Morda ob izrazu separacijska anksioznost pomislite na nekakšno hudo motnjo, zato naj vas takoj pomirimo. Separacijska anksioznost je pravzaprav nekaj, kar doživljajo vsi otroci oziroma malčki. Tako gre za normalno fazo v razvoju, vendar pa je pri nekaterih ta pojav precej bolj izrazit kot pri drugih.


Separacijska anksioznost

Za kaj sploh gre?

Otroci postanejo pri določeni starosti zelo tesnobni oziroma anksiozni vsakokrat, ko se morajo za nekaj časa ločiti od staršev. To se zgodi takrat, ko začnejo zaznavati, da njihovi starši in drugi ljudje obstajajo tudi takrat, ko jih ne vidijo. Seveda pa občutki separacijske anksioznosti niso naporni samo za malčke, ampak je lahko obdobje, ko je ta pojav najbolj izrazit, zelo naporno tudi za starše. Kaj morate torej vedeti o tem obdobju in kako se najbolje spopasti s separacijsko anksioznostjo pri vašem malčku?

Pri kateri starosti se separacijska anksioznost običajno pojavi?

Starost, pri kateri začnejo otroci doživljati separacijsko anksioznost, je lahko zelo različna. Pri nekaterih otrocih se lahko to zgodi že zelo zgodaj, nekje pri 6 ali 7 mesecih. Spet za druge pride to obdobje relativno pozno – lahko celo pri približno 2 letih. Seveda lahko starši zelo hitro zaznajo, ali je tudi njihov otrok začel doživljati separacijsko anksioznost, zato ne bodo potrebna pretirana ugibanja, ali je »to to«. Separacijska anksioznost se najpogosteje pojavlja, ko morate oditi na delo ali zapustiti stanovanje, da bi šli po opravkih ipd. Nekateri otroci pa lahko začnejo doživljati separacijsko anksioznost celo ponoči, če spijo v drugi sobi kot njihovi starši. Dobra novica je, da se pri večini otrok separacijska anksioznost sčasoma umiri, vendar pa je lahko obdobje, ko je najbolj izrazita, zelo turbulentno …

Kako lahko otroku olajšate to obdobje?

Čeprav je separacijska anksioznost nekaj, kar mora otrok v osnovi preprosto »predelati«, pa vendarle obstaja nekaj metod oziroma pristopov, s katerimi lahko otroku olajšate ta čas. Ena od možnosti je, da poskušate poskrbeti, da bodo otroka pazili ljudje, ob katerih se dobro počuti. Tako bo lažje sprejel vašo začasno odsotnost, čeprav verjetno ne bo šlo povsem brez težav in upora. Zelo koristna je lahko tudi določena rutina, ki naznanja, da boste kmalu zapustili stanovanje. Na koncu tega malega »obreda« vedno zares odidite. Če boste pretirano popustljivi in oklevajoči, se bo otrok navadil, da lahko z jokom ipd. doseže, da ostanete še malo dlje, kar je na koncu lahko izjemno utrujajoče – ponovno tako za vas kot za otroka.


V vsakem primeru boste morali oditi, zato ne odlašajte pretirano. Morda lahko za čas vaše odsotnosti z otrokom tudi »vadite« – in sicer tako, da otroku občasno poveste, da boste zapustili sobo za določen čas in šli v drug prostor. Nato se čez nekaj minut vrnite. Tako bo lahko otrok zgradil zaupanje v to, da se boste kasneje zares vrnili. Čeprav lahko odhajanje od doma oziroma od otroka tudi vam povzroča občutke stiske, tega nikar ne pokažite. Otrokova separacijska anksioznost lahko postane še precej hujša, če vas bo videl jokati, zato bo potreboval precej več časa po vašem odhodu, da se pomiri.

Kaj pa nočni čas?

Tudi privajanje na to, da bo ponoči ločen od vas – čeprav boste morda v sosednji sobi – od otroka zahteva kar nekaj časa. Poskrbite, da bo čas neposredno pred spanjem posvečen aktivnostim, ki so za otroka prijetne in ga obenem tudi sprostijo. Tako bo sprijaznjenje z dejstvom, da mora spati v lastni sobi, precej lažje. Če otrok po vašem odhodu iz sobe joka, je sicer v redu, če se vrnete, da ga potolažite, vendar naj bodo ti »nočni obiski« čim krajši. Bistveno je, da otroku zagotovite, da se ne bo zgodilo nič slabega. Ne dovolite pa, da na primer izsili branje pravljic ipd. Otrok se bo tako postopoma navadil na to, da lahko zaspi tudi brez vas – »nočna separacijska anksioznost« pa bo sčasoma zagotovo povsem popustila.

Komentiraj

*****************