Samozavest ni lastnost, ki bi bila otroku kar položena v zibko, ampak se gradi v stiku z okolico. Razvija se v toku življenja. Otroci se učijo bolje in hitreje od odraslih. Kljub temu pa učenje samozavesti proces, ki traja vse življenje, ker se srečujemo z vedno novimi izkušnjami. Človek nikoli ne pride do konca novim doživetjem, razen če se zaradi strahu izogiba novim izkušnjam.


otrok

Kako vpliva okolica na otroke

Okolica začne močneje vplivati na razvoj otrokove samozavesti po drugem letu starosti. Nekje v starosti med drugim in četrtim letom pride pri otroku do prehoda z »ona/on« na »jaz«. Otrok o sebi ne govori več v tretji osebi in sebe ne imenuje več s svojim imenom, ampak se nauči uporabljati »jaz«. To je že pred 200 let ugotovil filozof Immanuel Kant. Spoznal je, da se otrok prebudi takrat, ko odkrije svoj jaz. Pred tem je samega sebe zgolj občutil, sedaj zna samega sebe misliti. Otrok se torej začne zavedati samega sebe.

V tej fazi, ko začne otrok »razmišljati o samemu sebi«, se pomen okolice zelo poveča. Pod izrazom okolica moramo razumeti vse, kar se nahaja izven otroka. Sem spadajo vsi ljudje, ki jih otrok srečuje, posluša, se jih dotika in jih vonja. Sem spadajo tudi živali, zgodbe, ki mu jih kdo prebere, filmi, oprema stanovanja, slike in narava. Vse to oblikuje otrokovo zavest. Seveda pa imajo največji vpliv na otrokovo samozavest ljudje, s katerimi otrok preživlja največ svojega časa. To so starši, bratje, sestre in drugi. Vsaka še tako šibka reakcija, tudi če gre samo za izraz na obrazu, predstavlja povod za določeno otrokovo vedenje. In ta povod je tisti, ki lahko odloča, ali bo otrok to svoje vedenje ponovil ali ne. Zato imamo odrasli velik vpliv na to, v katero smer se bo razvijala otrokova samozavest.

Česa se otroci bojijo

Sprva se bojimo vsega, kar nam je tuje. Predstavljajmo si triletnega otroka, ki prvič v življenju sreča velikega psa. Najpogosteje otrok v tej situaciji obstane na mestu in gleda. Čim se mu pes približuje, se otrok začne umikati. Takšna previdnost ohranja življenje. Vse tuje stvari moramo najprej uvrstiti na neko mesto. Tako postopa tudi otrok. Ogleduje si svet, ga poskuša dojeti in razvršča nove stvari: »Temu morskemu prašičku se lahko približam, tistemu človeku tam pa raje ne.« Otroci živijo v svetu, v katerem je večina stvari večjih od njih, in to svojo majhnost pogosto doživljajo kot manjvrednosti.


Tako na primer lahko otrok hitre in sunkovite gibe doživi kot grožnjo. Hrup motorjev, kričanje ali velika gneča lahko otroka spravijo v jok. Dobro poznamo situacije, ko je naš otrok začel jokati, mi pa takrat nismo mogli najti vzroka za njegov jok. A prav je, da se otroci bojijo novih svari. To je njihova zaščita pred nevarnostjo. Bojazljivost imamo za problematično šele takrat, ko je otrok preveč plašen vedno v podobnih si situacijah. Primer: štiriletni otrok se prvič sreča z desetletnim dečkom. Ta se nesramno obnaša in kriči: »Izgini, pojdi mi s poti!«. Prvo srečanje s starejšim fantom se otroku vtisne v spomin kot strašljivo. Če ta otrok tudi drugič sreča divjega fanta, ga bo že njegov notranji glas posvaril: »Pazi!« Ko se mu tudi tretjič primeri isto, bo raje takoj zbežal in naslednjič bo najverjetneje že kričal. Starši bodo ob tem dejali »Naš otrok je tako plašen. Kadarkoli se sreča s starejšimi fanti, začne takoj kričati.«

V življenju se stvari morda ne bodo odvijale tako dramatično. Vseeno pa je ta primer nazorno kaže, na kakšen način lahko pride do plahosti. Plahost ni prirojena, ampak naučena in privzgojena.

Negotovost vase je lahko privzgojena

Otrok bo postal negotov vase, če mu ne bomo zaupali, ker tedaj tudi sam sebi ne bo mogel zaupati. Negotovost pri otroku je lahko tudi posledica pomanjkanja pohval ali pa strahov in negotovosti, ki jo odrasli prenašamo na otroka. Prav tako je vzrok lahko telesna hiba ali zasmehovanje s strani sovrstnikov. Negotovost vase se lahko poraja iz najrazličnejših vzrokov.

To dobro ponazarja zgodbica o triletnem otroku in velikem psu, ki si stojita nasproti. Pes se že hoče obrniti in oditi, ker se mu skorajda negiben otrok ne zdi nič zanimiv. Prav tedaj stopi na sceno otrokova babica, ki se na dano situacijo takoj odzove z glasnim krikom otroku: »Za božjo voljo, otrok! Takoj k meni!« Otrok se prestraši, steče k babici in zajoče. Otrok se je iz tega naučil, da vsak velik pes predstavlja veliko nevarnost. Seveda je prav, da posežemo vmes, kadar se triletni otrok sreča z velikim, tujim psom, a bodimo pri tem mirni in previdni. Nikar otroku z besedami ali grozečim izrazom ne pokažimo, da je položaj grozeče nevaren. Povsem počasi se približujemo psu in otroku, dobro opazujemo psa in pri tem pomirjajoče govorimo. Nato otroka primimo za roko in z njim mirno odidimo proč. Na ta način bomo preprečili, da bi se povsem naravna negotovost sprevrgla v strah.


