Vsak otrok je edinstven in ima posebno poslanstvo ter zanj potrebne darove. Pri tem nimam v misih samo športno ali glasbeno nadarjenih otrok, ampak tudi tiste, ki so morda še posebej občutljivi, tiste, ki, so morda dobri organizatorji, ali čudoviti kuharji, morda imajo ljubezen za vzgojo rastlin, morda  ustvarjamo umetnine s čopičem…  »Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi visoko nadarjenih. Po šolanju je takšnih le še dva odstotka.« sporoča Film Abeceda. O tem, kako lahko starši odkrivamo talente svojih otrok in jih razvijamo, sem se pogovarjala z  Edo Šteblaj, mamo treh najstnikov in študenta. Skupaj z bratom Francijem Petkom vodita montessori vrtca, Vrhniško in Gorenjsko hišo otrok.


Vzgojiteljica z materinsko toplino

Zelo me je nagovorila s svojo pristnostjo, sproščenostjo in veseljem ter številnimi zamislimi. Ob njej sem čutila, da delo opravlja s srcem, da v resnici pomaga otrokom, da lahko razvijajo svoje talente ne samo kot vzgojiteljica in terapevtka montessori, ampak tudi z materinsko toplino.

Eda je postavila v ospredje to, da otroku dopustimo, da sodeluje z nami pri vsakodnevnih dejavnostih in rutinah. S tem damo otroku možnost, da sam odkriva, kaj ga še posebno zanima. Kot starši pa bodimo občutljivi opazovalci. »Pred televizijo ali računalnikom se njegovi talenti ne bodo razvijali,« je mimogrede dejala. »Če mu bomo preveč stregli, ne bo dejaven, » je dodala. »Otrok naj dela tisto, kar ga pritegne, saj se ob takem delu povsem umiri in dejavnost lahko dolgo opravlja,« svetuje Eda. Na ta način krepi svoj talent in osredotočenost, ki mu bo kasneje, pri opravljanju nalog na delovnem mestu, še kako prav prišla. Nekdo se bo prej umiril ob sestavljankah, drugi pri delu z zemljo, tretji ob pretakanju vode iz enega v drug kozarček, četrti s sodelovanjem pri raznih gospodinjskih opravilih. Eda spodbuja starše, da omogočijo otrokom, da čim več delajo z rokami, saj le konkretna izkušnja, ki jo otrok doživi z vsemi svojimi čutili pomaga k razvoju abstraktnega razuma. Malo poenostavljeno bi lahko rekli, da so roke kot nek podaljšek možganov. ‘Kar primem, lahko dojamem.’ Tako lahko že majhni otroci na primer narežejo banano, gredo na vrt po potrebno zelenjavo, gnetejo testo in tako sodelujejo pri pripravi obrokov. Prav tako lahko pomagajo tudi pri vseh ostalih gospodinjskih opravilih: prišijejo odpadli gumb, zlagajo in likajo perilo, pospravljajo, sortirajo smeti, režejo s škarjami vejice na vrtu… Ste vedeli, da je striženje s škarjami priprava na triprstni prijem, ki je lasten samo človeku?

Iz napak se učimo

Če v prostoru, kjer se otrok giblje postavimo police dovolj nizko, da lahko sam vzame igrače, mu omogočimo, da izbira s čim se bo igral. Če doseže krpo za brisanje tal, bo lahko sam počistil za seboj, ko se mu bo voda polila. Mimogrede bo izkusil, da ni nič hudega, če naredi napako, saj se ravno iz napak učimo in tudi izkusi, da napako lahko popravimo. Opravljeno delo ga bo navdalo s ponosom, v njegovih možganih bo prišlo do novih povezav in njegove sposobnosti se bodo okrepile. Vse to se bo pokazalo v  zadovoljstvu, ki ga tako pogosto izžarevajo otroške oči. Prav delo krepi samozavest in talente že majhnega otroka. Zakaj mu ne bi pustili, da sam odnese polulano pleničko v koš za smeti, da si sam iz malega vrčka v svoj kozarček natoči vodo, da poseje solato in potem opazuje, kako raste?


Zelo verjetno bo otrok opravil delo drugače, kot smo si starši predstavljali; morda ne bo čisto do suhega pobrisal tal, a kaj zato. »Ne popravljajmo takoj za njim in ne kritizirajmo ga,« svetuje Eda, ampak mu le prijazno in nazorno pokažimo kako se bolj na suho pobrišejo tla. Pomembno je, da otrok ohrani veselje do dela. Večkrat kot bo ponavljal neko opravilo, bolje mu bo šlo od rok. »Delo je zaključeno tedaj, ko otrok tudi pospravi za seboj. Šele takrat lahko prične z nečim novim, poudari Eda. Naloga nas staršev pa je, da opazimo, kaj je res dobro za otroka in mu tudi jasno postavimo meje, na primer s preprostim kratkim stavkom: »Tega sedaj še ne moreš.« Svoboda je povezana z odgovornostjo. Ker je manjši otrok sposoben manjše odgovornosti, ima tudi večje omejitve in obvlada manjši prostor. »Če otroku dovolimo vse, potem ne bo nikoli zrasel v stabilno osebnost.« je opozorila Eda.  Majhen otrok je zelo dojemljiv in mu je hitro jasno, da vsega, kar mu pade na pamet pač ne more vedno početi.

