Dejstvo je, da človek ni samo iz mesa, ampak lahko o celoti govorimo šele, ko mu »priznamo« tudi dušo, ki si jo vsaka verska, religijska filozofija razlaga po svoje.
Dušo kot duhovno jedro smo dobili po podobi naših staršev in vplivov iz okolja, veliko nalog pa duša prinese že s seboj. Vprašanje, ki se zastavlja, pa je, ali se je duša v obdobju enega kratkega življenja sposobna naučiti vseh nalog ter rešiti svoje morebitne dolgove iz preteklih življenj. Ali lahko torej opravi svoje poslanstvo in potem preide v nič?


reinkarnacija

Moj odgovor je NE. Že površni pogled nam lahko pove, da je duša kot energija, ki se ne more uničiti, ampak lahko le prehaja iz enega stanja v drugo. To pa je osnovna filozofija o reinkarnaciji, ki jo imajo mnoge religije, filozofije, sploh vzhodne. Tega pa ne smemo zamenjati z teorijo metempsihoze, češ da se bi lahko ponovno rodili kot žival ali kristal, saj se takoj postavi vprašanje, zakaj bi šli po svoji poti razvoja nazaj v oblike, kjer smo že bili. Drugo vprašanje pa je, koliko življenj more duša preživeti, da se dejansko lahko nauči vse iz šole življenja, in kam gre potem.

Človeška duša lahko gre skozi mnogo, več tisoč življenj, ampak vedno se rodi kot človek, duša pa ima lahko že ob rojstvu določene naloge, lastnosti in tudi talente, da te naloge izpelje. Edini neizbežni dejstvi na tem področju sta rojstvo in smrt, čas in prostor pa sta odprti po svobodni volji duše. O teh nalogah pa bom spregovoril malo pozneje, ko se bom dotaknil tudi regresije. Najprej bi pa še omenil različne filozofije o reinkarnaciji, kakor jo razlagajo verstva, sploh vzhodna.

To je filozofija o ujetništvu v večnem krogu rojstva in smrti, kot razlagajo hinduisti, medtem ko budisti težijo k temu, da se bi rešili iz tega kroga in se končno rešili zemeljskih spon, ki jih v tem krogu zadržujejo. Te spone pa so materializem, mesenost in podobno. Rešitev vidijo le v tem, da posameznik odkupi svojo karmo in tako dokončno vstopi v stanje nirvane in razsvetljenosti. Po budistični filozofiji se potem ni potrebno vračati v ta krog, z drugimi besedami, se ni potrebno ponovno roditi.


Naj omenim tudi to, da so o reinkarnaciji kot taki razmišljali tudi filozofi na vzhodu, kot so Pitagora, Platon in drugi.
Kar se tiče krščanske filozofije, pa je lahko zanimiva ugotovitev, da so jo prvi kristjani priznavali, potem pa so jo tekom zgodovine, sploh v času cesarja Justinijan takratna katoliška cerkev na koncilu leta 533 n.št. najstrožje prepovedali, saj je takrat Cerkev kot najmočnejša politična predstavnica potrebovala neomajno vero vsakega posameznika v Boga in ob tem pač reinkarnacija ni imela več prostora. O tej filozofiji lahko še danes beremo v Bibliji.

Vsekakor pa je življenje po življenju uganka tudi resnim znanstvenikom, ki se vedno bolj ukvarjajo z tem, in vedno več ugotovitev je, da se z smrtjo življenje za dušo ne konča, ampak se lahko nadaljuje v neki drugi obliki in nekih drugih dimenzijah, ki so za človekov razum še nejasne in neraziskane. V prid temu pa so tudi pričevanja bolnikov, ki so že doživeli »klinično smrt« in skoraj vsak izmed njih govori o prehodih v nove dimenzije, srečanju z vodniki, že umrlimi prijatelji, sorodniki, svetlobi in nepopisnem miru, ki so ga vsi po vrsti čutili. Pričevanja se sicer razlikujejo, ampak vsem je skupno sporočilo, da je smrt le prehod v druge dimenzije, skratka, da se z smrtjo vse skupaj ne konča.

Regresija

Ta članek nima namena reševati dvomov okoli teh pojmov, zato pa bi rad spregovoril o sorodni temi, ki se zelo močno dotika regresije, torej o terapiji ali pogledu v prejšnja življenja, imenovani regresija, ki se dejansko lahko učinkovito uporablja kot alternativna diagnostika analize prejšnjih življenj z namenom si odgovoriti na vprašanja, ki se nam včasih zastavljajo o sedanjem življenju, pa naj bo to kak nepojasnjen strah, nepojasnjena okoliščina, ki se nam venomer pojavlja, osebna lastnost, ki si je ne znamo razložiti, ali kaj podobnega. Ne glede na vzrok, zakaj se odločimo za regresijo, imamo pred sabo dve možnosti, ali naj bo to hipnotična ali nehipnotičn.

V obeh primerih se moramo zavedati, da regresija – enako kot vse druge alternativne dejavnosti in terapije – ni neka avantura, izlet v prejšnja življenja, ampak terja resen pristop obeh, tako terapevta kot klienta, ki si morata zaupati, saj v kolikor se pojavi kak dvom, sem sam mnenja, da je ni dobro izpeljati. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do kakšnih posledic, ki se bi poznale na klientu. Sicer pa mora on sam v to odpraviti brez strahu in prevelikih pričakovanj, lahko rečem, da mora biti pripravljen na spoznanja, da je eno izmed prejšnjih življenj preživel v telesu nasprotnega spola ali kot čisto navaden posameznik. Z drugimi besedami, človek nikar naj vsak ne pričakuje, da je kdaj prej bil kak princ, princeska ali kaj podobnega.  Torej skromnost je pogoj, da se mu odprejo tančice v življenje, ki bi mu prineslo določene odgovore, koristne za ta trenutek in življenje.