Plahost je ena od oblik strahu

Včasih starši spregledamo razvoj in porajanje strahu in nato kar naenkrat spoznamo, da je naš otrok zelo plah. Ne vemo, kako je prišlo do tega. Kot je bilo to na primer pri Fani. Fani je zelo plaha. Vsega se boji. Nobenega zaupanja nima. Manjka ji samozavesti. Najraje ostaja kar doma, ker se tam počuti najbolj varno, še zlasti, če je tudi njena mamica kje v bližini. Kadar ji mamica reče: »Pojdi no malo ven! Poglej, vsi otroci iz soseske se igrajo zunaj,« je zanjo hudo. V želodcu jo stisne in postane ji dobesedno slabo od strahu, da bo morala ven. Njena plahost je oblika strahu – boji se ljudi. Fani ne zna povedati, kakšne vrste strah povzroča njeno plahost. Zanjo je to nek povsem nejasen občutek, ki jo obide, kadar se mora družiti z ljudmi, ki jih ne pozna zelo dobro.

Takrat bi najraje kar najhitreje stekla proč, a je noge nikakor ne ubogajo. Oči ima na široko odprte, in če ji kdo zastavi kakšno vprašanje, v odgovor ne more izdaviti niti besedice. Kadar se plahost razvije do take oblike, da predstavlja že pravo oviro v življenju, ker gre pravzaprav že za resen strah in paniko, takrat ne moremo pričakovati, da bomo ta problem lahko rešili na hitro, od danes do jutri. Reševanja takega problema se moramo lotiti korak za korakom.

Pomoč pri korakih

Otroka nikar ne mučimo z vprašanji, na katera ne zna odgovoriti. Otrok na primer ne bo znal odgovoriti na vprašanje: »Česa se bojiš?« Lahko pa previdno poskusimo z vprašanjem: »Kaj misliš, da se lahko zgodi, če se greš igrat z drugimi otroki?«

Vsako dejanje ima posledice. Z otrokom se pogovorimo tako o dejanju kot tudi o možnih posledicah le–tega. Otroka lahko vprašamo: »Kaj bi se zgodilo, če greš sedaj ven in vprašaš ostale otroke, če se lahko igraš z njimi?« Na takšno, povsem konkretno vprašanje, bo Fani znala odgovoriti, če ne z besedami, pa z risbo. Fani si namreč zlahka predstavlja, kako bi na njeno vprašanje reagirali otroci.


Kako lahko z vzgojo krepimo samozavest ?

Samozavest je zaupanje vase in v lastne sposobnosti in je zato nujno v tesni povezavi z zaupanjem. Če starši svojemu otroku zaupajo, bodo otroci lahko zaupali v vase. Čim bolj poredko bodo starši s svojimi vrednotenji posegali v otrokov razvoj, toliko bolj bo lahko otrok razvijal zaupanje vase in sam odkrival svoje sposobnosti. Če želimo torej svojemu otroku pomagati razviti samozavest in samozavedanje, se moramo najprej vprašati, kako vzgajati.

Šola za starše

Pomembno je, da vzamemo pod drobnogled najprej svojo starševsko vlogo. To je bistvenega pomena. Otrok ima pravico, da ga jemljemo resno. Pazimo na svoje obnašanje do otrok. Naslednje točke nam bodo pomagale ozavestiti naša možna vsakodnevna rutinska dejanja in obnašanja :

  1. ali vam je prav, če vaš mož (vaša žena) v vaši prisotnosti govori o vas na način »Torej, moj mož (moja žena) je danes spet…« Odrasli pogosto pripovedujemo o svojih otrocih, kadar so prisotni. S tem na nek način zanikamo njihovo prisotnost in pokažemo, da njihove osebnosti ne cenimo dovolj. Vključimo raje otroke v pogovor in ne govorimo o njih, kot da jih ni zraven.
  2. gledanje televizije spodbuja pasivnost, ki je prav tako sestavni del plahosti. Televizijski junaki namesto otroka dosegajo tisto, česar sam ne zmore: so priljubljeni, pogumni in samozavestni. Ne dopustimo, da bi naš otrok živel svoje sanje skozi televizijske junake. Televizija ni življenje. To jih čaka zunaj, pred hišo. Otrok naj ne gleda televizije sam. Glejmo jo z njim.
  3. če otrokovo dejavnost neprestano prekinjamo, bo kaj kmalu verjel, da je narobe vse, česar se loti. Poskusimo zgolj opazovati in ne posegajmo vanjo. Pokažimo mu, da mu zaupamo.
  4. kaj je tisto, kar nas dela strpne in kaj zbuja v nas nestrpnost? Kadar smo preveč nestrpni, otroku sporočamo: motiš me, jeziš me.
  5. vsak otrok si vsaj enkrat v dnevu zasluži pozornost, ki je namenjena samo njemu. Otroku lahko damo veliko več v 15 minutah koncentrirane pozornosti, kot če smo ves dan zgolj fizično prisotni.
  6. otrok ne moremo nikoli preveč hvaliti.
Komentiraj

*****************