Koliko dodatnih dejavnosti za razvoj talentov? 

Mnogi starši vozijo otroke od ene do druge dejavnosti z željo, da bi razvili vse mogoče otrokove talente.  A je to res potrebno? »Osrednjo mesto, kjer mali otrok razvija svoje sposobnosti je sproščena družina,« je prepričana Eda. Prav iz dobrega odnosa med mamico in očkom, bo lahko otrok zase potegnil največ, saj se bo čutil ljubljen, to pa je pogoj za učenje. Zato je v predšolskem  obdobju za otroka dovolj, da hodi v vrtec in čim več časa preživi v krogu svojih najbližjih. V osnovni šoli si lahko izbere 1-2 dodatni obveznosti, ki sta mu pri srcu in če se le da naj ne bosta tekmovalnega značaja. »V srednji šoli pa ima mladostnik potrebo, da izstopa, da je na nekem področju najboljši,« meni Eda. To je čas načrtnega razvijanja talentov, ki so prej lahko prepuščeni spontanemu odkrivanju, saj srednješolci že vedo, kam bi se radi umestili. Zato se lahko sami odločijo in sprejmejo odgovornost za svoj čas, denar in energijo, ki so jo pripravljeni vložiti v  svoj razvoj.  Eda prisega na družino in na to, da nedelje preživljamo skupaj, četudi bo osnovnošolski otrok zaradi tega kakšno tekmo preskočil; srednješolec pa mora razumeti, da nas ne bo prav na vsaki tekmi, da pa ga podpiramo pri njegovi izbiri. Eda spodbuja skupno kolesarjenje, hojo v hribe, raziskovanje bližnjih in daljnih krajev, pa tudi to, da zapojemo ali celo zaplešemo vsi skupaj ob nam ljubi glasbi. Vsem očkom toplo polaga na srce, naj dovolijo malčkom, da po njih plezajo, ker je telesni stik še kako pomemben za razvoj otroka. Tiste starejše otroke pa naj očiji povabijo, da so mladi sodelavci v delavnici.

Tako nam staršem ni potrebno kupovati ne vem kakšnih tako imenovanih multifunkcijskih igrač, ki oznanjajo, kaj vse bo otrok z njihovo uporabo pridobil. Dobro pa je, če spremljamo, katere igrače ali opravila otroka še posebej pritegnejo in pri katerih se dlje časa zamudi.  Za otroka je največkrat igrača konkretna stvar, ki jo vidi v okolju; to je lahko tudi metla, preproste kocke ali polena, ki jih otroka zlaga in prestavlja. Preprosto sestavljanko mu lahko mimogrede sami naredimo tako, da staro razglednico razrežemo na 3 ali več kosov, odvisno od otrokove starosti. In še eno skrivnost je razkrila Eda in sicer, da ni treba otroku polagati v usta odgovore na vse kar ga zanima, ampak, naj mu pomagamo, da bo sam prišel do spoznanja na primer: zakaj jeseni odpada listje. Namreč otrok si v obdobju od 5 do 12 let nenehno zastavlja velika vprašanja o svetu in svoji vlogi v njem.

Zanimalo nas je tudi, če je prav, da od tistih otrok, ob katerih čutimo večji potencial zahtevamo več in če lahko starši tudi zaviralno vplivamo na razvoj talenta, če od otroka zahtevamo preveč in vršimo pritisk. Na obe vprašanji je Eda odgovorila pritrdilno. »Če od otroka zahtevamo preveč tistega, kar si mi želimo in sam sploh nima tega potenciala, ga zaviramo,« je jasno povedala Eda. »Preveč ali premalo pomoči lahko zavira otrokov razvoj,« je še dodala. Če na primer otroku, ki je ponosen, da hodi sam, odvzamemo polno kanglico vode, ki jo želi nesti, ga bomo prikrajšali za zadovoljstvo ob opravljenem delu. Ko otrok joka in mu nemudoma damo dudo v usta, ga zaviramo v razvoju izražanja, obrazne motorike…


Eda spodbuja spoštovanje otroka in jasne meje ter to, da znamo izraziti, kaj nam je všeč in kaj ne, s čim se strinjamo, kaj pa v naši družini ni dopustno. V ospredje je postavila celostni razvoj posameznika. Kar pomeni, da se nenehno prepletajo telesni, psihični in duhovni razvoj oziroma aktivnosti. »Večje kot je spoštovanje do otroka, večjo avtoriteto bomo starši imeli,« verjame Eda. Pomembno se ji zdi tudi, da znamo govoriti o svojih občutjih in da tudi otroke naučimo, da povedo, da rabijo objem, da so žalostni, jezni, veseli… Družine spodbuja, da večerni ritual zaključimo tako, da se za kratek čas vsi družinski člani skupaj umirimo, smo čisto tiho, lahko v tišini ali pa prisluhnemo mirni glasbi. Na ta način se srečamo s seboj, se zaznamo in posredno začutimo druge in umirimo pred spanjem. Ključno je, da smo preprosti, sproščeni, vedri in da to prenesemo tudi na svoje otroke, ter da se znamo veseliti uspeha drugih. Saj veste, kaj pomaga ne vem kakšno znanje in še kako razviti darovi zagrenjenega človeka, ki ni celostno razvita osebnost?

VEČ VSEBIN: