi sam skrbel zase. Prosil bi te, da prideš v mesto in mi kupiš novo obleko, če moreš. Naprej se bom pa že sam znašel.«

Mama zajame sapo in začudena vpraša: »Misliš resno?« »Smrtno resno!« odgovori sin. V mami se odpre možnost spremembe. [Možnost spremembe.]

V tem zelo poenostavljenem primeru smo opazovali mamo, lahko bi se ustavili tudi pri sinu in ugotavljali, ali je pogovor spremenil tudi njega. Predvidevamo, da bi se lahko podoben proces zgodil tudi v njem. Kot je mama »ugotovila«, da se je sin spremenil, bi lahko tudi sin »ugotovil«, da se je spremenila mama, toda to je šele začetek spreminjanja. Vzorci ostajajo. Za njihovo transformacijo je potrebno dolgotrajnejše opominjanje in vztrajanje v procesu spiralnega približevanja.

Komunikacija kot spiralno približevanje (če sta se za tako vrsto komunikacije odločila oba udeleženca) zahteva od trenutnega »poslušalca« velik napor, saj mora biti aktiven eksperimentator, ki mu komunikacija pomeni podvig, pogumno dejanje, ki ga spreminja. Govorec pa se mora zavedati dvojega: (1) da besede, ki jih izgovarja, v kognicijskem sistemu sogovornika ne pomenijo istega kot pri njemu, in (2) da vsaka beseda, ki jo izreče, in gib, ki ga stori, spremeni ne samo drugega, ampak tudi njega samega. Oba udeleženca se morata zavedati, da se njuni »vlogi« izmenjujeta in da je komunikacija nenehen proces njunega spreminjanja; spiralno raztezanje brez začetka in konca (le če se postavimo na položaj »od zunaj«, lahko govorimo o začetku in koncu komunikacije), ki nikoli ne bo pripeljalo do spoznanja končne resnice o drugem, lahko pa pripelje do harmoničnega odnosa. Taka komunikacija zahteva nenehno čuječnost.

Primerjava komunikacije z masažo

Vztrajnost postopka
Kot je masaža počasno, vztrajno spreminjanje strukture telesa, tako je komunikacija vztrajno spreminjanje strukture sveta. Vztrajnost je pogoj za vsakršno spremembo, ki je cilj uspešne masaže in komunikacije.

Omehčanje okolice
Nobena masaža se ne začne v točki nič, ampak se pri masaži obdeluje telo, v katerem so strnjeni vsi gibi, izkušnje in interakcije z okoljem, skoz katere je šel človek do tega trenutka. Maser mora najprej poiskati vozlišče in omehčati območje okoli njega, da bo sprejemljivo za spremembo. Podobno je treba pri komunikaciji omehčati trdne in močne predstave, prepričanja, predsodke, ki se stalno znova pojavljajo in definirajo naše pogovore.

Sproščenost in usklajenost udeležencev
Pogoj za uspešno masažo je, da se masirani sprosti in se prepusti maserju, ki z (različnimi) ponavljajočimi gibi obdeluje področje in išče izhode, kjer bi lahko dosegel spremembo in organizem npr. omehčal in sprostil. Pomembno je tudi, da se maser in masirani uskladita glede samega postopka in pri njem oba sodelujeta. Tudi za komunikacijo velja, da je uspešnejša, če sta oba udeleženca sproščena, usmerjena v spremembo, če sta odprta za drugega in ustvarjata spremembo drug pri drugem.

Pomembnost majhnih sprememb

Strukturne spremembe, ki jih povzroča masaža, so večinoma zelo majhne in skoraj nevidne, a vseeno spodbudijo npr. boljšo prekrvavitev, kar lahko pripelje do blagodejnih sistemskih učinkov. Podobno majhne, nevidne in postopne so tudi spremembe sveta, ki jih povzroča komunikacija, čeprav lahko bistveno vplivajo na življenje.

Različnost vpliva na strukturo

Tako pri masaži kakor pri komunikaciji lahko isti dogodki oz. spremembe stanja povzročijo v organizmu različne spremembe, saj so te notranje pogojene. Komaj zaznaven dotik lahko na telesu povzroči več dolgoročnih sprememb kakor močan udarec in narobe. Tudi iste besede, gibi lahko povzročijo spremembo ali pa tudi ne, odvisno od strukture in usmeritve kognicijskega sistema.

Odgovornost ali “kaj imam jaz pri vsem tem?”

Obe vrsti komuniciranja sta enako relevantni in pomembni, saj vplivata na nas in nas (ne) spreminjata. Moj namen ni poveličevati vrsto komuniciranja, ki pripelje do spremembe oz. ki spreminja udeleženca, trdim le, da omogoča bolj usklajen in harmoničen odnos med udeležencema.

Odgovornost za po(ne)srečeno komunikacijo nosita oba. A zadošča, da eden od udeležencev odloči in usmeri v določen način – ali bo njegova komunikacija usmerjena v utrjevanje znanega sveta, v fiksacijo, ali pa se bo podal v raziskovanje novih možnosti spoznavanja, v spreminjanje in širjenje sveta. V obeh primerih bo komunikacija vplivala na oba udeleženca, zato sta tudi oba odgovorna za eno ali drugo odločitev, ne glede na to, ali gre za zavestno ali nezavedno dejanje. Ni vseeno, ali se komunikacijskega procesa zavedamo ali ne, ni nepomembno, ali smo čuječi in odprti za spremembe, ali smo navezani na ustvarjene predstave ali ne. V vsakem primeru bomo po vsaki, še tako »nedolžni«, komunikaciji drugačni in posledično bo drugačen naš svet. Lahko bo bolj trden, znan in nespremenljiv ali pa bolj skrivnosten, nepredvidljiv.

Odgovornost, ki nam jo nalagajo navedena dejstva, lahko sprejemamo kot nujno zlo ali pa kot priložnost za lastno spreminjanje. Bistvo komunikacije kot spiralnega približevanja ni toliko raziskovanje in spreminjanje drugega, temveč bolj samega sebe.

Helena Jeriček, dr. soc. pedag.

Komentiraj

*****************