Kot sem že omenil prej, poznamo hipnotično in nehipnotično metodo te terapije, pri obeh pa gre, na grobo rečeno, za vodeno terapijo, kjer ima terapevt vlogo, da človeka vodi po življenju, on pa to isto svoje življenje gleda kot nekakšen film, torej ga samo opazuje kot neprizadet opazovalec. S tem se zaščiti pred morebitnimi bolečinami, ki jih vidi na osebi, saj se je vsaj meni večkrat zgodilo, da je klient opazoval osebo (svojo prejšnjo inkarnacijo) med porodom ali podobno, v tem življenju pa ne potrebuje ponovne izkušnje te bolečine. Kljub temu, da si klient pri nehipnotični regresiji zapomni videnja, izkušnje, ki jih je prejel v postopku regresije, je dobro, da si terapevt njegove izjave zapisuje in jih pozneje uporabi v pogovoru, ki je sestavni del regresije. Z drugimi besedami – ni dovolj samo priti do spoznanj, ampak je potrebno tudi ta spoznanja uporabiti oziroma v njih najti odgovore na probleme, situacije in vprašanja, ki jih imamo v tem življenju.

Če pogledamo hipnotično regresijo, lahko rečem, da je mnogo bolj temeljita, obenem pa tudi mnogo bolj tvegana, sploh če je terapevt bolj slabo podkovan v hipnozi ali pa če vlada med udeležencema regresije slabše zaupanje.

Ne glede na to, ali regresija poteka hipnotično ali ne, v vsakem primeru morajo biti  zagotovljeni določeni pogoji. Zaupanje med klientom in terapevtom smo že omenili, modro pa je omeniti tudi primeren prostor, kjer ni hrupa in ostalih motečih vplivov. Dobrodošla, ne pa tudi nujna, je tudi kakšna prijetna dišava eteričnih olj, ki lahko še dodatno sprostijo klienta in glasba, najbolje instrumentalna. Prostor pa mora biti primerno zatemnjen in tudi temperatura je pomembna, saj se človeško telo, ko se sprosti, ohladi za kak del stopinje, zato je kakšno ogrinjalo več kot dobrodošlo, vse to pa lahko pričara tudi domačnost, ki je pri tem potrebna. Iz svojih izkušenj vem tudi, da je pred samo regresijo dobrodošla tudi kaka reiki terapija, ki človeka lahko sprosti in ga tako pripravi na pogled na prejšnja življenja, saj se z tem lahko tudi izpostavi neka vez zaupanja in sproščenosti.

Iz tega sledi, da same regresije ne moremo časovno omejiti, saj ni nikjer časovno določeno, kdaj se bo končala. O tem namreč ne odločamo mi.


Sorodne duše iz preteklih življenj

Ta tema se dodatno navezuje na reinkarnacijo, saj ni naključje, da imamo v določenem življenju opravka z določeni osebami, s katerimi pač moramo doživeti in tudi preživeti določene lekcije življenja. Za ta poznanstva pa ni nujno, da so vedno lahka ali pozitivna, saj določeni dolgovi, ki jih nosimo s seboj, niso vedno pozitivni in ravno si iz tega lahko odgovorimo, zakaj nas določena oseba iz nam neznanega razloga odbija ali pa nasprotno zelo privlači. Pri tem povejmo, da sploh ni potrebno, da bi v tem življenju kaj skupaj doživeli. Z drugimi besedami nekega človeka lahko spoznamo in že na začetku čutimo nek nerazložljiv odpor do njega. Ali obratno.

Ko je enkrat človek na dovolj visokem nivoju, pa lahko v sočloveku spozna dušo, s katero je bil v preteklem ali sedanjem življenju povezan.Denimo, v kakšnem človeku lahko najdemo dušo nam drage in pred dolgim časom umrle osebe, na primer mame ali podobno.

Mogoče se bo zdelo zanimivo, zakaj se nekatere duše ponovno rodijo v dokaj hitrem obdobju. Odgovor na to je lahko zelo preprost, sam večkrat pravim, da ima ta duša še nalogo ali dolžnost, ki jo mora »odslužiti« osebi, ki še živi, zato tudi navajam ta primer reinkarnirane mame, ki se je zgodil moji prijateljici, kateri je mama umrla zelo zgodaj, tako da je ona ni mogla niti spoznati. Tekom življenja pa je spoznala osebo, v katero se je duša njene mame inkarnirala, saj sta le tako lahko opravili določene stvari, zaradi katerih sta se sploh spoznali.

V enem izmed svetih spisov piše nekako tako, da si vsaka duša pred rojstvom sama izbere družino, v kateri se bo rodila, prav tako si tudi sama izbere izkušnje, ki jih bo morala doživeti v življenju. Torej lahko za zaključek rečemo, da ni naključje, da smo se rodili, kjer pač smo se, kakor tudi ni naključje, da sedaj berete te besede. Od samo nas pa bo odvisno, kaj se bomo naučili iz danih življenjskih izkušenj in lekcij. Ali bomo tudi ta razred ponavljali?

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: